Jedro

Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 214-11441/2024-6-224-7 z dne 13. 10. 2025 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota v Ljubljani odločila, da se postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za A. A., rojenega ... 1970, državljana Srbije, ustavi. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da Upravna enota Ljubljana dne 3. 7. 2024 v reševanje prejela prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za stranko A. A. Prošnja ni vsebovala vseh dokazil, ki se po ZTuj-2 zahtevajo za izdajo te vrste dovoljenja. Tukajšnji upravni organ je zato stranko s pisnim pozivom št. 214-11441/2024-6224-5 z dne 15. 1. 2025 pozval, da v roku 15 dni od vročitve poziva predloži manjkajoča dokazila, in sicer potrdilo iz kazenske evidence matične države ter plačilne liste in bančne izpiske za ustrezno obdobje. Poziva ni bilo mogoče vročiti osebno po 87. členu ZUP, zato je bilo odrejeno, da se vročitev opravi z javnim naznanilom na oglasni deski tukajšnjega upravnega organa in na državnem portalu eUprava. Poziv je bil tako pravilno vročen dne 18. 7. 2025, pri čemer stranka v postavljenem roku oziroma do dne izdaje tega sklepa ni predložila zahtevanih dokazil niti se ni odzvala s katerim drugim dejanjem, ki bi izkazovalo interes za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka.

2.Prvi odstavek 90. člena ZTuj-2 med drugim določa, da mora tujec ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Tujec mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek ter se odzvati vabilom pristojnih organov. Pristojni organ lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati.

3.Dalje je v tretjem odstavku istega člena navedeno, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Pri tem prvi odstavek 135. člena istega zakona določa, da če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi.

4.Stranka v postavljenem roku oziroma do dne izdaje tega sklepa ni dostavila zahtevanih dokazil ali opravila katerega drugega dejanja, iz katerega bi bilo moč sklepati, da je zainteresirana za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka, čeprav je bila v pozivu št. 214-11441/2024-6224-5 z dne 15. 1. 2025 opozorjena na posledice takšnega ravnanja. Upravni organ je zato skladno z določbo tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 njen molk štel kot umik zahteve in na podlagi 135. člena ZUP postopal, kot je določeno v 1. točki izreka tega sklepa.

5.V petem odstavku 14. člena ZTuj-2 je določeno, da lahko tujec, ki za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebuje vizuma, ostane in biva v Republiki Sloveniji največ 90 dni po prenehanju dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno bivanje, razen če mora na podlagi odločitve pristojnega organa zapustiti Republiko Slovenijo.

6.Državljani Srbije za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebujejo vizuma, zato stranki ni bil določen rok za prostovoljni odhod, v katerem bi morala zapustiti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, temveč zanjo velja navedena določba 14. člena ZTuj-2.

7.V tožbi tožnik uveljavlja, naj sodišče razveljavi sklep Upravne enote Ljubljana, vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek ter odloči, da do pravnomočne odločitve sodišča prenehanje dovoljenja za prebivanje ne učinkuje (predlog za začasno odredbo).

8.Sklep je bil vročen z javnim naznanilom na oglasni deski in portalu eUprava, tožnik pa o njem ni bil osebno obveščen niti mu ni bila dana dejanska možnost, da bi dopolnil vlogo. Tožnik je predhodno poslal vlogo in dokumentacijo ter pričakoval odgovor organa. Ker ni prejel nobenega pisnega poziva ali obvestila po elektronski pošti (niti fizične pošte na stalni naslov v tujini, kamor mu je že bila v letu 2024 poslana dopolnitev in jo je rešil preko elektronskega komuniciranja ...@gmail.com, povratne informacije pa ni prejel), ni vedel, da je bil pozvan k dopolnitvi vloge.

9.Pravi, da je Upravni organ napačno uporabil določbe 87. člena ZUP (vročanje z javnim naznanilom), saj niso bili izpolnjeni pogoji - ni bilo poskusa osebne vročitve niti dokazila, da bi bil tožnik nedosegljiv. Zaradi tega je bila kršena pravica izjave po 9. členu ZUP ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Upravni organ bi moral postopek voditi tako, da bi tožniku omogočil dopolnitev vloge, saj gre za poseg v pravico do prebivanja in vpliva na družinsko ter delovno življenje v Sloveniji. Na podlagi 32. člena ZUS-1 tožnik predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev sklepa, saj bi njegova izvršitev pomenila, da bi moral tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, kar bi povzročilo težko popravljivo škodo (izguba dela, stanovanja, družinski vezi, zdravstva ipd.). Kot dokaz predlaga vpogled v upravni spis UE Ljubljana, izpis iz eUprave o javnem naznanilu in datumih objave, dokazila o poslanih dokumentih ali komunikaciji z organom, osebna izjava tožnika o dejanskem prejemu pošte, zaslišanje tožnika po potrebi. Tožbi so pripete še tri strani opisa njegovega bivanja in poslovanja v Sloveniji in poskusov urejanja zadeve na upravni enoti Ljubljana.

10.V zvezi s pozivom sodišča z dne 28. 11. 2015 je tožnik navedel, da v celoti vztraja pri zahtevi za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zaradi podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Upravna enota Ljubljana je postopek podaljšanja dovoljenja ustavila, zato pravi, da njegovo prejšnje dovoljenje ni več veljavno. Brez izdaje začasne odredbe nima pravice prebivati v Republiki Sloveniji, prav tako ne pravice opravljati dela ali dejavnosti. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi povzročila težko popravljivo škodo, saj bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, kar bi resno ogrozilo njegovo delo, podjetniško dejavnost in osebne razmere. Z začasno odredbo bi se zagotovilo zakonito in stabilno stanje do končne sodne odločitve. Ta izjava je bila vročena toženi stranki skupaj s tožbo.

11.Na poziv sodišča z dne 10. 12. 2025 je sodišče dne 28. 12. 2025 prejelo upravne spise s strani tožene stranke brez odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

12.Predmetni spor je sestavljen iz dveh delov in sicer iz tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, ki pa sta z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva pravno zavarovanih interesov in pravic tožnika (iz 23. člena Ustave oziroma 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ) medsebojno povezana in soodvisna. Tožena stranka na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila in tudi iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik v času odločanja sodišča imel pravico ostati in delati v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje samo na peti odstavek 14. člena ZTuj-2 in pravi, da to določilo velja za tožnika. Sodišče je zato upoštevalo, da glede na navedbe v tožbi, podatke, ki so v spisu, vključno s tem, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe, v konkretnem primeru tožba nima suspenzivnega učinka na izvršitev izpodbijanega akta.

13.Med strankama ni sporno, da je tožnik na prošnji za podaljšanje dovoljenja za bivanje in delo kot naslov začasnega prebivališča, kamor naj se vročajo pošiljke vlagatelju prošnje, navedel, "...". Tožena stranka ne oporeka navedbi tožnika, da je na prošnjo navedel tudi telefonsko številko mobilnega telefona in da je v preteklosti tovrstne zadeve urejal po elektronski pošti.

14.Med strankama nadalje ni sporno, da je poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Zato je v predmetni zadevi relevantna določba prvega odstavka 87. člena ZUP, po kateri se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročijo osebno tistemu, ki so mu namenjeni, če je to potrebno zaradi učinkovite vročitve ali kakšnega drugega razloga. Načini nadomestnega osebnega vročanja so urejeni v določilu tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP.

15.Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP. Poleg tega se določilo 96. člena ZUP nanaša na situacije, ko gre za spremembo naslova bivanja, ali ko se vlagatelj odseli, in o tem ne obvesti organa. Teh okoliščin pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla, kar pomeni, da bistvenih pravno relevantnih dejstev, ki bi opravičevali ustavitev postopka zaradi domneve, da je tožnik vlogo umaknil, ni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

16.Poleg tega sodišče pripominja, da kadar gre za pomembna pisanja v upravnem postopku, za katera je nujno osebno vročanje, je potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti v tem smislu, da organ v primeru, da je s konkretno stranko obstajala praksa komuniciranja z uradno osebo po elektronski pošti ali po mobilnem telefonu, z uradnim zaznamkom označi tudi neuspešen poskus vzpostavljanja stika s stranko preko omenjenih elektronskih medijev. Tudi teh dejstev v izpodbijanem sklepu ni.

17.Opisana uporaba procesnih določb v konkretnem primeru s strani tožene stranke ni pravilna in je bilo zato treba tožbi ugoditi. Zaradi napačne uporabe določila 87. člena ZUP in 96. člena ZUP je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

18.Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, pritožba zoper sodbo pa ni dovoljena, kar pomeni, da sodba z izdajo in vročitvijo postane pravnomočna, je tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe brezpredmetna in jo je sodišče zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------