Jedro

Okoliščina, da je tožena stranka civilno-pravna oseba, ki je postala po določbi 112. člena stanovanjskega zakona lastnica spornega stanovanja, je ne odvezuje dolžnosti, da ga po 117. členu SZ proda tožnici, ki je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona bila na njem imetnica stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za nakup stanovanja v izmeri 73,65 m2 v pritličju stanovanjske hiše na podlagi zahteve tožeče stranke z dne 9.11.1991 ter v skladu z določbami stanovanjskega zakona. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sporno stanovanje se nahaja v poslovno stanovanjski stavbi, ki pripada toženi stranki. Namenjeno je dejavnosti ribiškega čuvaja tožene stranke, zaradi česar ga ta ni dolžna prodati (3. odstavek 129. člena stanovanjskega zakona). Poleg tega namerava tožena stranka opraviti tudi celovito revitalizacijo objekta, v katerem je stanovanje. Ker je tožena stranka civilno-pravna oseba zanjo tudi ne veljajo določbe stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj v družbeni lastnini. Po določbi 112. člena stanovanjskega zakona je namreč tožena stranka že postala lastnica spornega stanovanja, zaradi česar ga kot civilnopravna oseba ni dolžna prodajati tožnici.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev v okviru v tej smeri uveljavljanega revizijskega razloga pa tožena stranka v reviziji niti ne zatrjuje.

Preizkus izpodbijane sodbe s stališča uporabe materialnega prava (glede na revizijsko trditveno podlago in po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP) je pokazal, da je tudi pravna presoja v sodbah nižjih sodišč pravilna. Glede na revizijske trditve se nakazuje uporaba določbe 1. in 3. odstavka 129. člena stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 in 21/94 - SZ) v zvezi z določbo 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 - ZSR). Gre za ugovora celovite prenove stanovanjske hiše in obstoja okoliščin, ki naj bi sporno stanovanje opredeljevala s stališča njegove namenjenosti osebam za opravljanje službene dolžnosti. Vendar pa je revizijsko sodišče tudi pri uporabi materialnega prava vezano na dejstva, ki so ugotovljena v postopku na nižjih stopnjah, v okviru procesne (ne) aktivnosti pravdnih strank (3. odstavek 385. člena ZPP). Dejstvo celovite prenove objekta, v katerem je sporno stanovanje, je v tem obsegu ostalo le pri posplošeni trditvi, ki ni bila konkretizirana: le namen prenove objekta brez ustrezne argumentacije (tožena stranka ni predložila ustreznih projektnih listin) še ne omogoča uporabe določbe 1. odstavka 129. člena SZ. V enakem obsegu je ostala tudi trditev, da je sporno stanovanje namenjeno osebi, ki opravlja službeno dolžnost (40. člen ZSR). Dokazno breme v tej smeri je ležalo na toženi stranki, ki pa po oceni nižjih sodišč ni odvzela teže dejstvu, da tožnica živi v stanovanju od leta 1970 in da je njen mož, ki je bil sicer ribič, kot upokojenec v njem živel od leta 1959 dalje. Že navedeni dejstvi (da tožnica ni v službenem razmerju s toženo stranko, ni sporno) omogočata pravno presojo brez upoštevanja določbe 3. odstavka 159. člena SZ. Tožena stranka razen ponavljajočih se trditev o tem, da gre za službeno stanovanje, ni predložila ustreznega dokaza, čeprav mora, kot ugotavlja izpodbijana sodba, "v skladu z določbo 1. odstavka 299. člena ZPP vsaka stranka v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, potrebne za utemeljitev njenih navedb." Sporno stanovanje torej ni službeno stanovanje, zaradi česar je utemeljeno predmet privatizacije.

Okoliščina, da je tožena stranka civilno-pravna oseba, ki je postala po določbi 112. člena stanovanjskega zakona lastnica spornega stanovanja, je ne odvezuje dolžnosti, da ga po 117. členu SZ proda tožnici, ki je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona bila na njem imetnica stanovanjske pravice. Na družbenih stanovanjih, ki so predmet privatizacije, so subjekti, navedeni v določbah 111., 112., 113. in 114. člena SZ kot lastniki z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona, obenem tudi zavezanci za njihovo prodajo imetnikom stanovanjske pravice ob pogojih 117. člena SZ. Tožena stranka si torej svoj status napak razlaga, ko se v nasprotju z določbo 117. člena SZ skuša izločiti iz skupine ostalih zavezancev. Kot društvo, torej civilno-pravna oseba, je namreč tožena stranka prav tista "druga pravna oseba", ki je predmet urejanja določbe 112. (in 117.) člena SZ.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji ne določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I).