Jedro

Drugostopni organ je pri odločanju uporabil napačen predpis, saj je po presoji sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu neupravičeno odmerjenega davka. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-499-16-52/2006-3 z dne 30. 1. 2009 se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopni organ), je z odločbo z dne 16. 3. 2006 odločil, da se tožniku vrne obračunani in plačani DDV skupaj z zamudnimi obrestmi in sicer: 1. preveč plačana glavnica v znesku 1,442.726,43 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi obračunanimi od dneva plačila dne 12. 9. 2003 do dneva izdaje odločbe dne 16. 3. 2006, v višini 350.317,44 SIT in obračunanimi obrestmi od 17. 3. 2006 do dneva vračila; 2. preveč plačane zamudne obresti v znesku 734.411,68 SIT; 3. po podatkih davčnega organa ima tožnik skupni dolg v višini 701.085,50 SIT; 4. tožniku bo preveč plačan davek, zmanjšan za neplačane davčne obveznosti iz točke 3, vrnjen na njegov TRR.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je v skladu z odpravljeno odločbo prvostopnega organa z dne 2. 6. 2003 tožnik dne 12. 9. 2003 plačal davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), v višini 1,442.726,43 SIT glavnice in 734.411,68 SIT obresti. Iz 95. člena ZDavP izhaja, da se davčnemu zavezancu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Zato se tožniku zaradi odprave omenjene odločbe prizna pravica do vračila preveč plačane glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter preveč plačane zamudne obresti (v znesku 734.411,68 SIT).

Prvostopni organ je nato na zahtevo tožnika s sklepom z dne 7. 4. 2006 popravil odločbo prvostopnega organa z dne 16. 3. 2006, tako da je v 1. točki izreka popravil znesek zamudnih obresti določen v višini 350.317,44 SIT na višino 560.318,00 SIT. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da so upravičene navedbe tožnika v predlogu za popravo odločbe oz. v pritožbi, da so premalo obračunane obresti v 1. točki, saj je prišlo do napake v navedenem znesku. Glede 2. točke izreka odločbe pa prvostopni organ ne more ugoditi predlogu za popravo odločbe tožnika, zato jo v tem delu šteje kot pritožbo, ki bo odstopljena pristojnemu organu.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopni organ z odločbo z dne 30. 1. 2009. Zavrača tožnikove pritožbene ugovore, da bi mu morale biti od plačanega zneska preveč plačanih zamudnih obresti (v višini 734.411,68 SIT) priznane tudi zamudne obresti. Sklicuje se na 406. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 21/06, v nadaljevanju ZDavP-1), po katerem se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku, oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01, 105/03 – odločba US, 16/04 – odločba US, 42/04 – odločba US in 109/04 – odločba US, v nadaljevanju ZDavP). Vračanje davka je kot upravna zadeva urejena v ZDavP, iz 95. člena ZDavP izhaja, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne. Po 4. odstavku 95. člena ZDavP pa mu zamudne obresti pripadajo le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, kar pomeni, da mu od drugih zneskov, ki so predmet vračanja po 1. odstavku, zamudne obresti ne pripadajo. Posledično po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti. Iz navedenih razlogov je drugostopni organ pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo, da mu od zneska neutemeljeno zaračunanih in plačanih obresti (v višini 734.411.68 SIT), niso bile priznane in plačane obresti za čas od plačila pa do vračila. Tožniku je bil naveden znesek odtegnjen, glede na kasnejšo pravnomočno odločitev neutemeljeno, ter tožnik z navedenimi sredstvi ni mogel razpolagati. Prav tako je ves ta čas z navedenimi sredstvi neupravičeno razpolagala tožena stranka. Skladno z določili 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS št. 83/01, v nadaljevanju OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-356/02-14. Davčni organ v navedeni zadevi ni upošteval obogatitvenega načela pri vračanju neupravičeno pridobljenega zneska, saj k vrnjenim zamudnim obrestim ni vštel zakonskih zamudnih obresti, ki tožniku pripadajo na podlagi 193. člena OZ. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso rednih sodišč in meni, da je nedopustno, da je v identičnih primerih praksa glede na upravni ali sodni postopek različna.

Tožnik predlaga, da sodišče odloči tako, da izpodbijano odločbo spremeni, tako da tožniku prizna in toženi stranki naloži plačilo zamudnih obresti od zneska 734.411,68 takratnih SIT, za čas od 12. 9. 2003 pa do 17. 3. 2006, v višini 320.316,57 SIT oz. 1.366,66 EUR, skupno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve te tožbe pa do plačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v drugostopni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet navedenega postopka je izpodbijanje pravilnosti odločitve, da se tožniku kot davčnemu zavezancu vrnejo plačane zamudne obresti le v nominalnem znesku (v višini 734.411,68 SIT). Drugostopni organ zavrača zahtevo tožnika, da je upravičen tudi do zamudnih obresti od navedenega zneska, pri čemer se sklicuje na 4. odstavek 95. člena ZDavP.

V konkretni zadevi gre za primer, ko je davčni organ tožniku dne 2. 6. 2003 izdal odločbo, v skladu s katero je tožnik dne 12. 9. 2003 plačal DDV v višini 1,442.726,43 SIT glavnice in 734.411,68 SIT obresti. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki ji je drugostopni organ z odločbo z dne 14. 2. 2006 ugodil in odločbo organa prve stopnje z dne 2. 6. 2003 odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa je prvostopni organ postopek ustavil, ker je ugotovil, da se od storitev stečajnih upraviteljev DDV ne obračunava. Zato je hkrati s sklepom o ustavitvi postopka izdal odločbo, s katero je odločil o vrnitvi preveč plačane glavnice in preveč plačanih zamudnih obresti. Zamudne obresti, ki so bile s prvostopno odločbo z dne 2. 6. 2003 naložene v plačilo tožniku, so tožniku vrnjene s prvostopno odločbo z dne 16. 3. 2006 (2. točka izreka) v nominalnem znesku (v višini 734.411,68 SIT), torej neobrestovano.

Sporno v zadevi je vprašanje, ali je tožnik upravičen, poleg vračila zneska neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, tudi do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti.

Drugostopni organ je v obravnavanem primeru odločal po določbah ZDavP in pritožbo tožnika, v kateri je le-ta uveljavljal vračilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti, zavrnil iz razloga, ker po določbah 95. člena ZDavP za to ni pravne podlage, saj po navedeni določbi ZDavP ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti, pripadale obresti.

Po presoji sodišča je drugostopni organ pri odločanju uporabil napačen predpis, saj je po presoji sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu neupravičeno odmerjenega davka. V obravnavanem primeru je kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev treba uporabiti določbe ZDavP-1, ki se je uporabljal v času odločanja o vračilu zamudnih obresti, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. Napačno je stališče tožene stranke, da je treba uporabiti prehodno določbo 406. člena ZDavP-1, saj v obravnavani zadevi postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil v teku. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Po določbi 2. člena ZDavP-1 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če z zakonom ni drugače določeno. Po določbi 34. člena ZDavP-1 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila, ki se obračunajo v skladu z 31. členom ZDavP-1. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz omenjene sodbe, obresti iz 1. odstavka 34. člena ZDavP-1 v primeru, kot je obravnavani, po svoji vsebini sicer niso zamudne obresti, saj je za odmerjeni davek obstojala zakonita podlaga (odmerna odločba) vse do njene odprave oz. spremembe, zato davčni organ v obravnavanem primeru ni bil v zamudi z vračilom davka ter pomeni določba 31. člena ZDavP-1 v tem primeru zgolj določitev obrestne mere za obresti, ki jih vsebinsko opredeljuje 34. člen ZDavP-1. Po povedanem pridejo v obravnavanem primeru vračanja neutemeljeno plačanih davčnih dajatev v poštev materialna in procesna pravila ZDavP-1 in ne ZDavP. Tožena stranka svojo odločitev ni oprla na določbe relevantnega predpisa, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita.

Z izpodbijano odločitvijo je odločeno o vračilu neutemeljeno plačanih zamudnih obresti neobrestovano, kar glede na povedano ni pravilno. Ker razlogi za tako odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa, je sodišče odpravilo odločbo drugostopnega organa. Prvostopni organ je namreč s prvostopno odločbo po uradni dolžnosti odločil le, da se tožniku vrne nominalni znesek obresti (torej ni odločal o tožnikovi zahtevi). To pa pomeni, da je šele drugostopni organ prvič presojal (v zvezi s tožnikovo pritožbo), ali je tožnik upravičen do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti. Drugostopni organ bo zato v ponovljenem postopku odločal o tožnikovi pritožbi v skladu s stališčem iz navedene sodbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in drugostopno odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.