Jedro

Zakon o kazenskem postopku ureja le temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, za odmero odškodnine (po posamičnih oblikah) pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, torej Obligacijski zakonik. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka, ki je sicer v vzročni zvezi s priporom, je zato treba 1. točko 27. člena Zakona o dohodnini navezati na 5. točko 27. člena, ki načeloma izključi vse odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek, torej tudi tiste, ki so povezane z odškodninami, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna od zneska 3.604,70 EUR najprej obračunati in izplačati davke ter tožniku izplačati preostanek, neto znesek; sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 10.604,70 EUR odškodnine in sicer 7.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter 3.604,70 EUR bruto za premoženjsko škodo (izgubljeni dobiček), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2014 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je bil voden zoper tožnika kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 260. člena v zvezi s 40. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1B), ki naj bi ga tožnik kot sostorilec storil 30.6.2006 v P.. V okviru kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Kopru K 226/2006 je bil odrejen pripor, od 30.6.2006 dalje ter je trajal do 10.10.2006, ko je bil nadomeščen z ukrepom hišnega pripora na naslovu L., Podvozna 36, ter je bil odpravljen 24.11.2006. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, pozval je državno pravobranilstvo, ki se je na odškodninski zahtevek odzvalo s poravnalno ponudbo, vendar tožnik ponudbe ni sprejel, zato je po 540. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) varstvo svojih pravic zahteval s to sodbo. Ugotovilo je, da je podana odškodninska odgovornost države zaradi odvzema prostosti tožniku, ki je bil v priporu in s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP ima namreč pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena. Tožnik je bil v priporu 102 dni ter zatem še 46 dni v hišnem priporu. Pojasnilo je, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri določanju višine denarne odškodnine sodišče upošteva merila, kot izhajajo iz zgoraj podane pravne podlage in konkretne okoliščine primera, ob tem pa skrbi, da je odškodnina primerna tudi v objektivnem pogledu, glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter primerljiva odškodninam, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ocenilo je zbrane dokaze ter ugotovilo, da je prve dni pripora bil tožnik ves iz sebe, izoliran, brez dnevne svetlobe, strah ga je bilo, da ne bo krivem obsojen, zagrožena je bila visoka kazen. Tudi v nadaljnjem obdobju, ki je bilo zanj stresno, je imel težave s spanjem, preganjavice, večkrat se je razjokal, skrbelo ga je za posel. Stvari so se nekoliko izboljšale, ko je prišel v hišni pripor, saj je lahko jedel domačo hrano, gledal TV, šel na zrak pred hišo, a je bil še vedno zaskrbljen za izid postopka in je slabo jedel in spal. Stresen je bil tudi obisk policije, tudi v nočnem času. Sodišče je ocenilo, da je primerna odškodnina 7.000,00 EUR, ob tem je upoštevalo tudi mladost (27 let), ko se je tožnik finančno osamosvajal in še nikoli pred tem ni bil zaprt, po drugi strani pa tudi to, da ni imel lastne družine, od katere bi bil prisilno odtujen. Zadeva tudi ni bila medijsko odmevna in se ni zatrjevalo, da bi tožnik v okolju, kjer živi, užival poseben ugled, ali da bi se pripor in hišni pripor izvajala v slabih življenjskih pogojih in ni šlo za izjemno stisko tožnika, ki bi duševno ravnovesje porušila do te mere, da bi tožnik potreboval psihološko in drugo strokovno obravnavno. Prav tako ni imel povsem pretrganih stikov z zunanjim svetom, saj sta ga redno obiskovali mati in tedanje dekle (25 in 12 obiskov). Odškodnino glede izgubljenega dobička je določilo upoštevaje 168. člen OZ. V postopku je bil določen sodni izvedenec za ekonomijo, ki je izdelal izvid in mnenje, ki ga je sodišče ocenilo kot nepristransko in strokovno. Ocenilo je, da je ugotovitve materialnopravno pravilno navezal na določbe davčnih predpisov. V času trajanja pripora je tožnik, ki je bil samostojni podjetnik in ni mogel poslovati, izgubil (utemeljeno pričakovanje) dobiček v višini 3.704,13 EUR, kar z neizbežnimi fiksnimi stroški skupaj znaša 4.953,74 EUR. Tožnik je uveljavljal za vsak mesec po 720,94 EUR izgube dobička (za sedem mesecev), torej tudi za dva meseca po odpravi pripora, do zaključka poslovanja s.p. V okviru teh trditev in zahtevka je ugotovilo, da je za čas, ko je trajal pripor, po temelju tožbeni zahtevek utemeljen, ter mu je ugodilo do uveljavljanje višine 3.604,70 EUR (obdobje petih mesecev). Ker odškodnina, ki pomeni nadomestilo za izgubljeni dohodek, ni predmet oprostitve plačila odškodnine po 27. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2), saj je tovrstna škoda izvzeta iz tistih oblik škode, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena), ker gre za obdavčljiv dohodek, je odškodnino določilo, kot je predhodno opredelil že izvedenec, v bruto znesku, izplačevalec odškodnine pa je zavezanec za obračun in plačilo akontacije dohodnine. Odškodnine za izgubljen dohodek pa ni priznalo za čas po odpravi pripora do izbrisa poslovnega subjekta iz Poslovnega registra Slovenije, PRS (še za obdobje približno dveh mesecev). Pojasnilo je, da je bilo, tudi po lastnih trditvah in izpovedbi tožnika, poslovanje tožnika v obdobju po končanju pripora ovirano iz razloga, ker je bil tožnik stigmatiziran s kazenskim postopkom, o njem se je razširil slab glas in so bili ljudje nezaupljivi, zaradi česar so se mu zaprla vrata tako glede strank, ki jih je imel prej, kot tudi novih. Razlog za nezmožnost nadaljnjega poslovanja tožnika po odpravi pripora torej ni sam pripor, temveč dejstvo, da je bil tožnik obdolženec v kazenskem postopku. Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, pa ni pravno priznana škoda po 542. členu ZKP. Iz navedenih razlogov je zahtevku delno ugodilo, delno pa zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zoper del sodbe, ko je odločeno o odškodnini za premoženjsko škodo (izgubljeni dobiček). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Po oceni izvedenca in tudi sodišča izgubljeni dobiček predstavlja bruto znesek ter odškodnina za izgubljeni dobiček ni izvzeta iz obdavčitve po 5. točki 27. člena ZDoh. Pritožba opozarja na 1. točko 27. člena Zdoh-2, po kateri se dohodnina ne plača od odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Škoda nesporno ustreza izgubljenemu neto dohodku, ki bi ga nekdo prejel, če ne bi prišlo do škodnega dejanja. Zato mora predstavljati bruto dobiček, ugotovljen po računovodskih predpisih, zmanjšan za davke (dohodnino) od tega dobička, ki bi jih moral od le-tega plačati. Določilo ZDoh-2, da se od tovrstne odškodnine plača dohodnina, pa ne pomeni, da se sme prisoditi višjo odškodnino od dejansko utrpele škode, pač pa izjemo od splošnega pravila, da se od prisojenih odškodnin za izgubljeni dobiček fizičnim osebam običajno odmeri še dohodnina. Tožena stranka je zato predlagala, da sodišče izvedenca pozove k dopolnitvi mnenja tako, da izračuna neto znesek izgubljenega dobička. Stališču tožene stranke prvostopenjsko sodišče nepravilno ni sledilo. Določba 1. točke 27. člena ZDoh-2 je namreč specialnejša v odnosu do splošne določbe iz 5. točke 27. člena, ki na splošno govori o odškodninah na podlagi sodbe ali sodne obravnave in po kateri odškodnine za izgubljeni dobiček niso predmet oprostitve plačila dohodnine. Po 1. točki 27. člena ZDoh-2 so vse odškodnine izvzete iz obdavčitve, tako izhaja tudi iz gramatikalne razlage te določbe in razlage drugih točk 27. člena. Po 6. točki se na primer dohodnine ne plačajo od odškodnine žrtvam kaznivih dejanj po zakonu, ki ureja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dobiček, po 7. točki pa se dohodnine ne plača od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, prejeto v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Če je bil namen zakona obdavčiti izgubljeni dobiček, potem bi bilo to v 1. točki 27. člena izrecno navedeno, kot je to v točki 6 oziroma kot izhaja iz 7. točke.

4. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe ter uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša stroške. Ne soglaša z navedbo sodišča, da tožnik po prejemu mnenja izvedenca trditev ni spreminjal. Nasprotno, svoje navedbe je 25. 4. 2016 korigiral ter navedel. "Res, da se vtoževani zahtevek glede izgubljenega dobička nanaša tako na obdobje odvzema prostosti kot na obdobje do prenehanja poslovanja, pri čemer je evidentno, da je tožniku škoda nastala predvsem oziroma v celoti med obdobjem odvzema prostosti. Ali, oziroma koliko je bilo škode nato do zaključka poslovanja, pa naj presodi sodišče samo" . Tožnik je torej jasno navedel, da mu je škoda nastala v celoti v času odvzema prostosti in svoje navedbe prilagodil ugotovitvam izvedenca. Sklicevanje sodišča na sodno prakso VSRS, sodbo II Ips 46/2015, po kateri pritožniku ne pripada odškodnina za obdobje, ko je bil izpuščen na prostost, ni pravilno. Tožnik je predlagal, da se o tej odškodnini odloči po prostem preudarku. Neživljenjsko je pričakovati, da bo nekdo, ko bo izpuščen na prostost, pričel dalje poslovati, kot da se ni nič pripetilo. Dejansko stanje v navedeni zadevi pa ni primerljivo s to zadevo. Prav tako je prenizko ocenjena nepremoženjska škoda. Pritožnik se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, ko je bila za 20 dni v priporu, zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja, prisojena višja odškodnina, 20.000,00 SIT na dan pripora, preračunano v EUR 83,46 EUR, kar je skoraj dvakratnik v tej zadevi prisojenega zneska. Meni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, razsojeno je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, delno je utemeljena pritožba toženke.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov obeh pritožb, pri tem pa tudi samo opravilo uradni preizkus v okviru morebitne nepravilne uporabe materialnega prava ali uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**K pritožbi tožeče stranke:**

7. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno napada odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odmera je skladna s sodno prakso, upoštevane so vse okoliščine konkretnega primera, ki jim je sodišče dalo ustrezno težo. Novejša sodna praksa ne priznava tako visokih odškodnin, za kakršno se zavzema tožnik, odškodnina npr. v višini 78,56 EUR za dan neutemeljeno odvzete prostosti je, kot je izrecno navedlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 62/2015, odškodnina na zgornji meri, s tem, da je v obravnavani zadevi bil tožnik določeno obdobje tudi v hišnem priporu, taka situaciji v primerljivi omenjeni zadevi ni bila podana. Tožnik je bil v navedeni zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, priprt z narkomanom, ki je rjovel, ponoči vstajal, v nezračeni majhni sobi, le z zaveso ločenim straniščem, imel je slabe razmere za bivanje tudi pozneje, ko je bil omejen v gibanju, črevesna bolezen se mu je po odvzemu prostosti poslabšala, bil je ločen od družine, žene in otrok, tožnikovo priprtje pa je bilo tudi medijsko odmevno. V obravnavani zadevi niso podane take okoliščine, ki bi utemeljevale višjo odškodnino, ki bi se zaradi posebnih okoliščin lahko uvrstila na zgornjo mejo določenih odškodnin. Tožnik se torej neutemeljeno zavzema za višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, materialno pravo je v tem obsegu pravilno uporabljeno.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi sodišče v okviru zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička moralo priznati višji znesek. Sodišče lahko odloči le v okviru tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), ki ga presoja v okviru postavljene trditvene podlage. Tožnik je pojasnil, da mu je nastala škoda zaradi onemogočenega poslovanja v času pripora in kasneje, do izbrisa iz registra. Pojasnil je tudi, da mu je mesečno nastala škoda v višini 720,94 EUR, tožbeni zahtevek v višini 5.046,58 EUR se je nanašal na obdobje sedmih mesecev. Ko je prejel mnenje izvedenca, je podal navedbe, ki jih citira tudi v pritožbi (vloga z dne 25.4.2016). Ne drži, da bi trdil, da uveljavlja odškodnino le za obdobje odvzema prostosti, navedel je le, da je škoda nastala predvsem oziroma v celoti med obdobjem odvzema prostosti in naj sodišče presodi, koliko škode je nastalo tudi do zaključka poslovanja (nenazadnje še v pritožbi vztraja pri odškodnini tudi za obdobje po odpravi pripora - očitno tudi sam šteje, da jo je s tožbenim zahtevkom uveljavljal). Tožbeni zahtevek ni bil spremenjen, vtoževani znesek se je nanašal (upoštevaje tudi trditveno podlago) na zatrjevano škodo za obdobje sedmih mesecev (premoženjska škoda mu je po lastnih trditvah nastajala v znesku 720,94 EUR mesečno). Prvostopenjsko sodišče je pravno pravilno razložilo, da mu pripada odškodnina le za obdobje, ko je bil v priporu in mu je priznalo odškodnino za to obdobje, upoštevaje dokazne zaključke o obsegu izgube dohodka v tem času, v okviru zahtevka. Neutemeljena je graja pritožbe, da bi tožniku pripadla odškodnina tudi v obdobju po odpravi pripora. Pritožbeno sodišče v tem obsegu v celoti soglaša z razlogi (pod točko 24) prvostopenjskega sodišča, ki so materialnopravno pravilni in skladni s sodno prakso, ko so se obravnavali primerljivi primeri (odločba VSRS II Ips 46/2015, II Ips 77/2015 z dne 24.11.2016). Če bi tožnik želel uspeti z zahtevkom za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi izgube dohodka po odpravi pripora, bi moral podati trditve, ki bi utemeljevale odgovornost na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s 148. členom OZ, torej o protipravnosti v zvezi s tekom oziroma vodenjem kazenskega postopka.

9. Tako se izkaže, da razlogi tožnikove pritožbe niso podani.

**K pritožbi tožene stranke:**

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša z razlago, ki jo tožena stranka podaja v pritožbi, pač pa pritrjuje sodbenim razlogov. Pritožba ponuja razlago 27. člena ZDoh-2 v povezavi z določbo 542. člena ZKP, pri tem pa spregleda, da 542. člen določa povrnitev škode za primere nezakonitega oziroma neutemeljenega odvzema prostosti, in za tak primer ZDoh-2 določa, da se po 1. točki 27. člena dohodnine ne plača od odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, toda ZKP ureja le temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, za odmero odškodnine (po posamičnih oblikah) pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, torej OZ. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka, ki je sicer v vzročni zvezi s priporom, je treba zato 1. točko navezati na 5. točko 27. člena, ki načeloma izključi vse odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek (ki ga kot matični zakon ureja OZ), torej tudi tiste, ki so povezane z odškodninami, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom. Tudi iz pojasnila Davčne uprave Republike Slovenije (št. 4217/223/2010 z dne 25.11.2011) izhaja, da se od odškodnine, ki pomeni nadomestilo za izgubo dohodka, plača dohodnina. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na primerjavo s 6. točko 27. člena Zdoh-2i, ko se na primer dohodnine ne plačajo od odškodnin žrtvam kaznivih dejanj po zakonu, ki ureja odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dobiček, saj Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) za razliko od ZKP sam opredeljuje vrste priznane škode.

11. Odškodnina je pravilno prisojena v bruto znesku, od tega zneska se bo plačala dohodnina, obračun akontacij in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena navedenega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, torej konkretno tožena stranka (prim. tudi odločbo VR SR II Ips 337/2014 z dne 21.7.2016), ter je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti izreka v tem okviru delno poseglo v izrek in sodbo spremenilo.

12. Ker razlogi obeh pritožb v preostalem obsegu niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je v preostalem delu neutemeljeno pritožbo tožene stranke ter tožeče stranke v celoti zavrnilo in sodbo potrdilo (353. ter 5. alineja 358. člena ZPP).

13. V posledici neuspeha oz. pretežnega neuspeha v pritožbenem postopku stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).