Jedro

Odpovedna razloga za izredno odpoved po prvi in drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR res izhajata iz istega: kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Lahko se tudi prekrivata oziroma je določeno kršitev mogoče opredeliti bodisi po prvi bodisi po drugi alinei. Vendar pa ne gre le za pravno kvalifikacijo kršitev, temveč za dva odpovedna razloga.

Sodišče lahko le presoja, ali je dokazan zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 11.10.2003 do 31.12.2003. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od leta 1981 in je v letu 1994 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo voznika tovornega motornega vozila, v zadnjem času pa je kot voznik opravljal delo "ambulantne" prodaje mesnih izdelkov na terenu. Dne 17.9.2004 je bila opravljena izredna inventura, pri kateri so bili ugotovljeni nesorazmerno visoki viški in manjki, oziroma razlike med količinami, ki jih je tožnik prevzel in količinami, ki so bile naložene na tožnikovem vozilu. Po presoji sodišča je toženka dokazala resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar ne gre za razlog po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, temveč za razlog po drugi alinei tega člena. Pri ravnanju tožnika gre za skrajno malomaren odnos do dela, zaradi česar je onemogočeno nadaljnje sodelovanje do izteka odpovednega roka. Tožniku je bila dana tudi možnost zagovora.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, ki tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Posebej je potrdilo presojo prvostopnega sodišča, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav takšna obveznost ni posebej opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Vestnost in skrbnost pri delu gotovo spadata med pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne glede na to, ali je to v pogodbi posebej navedeno. Po določbi drugega odstavka 86. člena ZDR mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Vendar to ne pomeni, da je sodišče vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, še zlasti, ko gre za razliko med prvo in drugo alineo prvega odstavka 111. člena ZDR. Vezano je le na dejanske razloge. Tožena stranka je štela, da gre razlog iz prve alinee (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), sodišče prve stopnje pa, da gre za razlog iz druge alinee. Ker je vsako kršitev iz prve alinee možno opredeliti tudi kot kršitev iz druge alinee, ne pa tudi obratno, je očitno, da je pravna kvalifikacija, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, za tožnika blažja od tiste, ki jo je uporabila tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče ob pritožbi tožnika vanjo ni posegalo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi očitnega nasprotja glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami ali zapisniki. Sodišče je izpovedi prič T. in O. razlagalo povsem drugače kot so njune izpovedbe zapisane v zapisniku, izpovedbe tožnika pa sodišče prve stopnje sploh ni povzelo v obrazložitev svoje sodbe. Ker sodišče ni sprejelo dokaznega predloga za postavitev izvedenca glede pravilnosti izračuna inventurnih razlik in tožena stranka v zvezi s tem ni predložila vse dokumentacije, je podana tudi kršitev določb 212., 213. in 243. člena ZPP. Sodišče bi moralo uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1 in po uradni dolžnosti izvesti dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišči sta zmotno uporabili določbo drugega odstavka 82. člena ZDR o dokaznem bremenu, ter 83., 86., 110. in 111. člena ZDR. Za uporabo določbe druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR bi morale biti ugotovljene konkretne kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka jih ni navajala, ker je tožniku pogodbo odpovedala na drugi pravni podlagi, kot pa sta jo ugotovili sodišči. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Glede viškov so mu očitali prisvajanje izdelkov iz skladišča, glede manjkov pa skrajno malomaren odnos do dela in prodajo za svoj račun. Takšne očitke vsebuje tudi obvestilo tožene stranke z dne 29.9.2003 in zaradi takih očitkov se je tožnik tudi zagovarjal. Tožena stranka tožniku tudi ni očitala malomarnosti, sploh pa ne hude malomarnosti, vse do sodnega postopka, ker mu je očitala storitev kaznivih dejanj, ki se lahko storijo le naklepno. Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog odpovedi po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen. Če je sodišče odločilo, da je obstajal drug razlog, tožena stranka ni ravnala zakonito.

Odpovedni razlogi so tako različni, da ni dopustno postopka odpovedi voditi oziroma odpovedi izreči iz enega od razlogov v zakonu, potem pa sprejeti kot zakonitega drug razlog. Tožena stranka je odpoved podala tudi po preteku roka 15 dni, ki ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR. Izredna inventura je bila opravljena 17.9.2003, odpoved pa podana šele 9.10.2003 in tožniku vročena 11.10.2003. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in jo je mogoče preizkusiti. Kolikor tožnik navaja domnevna nasprotja med listinami in zapisniki o zaslišanju prič in razlogi sodbe v tem delu, gre dejansko le za njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Torej za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno.

ZDR ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (prvi odstavek 1. člena ZDR). Gre torej za pogodbeno razmerje. Z določenimi posebnostmi sicer, toda v osnovi vendarle za povsem pogodbeno razmerje dveh pogodbenih strank. Ker je eno od temeljnih načel pogodbenih (obligacijskih) razmerij tudi enakopravnost (4. člen OZ), se posebnosti pogodbe o zaposlitvi nanašajo zlasti na določanje tistih minimalnih pravic delavca, kot praviloma šibkejše stranke v tem razmerju, ki mu zagotavljajo enakopraven položaj. Pri izvrševanju pogodbenih obveznosti pa tudi v delovnem razmerju velja dolžnost izpolnitve pogodbenih obveznosti (9. člen OZ in drugi odstavek 4. člena ZDR).

Delovno razmerje kot pogodbeno razmerje ne samo da nastane in se izvršuje kot pogodbeno razmerje, tudi preneha lahko le kot tako. ZDR zato ne pozna več disciplinskih sankcij, torej kaznovalnih sankcij, na podlagi katerih bi pogodba o zaposlitvi lahko prenehala (drugi odstavek 175. člena ZDR), temveč ureja odpoved pogodbe le kot civilno sankcijo zaradi neizpolnitve pogodbe, nezmožnosti izpolnitve, spremenjenih okoliščin ali zaradi kršitev pogodbenih obveznosti.

ZDR navaja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja kot odpovedni razlog trikrat. Kot razlog za redno odpoved v tretji alinei prvega odstavka 88. člena, ter pri dveh razlogih za izredno odpoved v prvi in drugi alinei prvega odstavka 111. člena. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved (drugi odstavek 81. člena ZDR), izredno pa v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom (tretji odstavek 81. člena in drugi odstavek 80. člena ZDR). Poleg pogoja, da gre za razlog, določen z zakonom, je v prvem odstavku 110. člena ZDR določeno tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (niti) do izteka odpovednega roka.

Odpovedna razloga za izredno odpoved po prvi in drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR res izhajata iz istega: kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Lahko se tudi prekrivata oziroma je določeno kršitev mogoče opredeliti bodisi po prvi bodisi po drugi alinei. Vendar pa ne gre le za pravno kvalifikacijo kršitev, temveč za dva odpovedna razloga. Ob istem izhodišču ima namreč vsak od njiju še dodatne opredelitve, ki ju ločijo in zaradi katerih ju je mogoče in treba tudi presojati ločeno (samostojno). Ne gre pa za "blažje" ali "strožje" odpovedne razloge. Kolikor so utemeljeni, je vsak enako lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

ZDR v tretjem odstavku 204. člena zagotavlja delavcu sodno varstvo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče torej presoja le, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zakonita ali ne. Ali drugače povedano, sodišče lahko le presoja, ali je dokazan zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Točno to pa je v obravnavani zadevi storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je tako presojo potrdilo.

Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR: zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Delodajalec je štel, da je šlo pri ugotovljenih viških za protipravno prisvojitev izdelkov iz skladišča, pri manjkih pa za prodajo za svoj račun, kar ima vse znake kaznivega dejanja tatvine oziroma nevestnega poslovanja.

Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR). V primeru odpovedi iz razloga po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni dvoje. da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, in, da ima kršitev znake kaznivega dejanja. Sodišče pa mora ugotoviti tudi - ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank - da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Po povedanem ni sprejemljivo pravno stališče nižjih sodišč, da je v sodnem postopku mogoče "prekvalificirati" razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče lahko presoja le zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Odločitev sodišča še ne pomeni, da odpovedni razlog, ki ga je navedel delodajalec, ni podan. Sodišče se je namreč zadovoljilo z ugotovitvijo, da gre za "blažji odpovedni razlog", ki tudi utemeljuje izredno odpoved, ne da bi presojalo zakonitost odpovedi oziroma ni ugotavljalo vseh elementov, ki jih mora za zakonitost sporne odpovedi dokazati delodajalec (kršitev, znaki kaznivega dejanja, nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja).

Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja šteje sodišče prve stopnje za dokazano zgolj na podlagi dejstva, da obstaja "resen in utemeljen razlog". Znakov kaznivega dejanja sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, česar pa ni mogoče razumeti kot odločitev, da jih ni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo, po potrebi tudi na podlagi ustrezne dopolnitve dokaznega postopka, ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane odpovedi v zgoraj navedenih mejah oziroma tudi o drugih tožbenih zahtevkih. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za zakonitost izredne odpovedi oziroma kaj mora biti dokazano v sodnem postopku, je revizijsko sodišče že večkrat navedlo v svojih obrazložitvah (na primer sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22.11.2005, sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 318/2005 z dne 20.12.2005).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.