Jedro

Policista nista ravnala nezakonito, ko sta obtoženca prijela izven kraja, ki ga je po policijski odredbi šteti za kraj prepovedi približevanja, in nista kršila določb člena 39a ZPol. Oškodovanka je klicala UKC v času, ko je obtoženec izvrševal kaznivo dejanje nasilništva, in je tedaj tudi povedala, da mu je odrejen ukrep iz 39a člena ZPol. Policista, poslana v intervencijo, sta obtoženca prijela izven kraja določenega v ukrepu, vendar v bližini. Policista sta za svoje ukrepanje imela pooblastilo tudi v členu 157 ZKP, saj sta v razgovoru z oškodovanko, ki sta ga opravila po njenem klicu, ugotovila, da je obtoženec bil nasilen do nje in otroka. Policista torej nista le preverjala izvrševanje ukrepa, kot to določa 39a člen ZPol, temveč sta bila poslana v intervencijo.

Po presoji izpodbijanega oprostilnega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb okrožne državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem ko je navedlo, da uradno dejanje policistov ni bilo zakonito, ker obtoženca nista zalotila na območju prepovedi približevanja, zmotno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni moč uporabiti pojmovanje, da je v konkretnem primeru šlo le za izvajanje nadzora nad kršiteljem, zaradi česar se na podlagi 39. člena ZPol, tak nadzor izvaja samo na krajih, ki so določeni kot kraji prepovedi približevanja. Policista nista opravljala nadzora zgolj zaradi tega, da bi preizkusila, ali obtoženec morda ne krši prepovedi približanja, temveč sta bila poslana na intervencijo, in sicer po predhodnem zaprosilu P. M.. Le-ta je dne 15.8.2006 ob 18.16 uri po telefonu na operativno komunikacijski center Policijske uprave Kranj sporočila, da se je domov vrnil njen partner P. M., ki ima prepoved približevanja in je prosila za intervencijo. Klicala pa je tedaj, ko je obtoženec izvrševal kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva. Res je, da sta policista opravila prijetje obtoženega izven kraja, ki ga je po sodni oziroma policijski odredbi šteti za kraj približevanja, vendar sta bila policista poklicana na intervencijo, kar vsebuje tudi dejanski opis kaznivega dejanja. Policista sta v konkretnem primeru imela podlago za ukrepanje tudi v določbah člena 157 ZKP, ker sta v razgovoru z oškodovanko ugotovila, da je bil obtoženec do nje nasilen, in ravnanje policistov v smeri, da obtoženca izsledita, ni bilo nezakonito. Ima pa prvostopenjsko sodišče prav, ko je v razlogih navedlo, da je 15.8.2006 že veljal novi Zakon o varstvu javnega reda in miru, zaradi česar je kršitev določb tega zakona v opisu napačna.

Izrek

1. Pritožba zagovornika obtoženega M. P. se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu potrdi.

Obtoženi M. P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v oprostilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju obtoženega M. P. v delu pod točko I. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ in mu je izreklo kazen treh mesecev, v katero mu je vštelo čas pridržanja in čas pripora ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade odrejenega zagovornika po uradni dolžnosti pa odločilo, da bremenijo proračun, v delu pod točko II. pa ga je oprostilo poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 4., 3. in 1. odst. 302. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi izdatki in nagrado po uradni dolžnosti odrejenega zagovornika bremenijo proračun.

Proti sodbi sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik proti obsodilnemu delu sodbe in okrožna državna tožilka proti oprostilnemu delu sodbe. Zagovornik je uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter je predlagal, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 373. člena ZKP in je predlagala, naj pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega tudi tega kaznivega dejanja, za katero mu naj izreče kazen štiri mesece zapora.

Višja državna tožilka N. L. R. je pisnem mnenju podanem na podlagi 2. odst. 377. člena ZKP predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodi, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrne.

Pritožba zagovornika ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba okrožne državne tožilke.

Ad 1 Po presoji izpodbijanega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po skrbni oceni dokazov vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in za svoje dokazne zaključke, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, navedlo prepričljive razloge. Pri tem je utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke P. M., katere izpovedbo sta potrdili priči T. P. in P. P., posredno pa tudi M. Z. ki sicer samega dogajanja pred pošto dne 14.8.2006 ni videla, je pa slišala žensko vpitje. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja kaznivega dejanja dne 15.8.2006 pa ni imelo oporo le v izpovedbi oškodovanke, temveč tudi v izpovedbah A. K. in I. N., ki sta pripovedovala, da je bila oškodovanka objokana in prestrašena, prestrašen pa je izgledal tudi otrok. Pri ugotavljanju kazenske odgovornosti obtoženca pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izvedensko mnenje stalne sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. T.. Neutemeljeno skuša pritožnik prikazati, da je izvršitveno dejanje dne 14.8.2006 predstavljalo zgolj prekršek, da je šlo le za individualni spor med obtožencem in oškodovanko, saj se je le-to dogajalo zunaj, sprva pred stanovanjem, zatem pa pred pošto, kjer so bili prisotni ne le otrok M., ki je zaradi obtoženčevega početja bil prestrašen in je močno jokal, temveč tudi T. P. in P. P., ki sta dogajanje opazovala in sta bila zaradi dogodka tudi vznemirjena. Pritožnik tudi nima prav, ko skuša pri izvršitvenem dejanju opisanem pod točko 2 prikazati, da je bil obtoženec izzvan, da gre tudi v tem primeru zgolj za prekršek, saj ni povzročil ogroženosti, prestrašenosti ali zgražanja. Tudi glede tega dejanja so pravilni zaključki sodišča prve stopnje. Otrok M., ki je bil prisoten, je bil v šoku, o čemer je pripovedoval tudi policist K., ki je navedel, da je otrok le gledal in je bil prestrašen. Izvedeni dokazi pa pritožbene trditve, da naj bi bil obtoženec izzvan s strani oškodovanke, ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona, katero pritožnik vidi v tem, da bi globa, s katero je bil obtoženec kaznovan za prekršek, morala biti všteta v izrečeno kazen. Res se v 3. odst. 49. člena KZ zahteva vštevanje v kazen tudi za sankcije in ukrepe, ki jih je bil storilec deležen pred obsodbo za kaznivo dejanje v postopku za prekršek. Za vštevanje pa morata biti izpolnjena dva pogoja. Znaki kaznivega dejanja morajo imeti tudi znake prekrška, drugi pogoj pa je, da je storilec sankcije izrečene za prekršek že prestal, oziroma v primeru denarne kazni, da je le-ta bila tudi plačana. Tega slednjega pa pritožnik ni z ničemer izkazal. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, ko je utemeljeno sledilo mnenju stalne sodne izvedenke prof. dr. M. T.. Zagovornik je že tekom glavne obravnave izpostavljal obtoženčevo poškodbo glave, zaradi česar je izvedenka svoje mnenje tudi pisno dopolnila z izvidom specialistke klinične psihologije. Na podlagi psihodiagnostičnih preizkusov je izvedenka zaključila, da pri obtožencu ni znakov, ki bi kazali na organsko cerebralno disfunkcijo, kar pomeni, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja v času izvršitve dejanj znižane predvsem zaradi učinka alkohola. Ko je bila neposredno zaslišana, pa je tudi po presoji sodišča druge stopnje izvedenka prepričljivo pojasnila, da slikanje glave ni potrebno, ker le-te predstavlja grobo diagnostično metodo, ki ugotavlja nevrološke motnje, za katere pa v obtoženčevi anamnezi ni bilo podatkov. Pritožnik zato tudi ne more uspeti z izražanjem dvoma, ali obtoženec morda ne boleha za psihoorgansko motnjo zaradi poškodbe glave, kar naj bi po njegovem že ob manjši količini alkohola povzročilo patološko pijanost, posledično pa neprištevnost obtoženca.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 368 ZKP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrečena kazen, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, povsem primerna teži dejanja in stopnji obtoženčeve krivde, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi okoliščine iz 41. člena KZ in je izrečena kazen pravično povračilo za storjeni dejanji v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Ad 2 Po presoji izpodbijanega oprostilnega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb okrožne državne tožilke sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da uradno dejanje policistov ni bilo zakonito, ker obtoženca nista zalotila na območju prepovedi približevanja, zmotno. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ni moč uporabiti pojmovanje, da je v konkretnem primeru šlo le za izvajanje nadzora nad kršiteljem, zaradi česar se na podlagi 39. člena Zakona o policiji (ZPol), tak nadzor izvaja samo na krajih, ki so določeni kot kraji prepovedi približevanja. Policista nista opravljala nadzora zgolj zaradi tega, da bi preizkusila ali obtoženec morda ne krši prepovedi približanja, temveč sta bila poslana na intervencijo in sicer po predhodnem zaprosilu P. M.. Le-ta je dne 15.8.2006 ob 18.16 uri po telefonu na operativno komunikacijski center Policijske uprave Kranj sporočila, da se je domov vrnil njen partner P. M., ki ima prepoved približevanja in je prosila za intervencijo. Klicala pa je tedaj, ko je obtoženec izvrševal kaznivo dejanje opisano pod točko 2 v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva. Res je, da sta policista opravila prijetje obtoženega izven kraja, ki ga je po sodni oziroma policijski odredbi šteti za kraj približevanja, vendar sta bila policista poklicana na intervencijo, kar vsebuje tudi dejanski opis kaznivega dejanja. Policista sta v konkretnem primeru imela podlago za ukrepanje tudi v določbah člena 157 ZKP, ker sta v razgovoru z oškodovanko ugotovila, da je bil obtoženec do nje nasilen, in ravnanje policistov v smeri, da obtoženca izsledita, ni bilo nezakonito. Ima pa prvostopenjsko sodišče prav, ko je v razlogih navedlo, da je 15.8.2006 že veljal novi Zakon o varstvu javnega reda in miru, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 70, dne 6.7.2006, zaradi česar je kršitev določb tega zakona v opisu napačna.

Ker so razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala ta del sodbe utemeljeni, ji je sodišče druge stopnje ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti že izvedeni dokaze glede tega kaznivega dejanja, skrbneje presoditi okoliščino, da je oškodovanka zaprosila za intervencijo, zatem pa presoditi vse izvedene dokaze tudi med seboj in za svoje zaključke navesti prepričljivejše razloge.