Jedro

Pravni temelj za denacionalizacijo po 8. točki 3. člena ZDen je ZNZGP, na podlagi katerega so podjetja prešla v državno last že na podlagi samega zakona, brez posebne ugotovitvene odločbe. Glede ugotavljanja obsega podržavljenega premoženja oziroma njegove vrednosti se poleg listinskih dokazov oziroma če teh ni, lahko kot subsidiarni dokaz uporabi tudi izjava stranke.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo RS št. ... (povezave ...) z dne 30. 3. 2005, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. ter odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 17. 3. 2004, s katero je bilo med drugim odločeno, da upravičencu CC pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe za podržavljeno premoženje podjetja "DDD", ter odločila, da se zahteva za denacionalizacijo premoženja podjetja "DDD" zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta zahtevo za denacionalizacijo podjetja "DDD" v roku vložila EE in FF (v nadaljevanju vlagatelja) sin in hči CC. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v tej zadevi že izdal odločbo dne 31. 7. 1997, s katero je zahtevek vlagateljev zavrnil. Ta odločba je bila z odločbo takratnega Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 9. 2. 1999 odpravljena, prvostopnemu organu pa naloženo, da v ponovnem postopku zaradi odsotnosti dokumentacije o podržavljenju zasliši stranke ter morebitne priče ter tako ugotovi dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločanje. Upravičenje do denacionalizacije sta vlagatelja izkazovala po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Tožena stranka iz spisne dokumentacije ugotavlja, da je prvostopni organ zaslišal le EE, saj po pisni izjavi vlagateljev drugih prič zaradi poteka časa ni bilo moč predlagati, ker so že vse mrtve. Postopek je bil sklenjen z izpodbijano odločbo, v zadevi pa je sporno podržavljanje po 4. členu ZDen, obseg in vrednost podržavljenega podjetja ter lastništvo podjetja ob podržavljenju. Določba 4. člena ZDen razširja krog upravičencev tudi na tiste primere, ko so državni organi samovoljno posegali v zasebno premoženje. V postopku denacionalizacije se ugotavlja obstoj aktov, ki so podlaga za denacionalizacijo, pri čemer so mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali, ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno, in ali je bilo premoženje podržavljeno neodplačno. Neodplačnost je zakonski pogoj in ga mora vlagatelj zahteve izkazati že v svoji vlogi, vsekakor pa je to treba po splošnih pravilih dokazovanja ugotavljati v nadaljnjem postopku. Za izkazovanje navedenih elementov podržavljenja nosi dokazno breme vlagatelj zahtevka. Tožena stranka ugotavlja, da elementov za podržavljenje po 4. členu ZDen vlagatelja nista izkazala. V svoji zahtevi se sploh nista sklicevala na podržavljenje po 4. členu ZDen, ampak sta podržavljenje uveljavljala po 8. točki 3. člena ZDen. Šele v ponovnem postopku po zaslišanju dne 26. 5. 2003 sta pričela navajati, da je šlo dejansko za podržavljenje po 4. členu ZDen, saj naj bi 10. ali 11. 5. 1945 prišel v tovarno od države poslan delegat GG in povedal, da je odslej podjetje državna last, formalno pa naj bi bilo podjetje podržavljeno leta 1948 na podlagi predpisa, navedenega v 8. točki 3. člena ZDen. Vlagatelja kljub pismenemu pozivu prvostopnega organa nista predlagala dokazovanja z drugimi pričami, morebitnimi devetimi zaposlenimi v podjetju oziroma drugimi pričami, ampak sta podala izjavo, da zaradi poteka časa drugih prič ni mogoče predlagati, ker so že vse mrtve. Tožena stranka to izjavo razume kot splošno navedbo, ki ni podkrepljena ne z imeni ne s kakšnimi uradnimi dokazili, iz katerih bi navedeno bilo razvidno. Prav tako ni moč preveriti navedbe v obrazložitvi odločbe prvostopnega organa, da je bil CC edini lastnik podržavljenega podjetja, saj v spisni dokumentaciji ni najti nobenih dokazil o lastništvu oziroma izključnem lastništvu CC. Tožena stranka še ugotavlja, da je prvostopni organ glede nabave stroja iz H leta 1944 in depozita v banki zgolj sledil navedbam vlagateljev, ni pa teh navedb nikjer preveril. Glede depozita je celo navedel, da trditve zavezanke o vprašljivosti in obstoju dinarskega depozita 400.000,00 dinarjev, če je bilo podržavljenje izvedeno leta 1945, ko so še veljali lirski boni, niso dokazane in da je bila zamenjava okupacijskih bankovcev izpeljana od 20. 4. do 30. 4. 1945. Glede tega tožena stranka ugotavlja, da je zamenjava bankovcev res potekala v času od 20. do 30. 4. 1945, vendar le na do tedaj že osvobojenih območjih Jugoslavije, nikakor pa ne na denarnih področjih italijanske lire, nemške marke in penga (Slovenija), saj je tu zamenjava potekala med 30. 6. in 9. 7. 1945. V kolikor je do podržavljenja podjetja prišlo maja 1945, trditev vlagateljev, da je bil zaplenjen dinarski depozit, ne vzdrži. Prav tako po mnenju tožene stranke vlagatelja nista z ničemer podkrepila navedb glede uvoza stroja iz Švice, ki naj bi bil leta 1944 naročen, dobavljen pa naj bi bil v začetku maja 1945, torej v času, ko so potekale zaključne vojne operacije ob koncu druge svetovne vojne. Tožena stranka še poudarja, da je prvostopni organ v zmoti, ko trdi, da dejstvo, da zavezanke ni vabil na zaslišanje, ne pomeni procesne kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Zavezanka je stranka v postopku in ima po določbah ZUP/86 za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, zato po mnenju tožene stranke navedeno pomeni kršitev temeljnega načela ZUP/86 (1. odstavek 5. člena). Tožena stranka ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa nepravilna, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno ter da so kršena pravila postopka. Vlagatelja nista dokazala pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo moč postopek zaključiti z ugotovitvijo, da je šlo za podržavljenje podjetja po 4. členu ZDen, da je bil CC lastnik oziroma edini lastnik podjetja in da je bilo premoženje podjetja podržavljeno v obsegu in posledično v vrednosti, kot uveljavljata.

Tožeči stranki v tožbi najprej poudarjata, da je tožena stranka napačno menila, da naj bi uveljavljali podržavljenje po 4. členu ZDen, za kar pa naj ne bi bilo dokazil in zato naj ne bi bila podana pravna podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja. Že organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da je šlo za podržavljenje na podlagi 11. točke 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o nacionalizaciji privatnih gospodarskih podjetij, to je predpisa, ki je naveden v 8. točki 3. člena ZDen. Tudi v ponovljenem postopku je vlagatelj jasno ponovil svoje stališče, da je formalno pravna podlaga za podržavljenje podjetja bila nedvomno 11. točka 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o nacionalizaciji privatnih gospodarskih podjetij. Ker pa je bil ta zakon sprejet v zvezi z ukazom prezidija Ljudske skupščine LRS (Uradni list LRS, št. 18/48) in je bila torej formalna pravna podlaga sprejeta šele takrat, je vlagatelj pojasnil, da je takratna oblast vzela v upravljanje in razpolaganje predmetno podjetje, torej ga je dejansko prevzela maja leta 1945. Dalje tožeči stranki zatrjujeta, da je tožena stranka popolnoma spregledala, da je prvostopni organ ocenil tudi dokumente, ki se nahajajo v spisu, in sicer, da je je iz publikacije Viri 5, ki ga leta 1992 izdal Arhiv RS, razvidno, da vrednost podjetja po nesodni cenitvi znaša 500.000.00 din. Iz Uradnega lista LRS, št. 18/48 pa je razvidno, da je bilo podjetje podržavljeno 28. 4. 1948 na podlagi Zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetjih v zvezi z ukazom prezidija Ljudske skupščine LRS. Podatek v uradni publikaciji Arhiva RS je verodostojen in ga je mogoče šteti za izhodišče obstoja vrednosti podjetja, ki pa je bila nedvomno bistveno manjša po treh letih upravljanja države z njim, kot takrat, ko je država podjetje prevzela v upravljanje. Poleg tega je EE navedel vrednost sredstev, ki jih je imelo podjetje na računu v banki v jugoslovanskih dinarjih, kar pa ne more imeti take teže, kot jo temu pripisuje tožena stranka. Dejstvo je, da so se za preračunavanje uporabljale različne valute, kot na primer kasneje DEM, čeprav to ni nikoli ni bila uradna valuta v naši državi. Upoštevati je, da gre za dogodke izpred 60 let in da je bilo sicer pričanje stranke natančno in verodostojno. Tožena stranka je zmotno štela, da gre za splošno navedbo in nedvomno ne more šteti v škodo strankama, da nista navedli imen delavk ter predložili njihovih mrliških listov. Upravni organ je natančno ugotovil dejansko stanje in na podlagi tega sprejel pravilno odločitev. Tožeči stranki se tudi ne strinjata z navedbami tožene glede kršitev določil upravnega postopka, ker naj zavezanec ne bi bil vabljen na zaslišanje. Organ prve stopnje je namreč dne 24. 11. 2003 vzel na zapisnik izjavo EE, ki jo lahko stranka poda na zapisnik pri upravnem organu. Ustna obravnava je bila razpisana dne 11. 11. 2003 ob 8.30 uri. EE je bil zaslišan dne 26. 5. 2003, ko je bila razpisana ustna obravnava in se je zavezanec ni udeležil ter svojega izostanka tudi ni opravičil. Tožeči stranki tako menita, da kršitev določb ZUP/86 ni podana. Prav tako se ne strinjata z očitki tožene, da naj ne bi z ničemer dokazali obstoja stroja za izdelavo svile za kravate. Poudarjata, da je bila H nevtralna država in je splošno znano, da so kljub vojni podjetja še vedno delovala, prav tako pa tudi gospodarske povezave med posameznimi podjetji. Iz zapisnikov o zaslišanju EE pa je tudi jasno razvidno, katere premičnine je imelo v lasti podjetje njegovega očeta, opisane so bile po vrsti in številu tako natančno, da je lahko izvedenec JJ v celoti izračunal vrednost podjetja. O tem tožena stranka v izpodbijani odločbi ne reče nič. Tožeči stranki še opozarjata, da gre pri ZDen za popravo krivic in je treba upoštevati tudi dejstvo, da je od dogodkov minilo 60 let. Sodišču predlagata, da odločbo tožene stranke odpravi in v celoti potrdi odločbo organa prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo poslalo tudi Slovenski odškodninski družbi d.d. kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena ZUS, v zvezi z 1. odstavkom 36. člena ZUS), vendar na tožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje izkazanosti obstoja okoliščin oziroma pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za podržavljenje podjetja, da je bil CC (edini) lastnik ter da je bilo premoženje podržavljeno v zatrjevanem obsegu. Tega namreč po mnenju tožene stranke tožeči stranki nista uspeli izkazati. Po mnenju sodišča pa je odločitev tožene stranke glede tega najmanj preuranjena.

Kot je razvidno iz Uradnega lista LRS št. 18/84 je bilo podjetje DDD, na podlagi Zakona o dopolnitvah in spremembah zakona o nacionalizaciji privatnih gospodarskih podjetij proglašeno za podjetje, ki je pomembno za zvezno ali republiško gospodarstvo. Iz publikacije Viri 5 (Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni, Ljubljana 1992) pa je še razvidno, da je podjetje D, na seznamu nacionaliziranih podjetij na območju LRS. Seznam naj bi bil izdelan konec leta 1949 oziroma v začetku leta 1950 na Ministrstvu za finance ali Ministrstvu za pravosodje. V seznamu je navedena tudi vrednost podjetja, ugotovljena na podlagi sodne ali nesodne cenitve. Ob tem pa sodišče pripominja, da bi lahko upravni organ glede na nastanek seznama opravil poizvedbe tudi pri navedenih ministrstvih.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 27/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98 , 67/98 - odločba US, 66/00, 66/000 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odločba US, v nadaljevanju ZDen) v 8. točki 3. člena našteva tudi Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, v nadaljevanju ZNZGP) kot pravni temelj za denacionalizacijo. Glede na to, da je bilo podjetje DDD, z Ukazom Prezidija Ljudske skupščine LRS proglašeno za podjetje, ki je pomembno za zvezno ali republiško gospodarstvo, tako opredeljena podjetja pa so že na podlagi samega zakona (1. člen ZNZGP) prešla v državno last (ZNZGP še posebne ugotovitvene odločbe ni predvideval), po mnenju sodišča ne more biti dvoma o dejstvu, da je bilo podjetje podržavljeno in da je podlaga za denacionalizacijo v 8. točki 3. člena ZDen. Glede na drugačen zaključek tožene stranke je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in ji zadevo vrniti v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ugotoviti obseg podržavljenega premoženja in njegovo vrednost. Kot je sodišče že uvodoma navedlo, bi bilo treba dokumentacijo iz časa podržavljenja iskati v arhivih obeh ministrstev oziroma vsaj uporabiti že znane podatke (v Virih) o ugotovljeni vrednosti podjetja. Kolikor pa bi tožeči stranki ugovarjali obsegu in vrednotenju, sodišče opozarja, da je treba upoštevati Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 26/00). Izjava stranke o obsegu premoženja je namreč lahko le subsidiarni dokaz. Kot dokazilo se v postopku lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi. Glede na to, da drugih dokazov v upravnih spisih (do sedaj) ni, bi torej kot subsidiarni dokaz nedvomno lahko bila upoštevana tudi izjava stranke (2. odstavek 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86, ki se še uporablja v tej zadevi). Če namreč za ugotovitev nekega dejstva ni neposrednega dokaza ali ga ni mogoče ugotoviti na podlagi drugih dokazil, se sme vzeti kot dokazilo za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke (182. člen ZUP/86). Verodostojnost izjave stranke se presoja po načelu, ki je predpisano v 9. členu tega zakona (presoja dokazov). Prej pa je treba stranko opozoriti na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo. Tožena stranka se do same izjave stranke in njene verodostojnosti ni opredelila. Zavzela je stališče, da iz nje ni mogoče ugotoviti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Izjavo stranke bi po mnenju sodišča bilo treba primerjati z drugimi dokazili npr. glede vrednosti s podatki iz publikacije Viri 5. Glede na izjavo stranke, da je bilo premoženje dejansko vzeto že leta 1945 (formalno je bilo podržavljeno leta 1948), pa je po mnenju sodišča to upoštevati tudi pri ugotavljanju obsega vrednosti premoženja.

Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi strinjala tudi s trditvijo pritožnice Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD), da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma temeljnega načela ZUP/86, saj SOD ni bila vabljena na zaslišanje oziroma ni bila navzoča pri zaslišanju EE. Tožena stranka sama navaja, da je SOD kot zavezanka stranka v postopku in ima po določbah ZUP/86 zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. To pa ji ni bilo omogočeno. Vendar tožena stranka kljub tej ugotovitvi kršitve določb postopka izpodbijane odločbe organa prve stopnje ni odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek, v katerem bi bila spoštovana načela ZUP/86 ter stranki dana možnost sodelovanja, ampak je odločbo odpravila in zahtevek zavrnila. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je bila razpisana le ena ustna obravnava, medtem ko je tožeča stranka EE kar dvakrat podala izjavo izven obravnave v nenavzočnosti SOD in se torej SOD ni mogla opredeliti do navedb ter ustrezno zavarovati svoje pravice in pravne koristi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožečih strank utemeljena, zato je tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K 2. točki izreka: Tožeči stranki sta v tožbi zahtevali tudi povrnitev stroškov tega postopka. V tem sporu sodišče ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (1. odstavek 23. člena ZUS), pač pa je presojalo zakonitost upravnega akta. Kadar pa sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, zato je zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.