Jedro

Po 3. al. 4. tč. 48. a čl. ZLPP lahko ukrepa SDK v revizijskem postopku samo, če je ugotovila delitev dobička v nasprotju z omenjenim zakonskim določilom v podjetju, ki je predmet revizijskega pregleda.

Odločba, ki jo izda SDK v postopku revizije po ZLPP, je odločba, izdana v upravnem postopku. V sledečem sodnem postopku odloča zato sodišče o njeni zakonitosti tako, kot to določa zakon o upravnih sporih, vendar v postopku, ki ga določa ZPP.

Končni ukrep po 48. c čl. ZLPP je povečanje družbenega kapitala. Če je SDK uporabila vmesne ukrepe za dosego končnega cilja drugače kot to določa 48. c čl. ZLPP, to na zakonitost njene odločbe ne vpliva.

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o točki I/3 izreka izpodbijane odločbe spremenita tako, da se glasita: "Odločba Službe družbenega knjigovodstva Republike Slovenije, podružnica v C., z dne 12.1.1994 štev. 38380-014/030-VP-14/93 se v točki I/3 izreka o d p r a v i."

2./ V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3./ Stroške revizijskega postopka nosita stranki spora vsaka svoje.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva Republike Slovenije, podružnica v C., je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po 48. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...31/93; v nadaljevanju: ZLPP). Po opravljenem revizijskem postopku je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložila, da mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine:

1./ povečati razne kratkoročne terjatve v višini 7.035.385,50 SIT, povečati terjatve do delavcev v višini 14.352.942,80 SIT, zmanjšati obveznosti do delavcev v višini 32.286.883,00 SIT in povečati začetni družbeni kapital v višini 53.675.211,30 SIT;

2./ povečati razne kratkoročne terjatve v višini 1.504.726,40 SIT, povečati druge terjatve do delavcev v višini 3.809.717,00 SIT, zmanjšati obveznosti za bruto osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov v višini 16.800.000,00 SIT in povečati družbeni kapital v višini 22.114.443,40 SIT;

3./ povečati razne kratkoročne terjatve v višini 58.605,00 SIT in v isti višini povečati družbeni kapital;

4./ zmanjšati razne kratkoročne obveznosti v višini 7.649.984,00 SIT, zmanjšati obveznosti za davke, prispevke in druge davščine v višini 1.349.996,40 SIT in povečati družbeni kapital v višini 8.999.980,40 SIT.

V posledici zgoraj navedenih ukrepov je naložila tožeči stranki še izpolnitev raznih drugih nalog zaradi izvedbe lastninskega preoblikovanja v skladu z zakonom ter ugotovila, kdo skrbi za izvršitev izdane odločbe.

Odločbo SDK RS, podružnice C., izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej predlaga sodišču, naj ugotovi njeno ničnost, oziroma jo odpravi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (tudi podrejeni) zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge ter revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

V manjšem delu je revizija utemeljena, sicer pa ne.

V postopku revizije pri tožeči stranki je Služba družbenega knjigovodstva Republike Slovenije, podružnica v C. (v nadaljevanju: SDK) ugotovila, da je tožeča stranka udeležena v ustanovitvenem kapitalu družbe v mešani lastnini SM Trade d.o.o., Žalec, s 5,01 odstotnim deležem. Zato bi ji pripadal takšen odstotek dobička 1.169.764,10 SIT, ki ga je omenjena družba izkazala v zaključnem računu za leto 1992, to je 58.605,00 SIT. Ker pa je družba v mešani lastnini SM Trade d.o.o., na podlagi sklepa skupščine, celoten dobiček namenila kot rezervacijo za tekoče osebne dohodke zaposlenih v letu 1993, je po mnenju SDK prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 3. al. 4. točke 48.a člena ZLPP. Zato je odredila tako, kot to izhaja iz točke I/3 izreka njene odločbe.

Po 3. al. 4. točke 48.a člena ZLPP se domneva, da je prišlo do oškodovanje družbene lastnine tudi v primeru, če podjetje ob delitvi dobička ni zagotovilo delitve akumulacije na družbeni in zasebni kapital v enakem razmerju, kot so vplačani deleži posameznih vrst lastnine v celotnem kapitalu podjetja. Že iz besedila te zakonske določbe izhaja, da se nanaša na podjetje, ki je predmet konkretnega revizijskega postopka, ne pa na kakšno drugo, ki to ni. Če je družba v mešani lastnini SM Trade d.o.o. delila dobiček v nasprotju z zgoraj navedeno zakonsko določbo, bi lahko SDK ustrezno ukrepala samo, če bi v omenjeni družbi opravljala postopek revizije po ZLPP, ne more pa nepravilne delitve dobička v njej sanirati z naložitvijo izvršitve ukrepov drugi pravni osebi, v kateri opravlja postopek revizije, v obravnavanem primeru tožeči stranki. To velja tudi za primer, kot je obravnavani, ko ima tožeča stranka v družbi SM Trade d.o.o. delež na ustanovitvenem kapitalu.

Glede na zgoraj navedeno sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z odločanjem o I/3 točki izreka izpodbijane odločbe SDK materialno pravo zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče njuni sodbi v tem delu, na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP (upoštevajoč tudi 386. člen ZPP) spremenilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču predvsem relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bile v tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo pomen določbe 48.a člena ZLPP o domnevi obstoja oškodovanja družbene lastnine. Izhajajoč iz omenjenega pojasnila in iz določbe ZLPP kdaj se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, se izkaže, da morebitna opustitev odgovora na kakšno pritožbeno navedbo ni relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 354. člena ZPP). V kolikor pa pritožbeno sodišče ni odgovorilo na kakšno pritožbeno navedbo materialnopravnega značaja, pa je morebitno takšno opustitev možno popraviti na revizijski stopnji v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe. V zvezi z revizijskimi navedbami (n. pr.: tožeča stranka je dokazala, da ni prišlo do oškodovanja) revizijsko sodišče še dodaja, da pravilna oziroma popolna ugotovitev dejanskega stanja v okviru sodnega postopanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP).

Odločba, izdana v postopku revizije po ZLPP, je odločba, izdana v upravnem postopku. Zato je treba zakonitost postopka, v katerem je bila izdana, presojati po določbah zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo: Ur. list SFRJ štev. 47/86 - ZSUP), v kolikor ZLPP nima posebnih določb. Posebni določbi sta tudi 2. in 5. odst. 48.b člena ZLPP, po katerih zoper odločbo ni pritožbe niti upravnega spora, pač pa jo je mogoče izpodbijati s tožbo v pravdnem postopku. To pomeni, da je treba o odločbi, ki je izdana v upravnem postopku, odločati tako, kot to določa zakon o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77 - ZUS), vendar v postopku, ki ga vodi sodišče po določbah ZPP.

Po 2. odst. 42. člena ZUS sodišče, če ugotovi, da je tožba utemeljena, izpodbijani upravni akt odpravi. Odpravi ga torej tudi v primeru njegove ničnosti. Kdaj je upravni akt ničen, določa 266. člen ZSUP. Nobeden od razlogov ničnosti, navedenih v omenjenem zakonskem določilu, ni podan. Podan tudi ni razlog iz 3. točke, ki ga zatrjuje tožeča stranka. Glede na specifičnost odločanja SDK je izpodbijana odločba izvršljiva. Izpodbijana odločba se namreč nanaša na knjiženje na ustreznih predpisanih sintetičnih trištevilčnih kontih, označenih z njihovimi imeni (uredba o kontnem planu - Ur. list SFRJ štev. 21/89...5/90, zlasti njen 2. člen; pravilnik o vsebini kontov v kontnem planu - Ur. list SFRJ štev. 21/89...7/90, zlasti njegov 2. člen). Knjiženje na teh kontih pa ne zahteva poimenskega navajanja oseb (delavcev tožeče stranke) tako, kot to želi uveljaviti tožeča stranka z revizijo. Njena stvar pa je (bila) morebitna razčlenitev sintetičnih kontov v skladu z njenimi potrebami na analitične konte (4. odst. 8. člena zakona o računovodstvu - Ur. list SFRJ štev. 61/90).

Razloga za odpravo izpodbijane upravne odločbe zaradi ničnosti torej ni.

ZLPP določa v 48.a členu, kdaj se domneva, da je družbena lastnina oškodovana. Ta zakonska določba je za obdobje, ki ga po ZLPP zajemajo postopki revizije, predpis, katerega uporabe ne morejo izključiti morebitni interni akti pravnih oseb, ki so predmet postopkov revizije, čeprav v času njihovega sprejema niso bili izrecno v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo.

Očitek, da je tožena stranka naložila tožeči stranki z izvedbo ukrepov, ki jih pri posameznih oblikah oškodovanja družbene lastnine iz 48.a člena ZLPP njegov 48.c člen ne predvideva, ni utemeljen. Tako 4. kot tudi 6. točka 48.c člena ZLPP, ki predpisujeta način saniranja ugotovljenega oškodovanja družbene lastnine iz 4. in 6. točke 48.a člena ZLPP (izpodbijana odločba SDK je ugotovila oškodovanje družbene lastnine po omenjenih dveh točkah 48.a člena ZLPP), določata kot končni ukrep povečanje družbenega kapitala. Tega pa je SDK v obeh primerih tudi odredila. Vsi ostali vmesni ukrepi pomenijo samo knjigovodsko izpeljavo, ki naj pri ugotovljenem oškodovanju družbene lastnine pripelje do končnega rezultata - povečanja družbenega kapitala. Če je SDK izbrala nekoliko drugačno vmesno knjigovodsko izpeljavo, to na zakonitost končnega ukrepa in v posledici tega na zakonitost izpodbijane odločbe SDK, ne vpliva, s tem pa tudi ne vpliva na zakonitost z revizijo izpodbijane sodbe.

Šesta točka 48.a člena ZLPP določa (med drugim): "kot oškodovanje družbene lastnine se šteje tudi izplačilo regresa, ki presega bruto plačo zaposlenega". SDK je ugotovila, da je tožeča stranka v letu 1992 (odločba se nanaša samo na izplačilo regresa v letu 1992) izplačala regres preko bruto plače zaposlenega v znesku 53.675.211,30 SIT. Glede na uvodni del 48.a člena ZLPP ustvarja že ta dejanska ugotovitev domnevo oškodovanja družbene lastnine. Ugotavljanje obstoja dejanskega stanu iz generalne klavzule ni bilo potrebno, ker generalne klavzule ni. Šesta točka 48.a člena ZLPP določa dva medsebojno neodvisna dejanska stanova oškodovanja družbene lastnine. Ugotovljeno je bilo oškodovanje po drugem od omenjenih dveh dejanskih stanov, ki je podan že, čim izplačani regres presega bruto plačo zaposlenega. Po prvem dejanskem stanu pa bi bilo lahko podano oškodovanje družbene lastnine tudi v primeru izplačila regresa v nižjem znesku, vendar samo takrat, če bi bile ugotovljen obstoj okoliščin, ki opredeljujejo ta dejanski stan.

Po zaključnem računu je tožeča stranka del bruto dobička za leti 1991 in 1992 razporedila na osebne dohodke. Ker ni ravnala po 2. al. 4. točke 48.a člena ZLPP (tudi 3. odst. 37. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - Ur. list RS štev. 31/90 - določa možnost izplačila udeležbe na dobičku samo v okviru višine čistega dobička, ki presega 6% poslovnega sklada), pomeni to obstoj domneve oškodovanja družbene lastnine. Pravilnosti podatkov v zaključnem računu, ki je bil podlaga za razporeditev bruto dobička za osebne dohodke, tožeča stranka ne more sedaj osporavati zato, ker bi ji v sedanji situaciji drugačni podatki bolj ustrezali. Sprejemanje zaključnega računa tudi ni moglo iti mimo organov upravljanja. Zato trditve, da so podatki v njem nasprotni odločitvam pristojnih organov upravljanja, ne morejo biti podlaga za drugačno odločitev od sprejete. Razen tega pa njegova nepravilnost tudi ni bila izkazana pri morebitni njegovi kontroli, ki je (bila) v pristojnosti SDK.

V zvezi z ukrepom pod točko I/4 odločbe SDK se revizijsko sodišče ne spušča v vprašanje upravičenosti delitve dela finančnega učinka "koristnega predloga" z vidika njegove (ne)skladnosti z odlokom o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji (Ur. list RS štev. 17/91). Pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi izhaja že iz 6. točke 48.a člena ZLPP. Po tej se domneva, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, "če je podjetje izplačevalo pavšalne zneske ...drugih izplačil (...in drugo)". Glede na navedeno zakonsko besedilo spadajo pod to zakonsko določbo tudi izplačila (dela) finančnega učinka "koristnega predloga", ker gre za pavšalno izplačilo. "Inovacijski dohodek" je bil namreč izplačan (po neosporavanih dejanskih ugotovitvah SDK) prav vsem delavcem tožeče stranke - 241 po številu. Okoliščina, da so bili glede na višino izplačil razdeljeni v pet skupin, pavšalnosti izplačila ne izključuje.

Glede na zgoraj navedeno revizija, razen v delu, v katerem ji je bilo ugodeno, ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da ji tudi na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v skladu z 386. členom ZPP ni mogoče ugoditi.

Revizijsko sodišče je odredilo, da nosita stranki spora vsaka svoje stroške revizijskega postopka: tožeča zato, ker je, glede na vrednost spora uspela z revizijo le v neznatnem delu, zaradi katerega ni prišlo do posebnih stroškov, tožena pa glede na 1. odst. 155. člena ZPP.