Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za varstvo pravic (da se njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) še v času trajanja delovnega razmerja. Tožena stranka je na podlagi te zahteve izvedla dvostopenjski postopek, tožnik pa je glede na prejem drugostopne odločbe tožene stranke sodno varstvo uveljavljal pravočasno. Njegova tožba je tako dopustna ne glede na dejstvo, da je od prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas do vložitve tožbe preteklo več kot 30 dni.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 5. točki izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka zvišajo na 747,96 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 70,00 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 9. 2009 v 2. točki izreka (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnik sklenil dne 24. 6. 2008 s toženo stranko, prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (2. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 1. 7. 2009 do vključno 11. 1. 2010 obračunati bruto nadomestilo plače v višini kot če bi delal ter po odvodu vseh davkov in prispevkov tožniku izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, da je dolžna tožniku za čas od 4. 1. 2011 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati bruto nadomestilo plače v višini kot če bi delal ter po odvodu vseh davkov in prispevkov tožniku izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 336,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2009 dalje do plačila; da je dolžna tožniku obračunati jubilejno nagrado v bruto znesku 461,63 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2009 dalje do plačila, in da je tožniku dolžna obračunati in izplačati mesečne premije pokojninskega zavarovanja v višini 22,85 EUR in sicer od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 7. 2009 dalje do poziva nazaj na delo, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. odstavek 4. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (to je obračun bruto nadomestila plače ter plačilo mesečnih neto zneskov kot če bi delal za čas od 12. 1. 2010 do 3. 1. 2011, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnih mesečnih neto nadomestil plače, vpis delovne dobe v evidenci pri ZPIZ ter plačilo premij pokojninskega zavarovanja), je sodišče zavrnilo (2. odstavek 4. točka izreka). Poleg tega je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 681,36 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka (v 5. točki izreka). Navaja, da je na zadnjem naroku glavne obravnave zahteval povračilo stroškov zastopanja po pooblaščencu. V tej zvezi je priglasil nagrado za udeležbo pooblaščenca na štirih narokih. Sodišče je zmotno odločilo, ker mu je priznalo nagrado zgolj za udeležbo na enem naroku. Poleg tega bi se mu morali priznati tudi potni stroški v znesku 66,60 EUR, povečani za DDV. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da mu prizna stroške postopka v ustrezno višjem znesku.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1., 2., 3., v 1. odstavku 4. in v 5. točki izreka). Navaja, da je tožnik kot javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar bi moral po izteku delovnega razmerja po takšni pogodbi uveljaviti sodno varstvo v prekluzivnem 30 dnevnem roku po določbi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi je v določbah od 24. do 25. členov Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) urejeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Tožniku je prenehalo delovno razmerje dne 30. 6. 2009 z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ni bilo potrebno izdati odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Ne glede na to je tožnik zamudil prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva tudi potem, ko je prejel sklep drugostopenjskega organa z dne 30. 9. 2009, saj je tožbo vložil šele 16. 11. 2009. Zato bi se moralo v njegovem primeru tožbo zavreči. Poleg tega se ne strinja tudi z vsebinsko odločitvijo, da je šlo pri tožniku za nezakonito sklepanje in podaljševanje delovnega razmerja po pogodbah o zaposlitvi za določen čas. Zato ni bilo nobene podlage za priznanje tožniku denarnih prejemkov od 1. 7. 2009 dalje. Navaja, da je kadrovska politika in organiziranje delovnega procesa zgolj v pristojnosti predstojnika. V skladu z navedenimi razlogi predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi sodbo in tožbo zavrže ter v tej posledici zavrne dajatvene zahtevke oz. podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o priznanju tožbenih zahtevkov v izpodbijanem delu sodbe po vsebini pravilno razsodilo, razen delno glede odločitve o stroških postopka, ko je zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe obeh pritožnikov z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnik v času od 1. 2. 2007 do 30. 6. 2009 sklenil več pogodb o zaposlitvi za določen čas, konkretno zadnjo pogodbo v času od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009. Tožena stranka ga je zadnji dan delovnega razmerja 30. 6. 2009 preko elektronske pošte obvestila, da mu ta dan poteče pogodba o zaposlitvi, na kar je tožnik takoj istega dne odgovoril z zahtevo za odpravo kršitev pravic, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira v pogodbo za nedoločen čas. V nadaljevanju je takšno zahtevo dopolnil z dopisoma z dne 6. 7. 2009 in 14. 7. 2009, dne 20. 7. 2009 pa vložil pritožbo, ker tožena stranka v roku še vedno ni odpravila kršitev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka je s sklepom z dne 11. 8. 2009 zavrgla pritožbo, tožnik se je zoper sklep pritožil dne 20. 8. 2009, vendar je komisija za pritožbe s sklepom z dne 30. 9. 2009 v prvi točki izreka izpodbijani sklep z dne 11. 8. 2009 odpravila, v 2. točki sklepa pa vloženo zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 30. 6. 2009 kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je prejel pisni odpravek takšnega sklepa dne 16. 10. 2009 in v nadaljevanju dne 16. 11. 2009 vložil tožbo pri sodišču prve stopnje zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v kateri je zahteval njegovo transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas ter pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, za katere je menil, da je bil zaradi nezakonite odločitve svojega delodajalca ustrezno prikrajšan.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo tako dopustnost tožnikove tožbe kot uveljavljene zahtevke po vsebini. Ugotovilo je, da je tožnik uveljavil notranje varstvo pravic še v času trajanja delovnega razmerja ter tako ravnal v skladu z določbo 2. odstavka 24. člena ZJU. Tožnik se je po izteku 15 dnevnega roka za odpravo kršitev pravic v nadaljnjih 8 dneh pritožil zaradi molka tožene stranke. Poleg tega je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 11. 8. 2009 vložil pravočasno. Nadalje je po prejemu drugostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 30. 9. 2009 v predpisanem 30 dnevnem roku (upoštevalo je dejstvo, da mu je bil sklep vročen dne 16. 10. 2009) vložil tožbo pri sodišču prve stopnje 16. 11. 2009, kar pomeni, da ni zamudil prekluzivnega roka, ki ga za uveljavljanje sodnega varstva predpisuje 2. odstavek 25. člena ZJU. Pritožbeno sodišče soglaša s takšnim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je po vsebini glede trajanja tožnikovega delovnega razmerja ugotovilo, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2008 sklenjena v nasprotju z določbo 2. odstavka 53. člena ZDR. Zato je v skladu z določbo 54. člena ZDR v zvezi z določbo 3. odstavka 68. člena ZJU štelo, da je bila ta pogodba sklenjena nezakonito, zaradi česar je tožnikovo delovno razmerje iz določenega po 30. 6. 2009 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, kot s priznanimi dajatvenimi zahtevki tožniku v izpodbijanem delu sodbe.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je tožnik zamudil predpisan zakonski rok za uveljavljanje sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil zahtevo za varstvo pravic še v trajanju delovnega razmerja, v tej zvezi je upravičeno postopal po določbi 2. odstavka 24. člena ZJU ter se nato po izteku 15 dnevnega roka za odpravo kršitev pravic v nadaljnjih 8 dneh pravilno pritožil zaradi molka organa. Tožena stranka je izvedla dvostopenjski postopek obravnavanja tožnikove zahteve, pri čemer je tožnik po prejemu drugostopenjskega sklepa tožene stranke pravočasno vložil tožbo v roku 30 dni pred sodiščem prve stopnje. Sodna praksa je v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja (kar je predmet spora tudi v konkretnem primeru) že zavzela stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu določbe 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja(1). Zato kakršnokoli zavzemanje tožene stranke, da je tožnik zamudil s sodnim varstvom oz. je vložil tožbo po izteku zakonskega roka, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je v spornem času v tožnikovem primeru pravilno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe nadrejenega delavca T.B. ugotovilo, da je tožnik v času izvajanja prve takšne pogodbe od 1. 2. 2007 dalje nadomeščal delo odsotne javne uslužbenke M.D. v obsegu do 80 %, med ostalim tudi finančna opravila. V tej zvezi je M.D. potrdila, da jo je nadomeščal v času porodniškega dopusta, da je prevzel kasneje del njenih nalog in sicer finančno operativo, sama pa je opravljala delo, ki je bilo povezano z javnimi naročili in prenosi investicij v uporabo. Sodišče je ugotovilo, da so priče skladno izpovedale o tem, da je tožnik tako v času nadomeščanja navedene delavke kot po njeni vrnitvi opravljal dela, ki se nanašajo na finančno operativo, torej določena enaka opravila v celotnem obdobju zaposlitve v službi za investicije pri toženi stranki. To potrjujejo tudi predloženi listinski dokazi, ki se nanašajo na finančne elemente predodelitve konkretnih delovnih zadolžitev. Glede tega je nadrejeni delavec T.B. tudi izpovedal, da je šlo ves čas za pravno formalno enaka dela pri tožniku, pri čemer je poudaril, da so se dogovorili, katere naloge bo neposredno izvajal tožnik in katere M.D., ki se je vrnila s porodniškega dopusta. Vsa tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazujejo, da v primeru tožnika v času sklepanja vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki ni šlo za začasno potrebo po njegovem delu, zaradi česar je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 54. člena ZDR v zvezi z določbo 3. odstavka 68. člena ZJU pravilno štelo, da se je v spornem primeru delovno razmerje za določen čas pravilno transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. V tej zvezi je pravilno priznalo tožniku zahtevane denarne reparacije, do katerih bi bil upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in pravilno določilo tudi zakonske zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka (v 5. točki izreka sodbe), ki jo izpodbija tožnikova pritožba. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za priznanje stroškov zastopanja tožnika po pooblaščencu v določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tožniku je odmerilo priglašene stroške po stroškovniku v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja in veljavnimi določbami ZOdvT, pri čemer je pravilno odločilo, ko ni upoštevalo nagrade za zastopanje na več narokih, saj so v eni nagradi za narok zaobseženi vsi naroki. Takšno stališče je bilo že sprejeto v sodni praksi, ko je bilo odločeno v podobnem primeru(2). Vendar pritožba tožnika pravilno opozarja na zmotno odločitev, ko sodišče prve stopnje ni priznalo prevoznih stroškov pooblaščenca za zastopanje na vseh narokih (štirikrat) glavne obravnave v skupnem znesku 66,60 EUR. Tožnik si je namreč najel pooblaščenca iz Grosuplja, to je iz območja okrožne pristojnosti sodišča prve stopnje, zaradi česar je upravičen do povračila zahtevanih prevoznih stroškov. Seveda pa do njih ne bi bil upravičen, če bi si najel pooblaščenca iz okrožja drugih sodišč npr. Celja, Maribora ali Kopra. Zato stališče sodišča prve stopnje, da je upravičena do prevoznih stroškov pooblaščenca samo tista stranka, ki si najame pooblaščenca v kraju, kjer je sedež sodišča, ne more biti sprejemljivo. V skladu z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano stroškovno odločitev ter tožniku priznalo še prevozne stroške zastopanja po pooblaščencu tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka v zvezi s pritožbo ni priglasila nobenih stroškov, zato pritožbeno sodišče o njenih stroških ni odločilo. Na drugi strani pa je priglasil tožnik tako stroške pritožbe kot stroške odgovora na pritožbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče mu je za delni pritožbeni uspeh priznalo nagrado v znesku 50,00 EUR (tarifna številka 3220), za DDV 10,00 EUR (tarifna številka 6007) in za materialne stroške 10,00 EUR (tarifna številka 6002), to je skupaj 70,00 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče tožniku stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP)

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 326/2008 z dne 27. 9. 2010. (2) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011