Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pooblastilo, ki ga da zastopnik delodajalca pooblaščeni osebi, mora biti pisno. Če poda oseba, ki pisnega pooblastila nima, delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi, je taka odpoved že iz tega razloga nezakonita.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka izpodbijane sodbe razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku dne 10.1.2003, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 25.2.2003. V II. odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače, tako kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila ter mu izplačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, delovno dobo pa vpisati v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo. V III. odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.413,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo kot primarno spremeni in tožbo kot prepozno zavrže, podredno pa, da jo spremeni in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izvedenskega mnenja, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, ne izhaja, če je bil tožnik nesposoben samostojno vložiti tožbo tudi v času od sredine februarja 2003 pa do 11.4.2003, ko je tožbo dejansko vložil. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo tudi glede tega, če je bil tožnik duševno moten do take stopnje, da ni mogel poiskati niti ustrezne strokovne pomoči za vložitev tožbe. Glede na to je tožena stranka predlagala imenovanje novega izvedenca, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, svoje odločitve pa ni zadostno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdana po osebi, ki za to ni imela pristojnosti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da naj bi o obstoju pooblastila zaslišalo likvidacijskega upravitelja tožene stranke E.J., ki bi lahko pojasnil, da je dal pooblastilo dotedanjemu direktorju L.B.. Prav tako je sodišče prve stopnje kot prekludiran zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za predložitev pisnega pooblastila likvidacijskega upravitelja L.B.. Ta dokazni predlog je tožena stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pred nastankom prekluzije po 286. členu ZPP. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da je šlo pri izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za odpoved iz poslovnega razloga in ne zaradi prenehanja delodajalca, zaradi česar naj bi veljale določbe 114. člena Zakona o delovnih razmerjih o varstvu starejših delavcev pred odpovedjo. Dejstvo je, da je tožena stranka že v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričela s postopkom likvidacije, kar je bilo zelo dobro znano tudi tožniku. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja delodajalca zaščitne določbe 114. člena ZDR za starejšega delavca ne veljajo.
Pritožba je neutemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je v postopku ugotavljanja utemeljenosti njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaključilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil v roku 30 dni od dneva, ko je bil to z ozirom na svoje zdravstveno stanje sposoben storiti. Ker je torej tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil v roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je o njegovem tožbenem zahtevku odločalo po vsebini. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 10.1.2003 (A12) podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožniku delovno razmerje preneha zaradi poslovnih razlogov. Le dan pred podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku podala tudi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 83. člena ZDR (A11). Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da sta bila tako obvestilo iz tretjega odstavka 83. člena ZDR kot tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena in sicer obvestilo dne 10.1.2003, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 11.1.2003 (A11, A12). Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.1.2003 (A12) je podal B.L. kot direktor tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo (izpiski iz sodnega registra - A17, A18), da je bil od 31.12.2002 za zastopanje tožene stranke kot likvidator pooblaščen E.J. iz Avstrije, in da je bil z istim dnem razrešen dotedanji zastopnik tožene stranke B.L.. Iz navedenih izpiskov iz sodnega registra nadalje izhaja, da je edini družbenik tožene stranke dne 31.12.2002 sprejel sklep o začetku likvidacije tožene stranke, kar potrjuje tudi notarski zapisnik, ki ga je sestavil F.B., notar iz Maribora (B3).
Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala oseba, ki ni bila zastopnik tožene stranke in ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni dostavila pisnega pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke pooblastil B.L. za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zaključilo, da je to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala nepooblaščena oseba. Če poda odpoved pogodbe o zaposlitvi nepooblaščena oseba, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, tako glede razveljavitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi glede preostalega dela njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.
Z ozirom na prvi odstavek 18. člena ZDR, ki jasno določa, da mora imeti pooblaščena oseba, ki zastopa delodajalca, pisno pooblastilo zastopnika, določenega z zakonom ali aktom o ustanovitvi, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi s tem pooblastilom ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke E.J.. Tožena stranka namreč pisnega pooblastila v spis sploh ni vložila, čeprav je bilo dokazno breme za to na njej. V zvezi s tem je sicer tožena stranka šele na naroku dne 15.2.2007 predlagala, da ji sodišče prve stopnje dodeli dvajsetdnevni rok, da bo to pooblastilo poskusila najti, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Ta dokazni predlog je bil namreč podan šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo z dne 10.2.2004. Ker tožena stranka ni navedla razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da tega dokaza ni mogla brez svoje krivde predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), sodišče prve stopnje temu predlogu tožene stranke utemeljeno ni ugodilo. Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 8.3.2004 in dne 11.3.2004 zatrjevala, da je E.J. pooblastil B.L. za postopek in podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa drugih dokazov v zvezi s tem (razen zaslišanja E.J.) ni predlagala. Tožena stranka do naroka dne 15.2.2007 niti ni zatrjevala, da bi obstajalo pisno pooblastilo, s katerim naj bi E.J. pooblastil B.L. za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.
V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke o napačnem stališču sodišča prve stopnje, da je šlo pri izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) in ne za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja delodajalca (108. člena ZDR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe le odgovorilo na navedbe tožene stranke, ki je zatrjevala, da je bil B.L. v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno zakoniti zastopnik tožene stranke, ker je sklep o začetku likvidacije na tožene stranke izdalo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu šele 3.3.2003. Sodišče prve stopnje sicer tem trditvam tožene stranke ni sledilo, je pa pojasnilo, da bi bila tudi v primeru, če bi bila zgoraj navedena trditev tožene stranke utemeljena, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tokrat iz razloga, ker je bil tožnik starejši delavec in zato varovan pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 114. členu ZDR. Glede pritožbenih navedb tožene stranke, na podlagi katerih je zaključiti, da je bil B.L. zakoniti zastopnik tožene stranke vse do vpisa sklepa o začetku likvidacijskega postopka tožene stranke (in ne le do dneva, ko ga je edini družbenik razrešil in imenoval likvidacijskega upravitelja), so neutemeljene. O začetku likvidacijskega postopka po 2. alinei prvega odstavka 371. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju) je odločala skupščina družbe s sklepom, ki je bil meritorne narave (člen 372/1 ZGD). Likvidacija družbe po 2. alinei člena 371/1 ZGD se je namreč izvedla na podlagi sklepa skupščine (člen 373/1 ZGD), ki je vseboval tudi ime likvidacijskega upravitelja in njegov naslov (člen 374/1 ZGD). Za imenovanje likvidacijskega upravitelja oziroma za razrešitev dotedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke je bil bistven datum sprejetja tega sklepa in ne datum vpisa sklepa v sodni register. Navedenemu stališču pritrjuje tudi dejstvo, da je v sklepu Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 3.3.2003 (A18) navedeno, da je bil B.L. kot zakoniti zastopnik tožene stranke razrešen že 31.12.2002, torej z dnem, ko je edini družbenik tožene stranke sprejel sklep o likvidaciji družbe. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, ki so se nanašale na ugotovitev sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložitve tožnikove tožbe (tretji odstavek 204. člena ZDR) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje temeljila na izvedenem postopku, v okviru katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je sodišče prve stopnje temu predlogu ugodilo, takšna odločitev pa ni bila v nasprotju s 118. členom ZPP, predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil tudi pravočasen (drugi in tretji odstavek 117. člena ZPP), zoper sklep sodišča prve stopnje glede na 121. člen ZPP ni pritožbe.
Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.