Jedro

Narok v postopku za izdajo začasne odredbe je prej izjema kot pravilo, zato pa je omejeno tudi materialno procesno vodstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 9. 2016, s katero naj bi sodišče prve stopnje prepovedalo toženi stranki (dolžniku) do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku (upnika) unovčiti zavarovanje po garanciji št. 808/97/452957701 000196 pri družbi R. Dunaj ali razpolagati z njo, ter posledično odločilo, da upnik nosi svoje stroške tega postopka.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je v postopku verjetno izkazal, da njegova terjatev do dolžnika obstoji, da je terjatev dolžnika do njega s pobotom prenehala ter da dolžniku tudi ne more nastati nobena škoda z neunovčitvijo zavarovanja, če bi se izkazalo, da terjatev kljub vsemu dejansko obstoji, saj bi lahko dolžnik terjatev še zmeraj izterjal od njega z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vsemi pripadajočimi stroški. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da bi dolžnik v primeru izdaje začasne odredbe utrpel neznatno škodo oziroma ne bi utrpel nobene škode, nenazadnje tudi iz razloga, ker terjatev dolžnika do njega niti ne obstoji. Sodišče prve stopnje ga je s pavšalno in neobrazloženo utemeljitvijo, da ni izkazal, da bi bil poseg v premoženjski položaj dolžnika zanemarljiv, postavilo v položaj, ko bi moral z višjim dokaznim standardom, kot ga zahteva zakon, dokazati, da bi bil poseg v dolžnikove pravice zanemarljiv. Če je sodišče prve stopnje mnenja, da ni dovolj dokazov, oziroma da je ostalo neizkazano, da bo zaradi dolžnikovih ravnanj uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali otežena, bi moralo pred izdajo sklepa razpisati narok ter zaslišati stranke in jih v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati, da navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo svoje nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, da ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na njihove navedbe in sploh poskrbeti, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Sicer drži, da se v postopku za izdajo začasne odredbe lahko izda sklep brez naroka, vendar je to izjema. Praviloma je treba razpisati narok ali pa vsaj zaslišati stranke. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo, z nerazpisom naroka pa tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi zmotne odločitve o temelju zahtevka je zmotna tudi njegova odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa naloži povrnitev stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s prvim in drugim odstavkom 270. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ter ob dodatnem pogoju, da upnik verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tretji odstavek 270. člena ZIZ pa določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5. Upoštevajoč cit. pogoje za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal za verjetno, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kar pritožbeno ni izpodbijano. Upnik je namreč zatrjeval: (-) da ima dolžnik zoper njega terjatev v višini 274.246,06 EUR, (-) da ima on terjatev do dolžnika v višini 323.850,00 EUR na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve, s katero mu je družba B. d. o. o., iz Banja Luke kot odstopnik, odstopila terjatev do dolžnika, (-) da je v skladu s 312. členom Obligacijskega zakonika (OZ) dolžniku 20. 6. 2016 podal izjavo o pobotu ter ga pozval na plačilo preostanka svoje terjatve v višini 49.603,94 EUR, (-) da je bila njegova obveznost do dolžnika zavarovana z garancijo za neplačilo št. 808/97/452957701 000196 do zneska 300.000,00 EUR pri družbi R., (-) da je dolžnik pri tej družbi podal zahtevek za unovčenje garancije in (-) da je zavarovalna družba izjavila, da bo v skladu z garancijo regresirala znesek od njega. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh navedb upnika štelo, da je izkazano za verjetno, da bo v primeru, če bo dolžnik dosegel unovčenje garancije, upniku nastala terjatev do dolžnika v znesku 275.992,72 EUR, poleg že vtoževanih 49.603,94 EUR, ki jih vtožuje s tožbo zoper dolžnika.

6. V zvezi s pogojema za izdajo začasne odredbe po drugem oziroma tretjem odstavku 270. člena ZIZ pa je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da dolžnikova terjatev v posledici pobota ne obstoji in da zato z neunovčitvijo zavarovanja dolžniku ne bo nastala nobena škoda. Če pa bi se izkazalo, da terjatev dolžnika še vedno obstoji, bi lahko dolžnik terjatev še zmeraj izterjal od njega. Sodišče prve stopnje je štelo te navedbe upnika glede neznatne škode kot pavšalne oziroma posplošene ter pojasnilo, da upnik ni uspel verjetno izkazati, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Kot je še pravilno zapisalo lahko gre pri neznatni škodi le za takšno škodo, ki dolžnika ne bo omejevala. Ker pa bi z unovčitvijo garancije dolžniku nastala neka premoženjska korist, bi moral upnik konkretneje verjetno izkazati, da s prepovedjo unovčitve garancije ne bi bilo poseženo v premoženjski položaj dolžnika in da torej potreba po unovčenju garancije ne obstoji. Soglašati pa je tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da upnik ni verjetno izkazal, da bi dolžnik v primeru, če bi se ugotovilo, da kljub zatrjevanemu pobotu vendarle obstoji dolžnikova terjatev do njega, dolžnik lahko to terjatev tudi izterjal od upnika. To dejstvo bi upnik lahko verjetno izkazal na primer z zatrjevanji o svojem dobrem likvidnostnem stanju in razpolaganju z zadostnim obsegom denarnih sredstev za poravnavo dolžnikove terjatve. Glede na povzete navedbe upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, da dolžniku z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda oziroma da mu bo nastala le neznatna škoda, se nikakor ni mogoče strinjati, da je upnik verjetno izkazal, da dolžniku z neunovčitvijo garancije ne more nastati nobena škoda, saj je upnik to dejstvo utemeljeval predvsem z navedbo, da terjatev dolžnika niti ne obstoji. Zgolj takšno zatrjevanje pa vsekakor ne predstavlja zadostne podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da dolžniku ne bi nastala nobena škoda oziroma da bi mu nastala le neznatna škoda.

7. Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi navedbami upnika, da je sodišče prve stopnje pavšalno in neobrazloženo utemeljilo, da ni verjetno izkazal, da bi dolžniku z izdajo predlagane začasne odredbe nastala le neznatna škoda. Iz cit. obrazložitve sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je to svojo oceno jasno in prepričljivo argumentiralo. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo upnika postavilo v položaj, da bi moral z višjim dokaznim standardom od verjetnosti dokazati, da bi bil poseg v dolžnikove pravice zanemarljiv. V zvezi s pritožbenimi navedbami upnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa razpisati narok ter zaslišati stranke in jih v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati, da navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo svoje nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter, saj je namenjen preprečitvi ravnanj, ki bi jih oteževalo uspešno uveljavljanje terjatve in da zato v fazi izdaje začasne odredbe sodišče naroka ni dolžno opraviti.(1) Posledično pa je omejeno tudi materialno procesno vodstvo, na katerega se upnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje. Prav zaradi narave postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe mora upnik poskrbeti, da že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navede zadostne trditve in zanje tudi predloži ali predlaga ustrezne dokaze glede izpolnitve pogojev za izdajo začasne odredbe, saj v nasprotju s pritožbenimi navedbami upnika, narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni nujen in ga sodišče opravi le, kadar oceni, da je to smotrno in je zato v postopku zavarovanja prej izjema kot pravilo.(2) Nenazadnje bi lahko dolžnik, ko bi pred izdajo začasne odredbe izvedel za dejstvo, da se zoper njega vodi postopek za izdajo začasne odredbe, že takrat razpolagal s svojim premoženjem in onemogočil uveljavitev upnikove terjatve. Kontradiktornost postopka zavarovanja se tako praviloma zagotavlja (šele) v ugovornem postopku, v katerem lahko sodišče razpiše narok in izvaja dokaze, zlasti če so med strankama sporna pravno pomembna dejstva, glede katerih je predlagana izvedba dokazov. Prav tako je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno materialno procesno vodstvo, ki je v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo.(3) Začasne odredbe se izdajajo po pravilih ZIZ, po katerih se odločbe praviloma izdajajo brez naroka, zato je v tem primeru izključena smiselna uporaba določb, ki sodišču nalaga materialno procesno vodstvo.(4)

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj tudi v okviru njegovega uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti nepravilne uporabe materialnega prava (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, njegovih stroškov pritožbenega postopka ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ odločilo, da upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Prim.: sklep VSL II Cp 1485/2015 z dne 27. 5. 2015. Op. št. (2): Prim.: sklep VSL I Cpg 924/2014 z dne 3. 6. 2014. Op. št. (3): Prim.: sklep VSL II Cp 2942/2015 z dne 18. 11. 2015. Op. št. (4): Prim.: sklep VSL II Cp 1066/2013 z dne 22. 5. 2013.