Jedro

Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Iz evidence prisotnosti na delu ne izhaja, da bi toženka tožeči stranki pripoznala terjatev iz naslova nadur, kaj šele, da bi to storila jasno, nepogojno in nedvoumno. Prav tako na navedeno ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je direktor potrjeval evidence delovnega časa. Podatki o številu nadur iz preteklih mesecev tako pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega oziroma presežnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve iz tega naslova v smislu določbe 364. člena oziroma 341. člena OZ. Kljub pojasnjenemu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženkin ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo, pravilna. Temelji namreč tudi na v pritožbi neprerekani ugotovitvi, da vse nadure izvirajo iz let 2018 in 2019. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (15. 7. 2022) je očitno, da terjatve, ki izvirajo iz let 2018 in 2019, še niso zastarale.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati presežne ure v bruto znesku 11.691,03 EUR in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbo v delu, ki se je nanašala na obračun in odvod davkov in prispevkov, je zaradi nepristojnosti zavrglo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 1.264,16 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek III. točke izreka). V presežku, to je glede plačila predpravdnih stroškov, je zahtevek zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del- I., III. in IV. točko izreka) se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko je tekom delovnega razmerja potrjevala evidence delovnega časa, pripoznala zahtevek tožnice iz naslova presežnih ur. Posledično je ugovor zastaranja zavrnilo iz razlogov, ki so v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Toženka nadalje izpostavlja, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da bo tožnica dela in naloge opravljala skladno s sklepom o ureditvi delovnega časa. Pravilnik o delovnem času iz junija 2016 pa določa, da se glede na potrebe delovnega procesa delo lahko opravlja tudi v neenakomernem delovnem času. Določa tudi, da direktor ali vodja objekta določi neenakomerno razporeditev delovnega časa. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bila med strankama dogovorjena enakomerna razporeditev delovnega časa in da so navedbe toženke o neenakomerni razporeditvi delovnega časa nerelevantne. Neenakomerno razporejen delovni čas pride v poštev tudi za tožnico in bi ga sodišče moralo upoštevati. Ker ga ni, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo ter napačno uporabilo materialno pravo. Delovni čas tožnice je bil določen kot premakljiv in je tožnica opravljala delo med 7.00 uro zjutraj in 17.00 uro popoldan, povprečno 8 ur na dan, ob hkratnem upoštevanju neenakomerne razporeditve delovnega časa v primeru večjega obsega dela. Glede na 14. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, bi morala tožnica delovne ure izravnati v tekočem mesecu na tedenski ravni oziroma eventualno na mesečni ravni, saj je praksa toženke določala, da so lahko zaposleni koristili presežne ure brez predhodnega soglasja tožene stranke. Zaradi navedenega se tožničin nadrejeni na njena elektronska sporočila ni odzval. V primeru povečanega obsega dela pa so zaposleni toženko obvestili, nadurno delo je bilo potrjeno in tudi izplačano. Vsi zaposleni so presežke ur samostojno izravnali, tožnica pa kljub vzpostavljeni praksi to ni storila do poteka odpovednega roka in je samovoljno ostajala na delovnem mestu z namenom kopičenja presežnih ur. Tožnica tako ni opravila 623 ur in 27 minut nadurnega dela, temveč gre za presežne ure v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki bi jih morala izravnati do poteka odpovednega roka. Toženka nadurnega dela tožnici ni odredila, z njim ni bila seznanjena niti ga ni dopustila. Te ure ne predstavljajo nadur. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni in zahtevek tožnice zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in popolno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva.

6.Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo naslednja bistvena dejstva primera: tožnica je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016, za nedoločen čas in za polni delovni čas 8 ur na delovnem mestu računovodja VIII/2 (1). Delala je v enakomerni razporeditvi delovnega časa s premakljivim delovnim časom od 6.30 do 8. ure za prihod na delo ter od 14.30 do 16. ure za odhod z dela. Na dan prenehanja delovnega razmerja 12. 1. 2021 je imela v evidenci toženke zabeleženih 643 ur in 27 minut presežnih (neizrabljenih) ur. Delo preko polnega delovnega časa je tožnica opravila, ker je bilo od nje zahtevano, da opravi takšen obseg dela, ki ga ni mogla opraviti v rednem delovnem času, na delu po izteku delovnega časa torej ni ostajala samovoljno. Direktor toženke je bil seznanjen s tem, da tožnica dela preko polnega delovnega časa in je to dopuščal. Direktor toženke je tožnici omejeval možnost koriščenja presežnih ur. Njene prošnje je izrecno zavrnil ali pa nanje sploh ni odgovoril. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede vseh navedenih pravno relevantnih dejstev pravilna in tudi solidno obrazložena, zaradi česar jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7.Toženka številu zatrjevanih opravljenih ur ni nasprotovala, temveč je navajala, da ure, ki jih tožnica vtožuje, ne predstavljajo nadur, temveč presežek ur, ki bi ga morala tožnica izravnati do poteka odpovednega roka. Ker jih ni, po njenem mnenju tožnica do plačila ni upravičena. V pritožbi zmotno vztraja na navedenem stališču ter se pri tem tudi nepravilno sklicuje na Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in naslednji), ki sicer res ureja premakljiv delovni čas, vendar le za javne uslužbence v organih državne uprave. Pri toženi stranki so delo v okviru premakljivega delovnega časa opravljali na podlagi Pravilnika o delovnem času (B3). V primeru premakljivega delovnega časa viški ur lahko nastanejo zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, ki niso vezani na potrebe delovnega procesa. Vendar v konkretnem primeru ni bilo tako, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnica navedene ure opravila izključno iz razloga, ker je bila narava njenega dela takšna, da v rednem delovnem času ni mogla opraviti celotnega obsega dela, ki ji je bilo naloženo s strani nadrejenih. Ne gre torej za višek ur, ki bi tožnici nastal zaradi npr. (samovoljnega) prezgodnjega prihoda na delo oziroma prepoznega odhoda z dela v okviru premakljivega delovnega časa. Ker je vtoževan višek ur nastal izključno zaradi potreb delovnega procesa, torej zaradi obsega dela, ki ga je morala tožnica opraviti na zahtevo delodajalca, je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da gre za nadure in je tožnica upravičena do njihovega plačila1.

8.Pritožbene navedbe, da toženka nadurnega dela tožnici ni odredila, z njim ni bila seznanjena niti ga ni dopustila, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov namreč prepričljivo ugotovilo, da je bil direktor toženke, ki je tožnici odrejal naloge, seznanjen z njenim obsegom dela, ter s tem, da tožnica dela preko polnega delovnega časa. Vsakomesečno je prejemal tudi evidenco delovnega časa, iz katere je bilo razvidno število opravljenih ur, kljub presežnim uram ni ukrepal in je torej takšen način dela dopuščal.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnica lahko in morala sama izravnati višek ur, ker da so zaposleni lahko presežne ure koristili brez predhodnega soglasja tožene stranke. Nasprotno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi tožnice in skladnih pisnih izjav prič A. A., B. B. in C. C. Iz citiranih dokazov namreč izhaja, da je tožnica prosila za koriščenje ur, pa ji koriščenja direktor ni odobril ali pa na njene prošnje ni odgovoril. Povsem nelogično je, da bi tožnica prosila za koriščenje ur, v kolikor soglasja direktorja za njihovo koriščenje ne bi potrebovala. Tudi sicer pa dejstvo, da so delavci za koriščenje presežnih ur potrebovali soglasje nadrejenega, izhaja tudi iz 23. člena Pravilnika toženke o delovnem času, kar je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sama navedla (list. št. 37).

10.Toženka v pritožbi nadalje neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med strankama dogovorjena enakomerna razporeditev delovnega časa. Zmotno zatrjuje, da za tožnico pride v poštev neenakomerna razporeditev delovnega časa, v okviru katerega bi morala presežne ure izravnati. Premakljiv delovni čas oziroma t. i. "fleksibilnost" razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa, na kar očitno napačno meri pritožba. V enakomerni razporeditvi je tedenska delovna obveza enaka obvezi po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (če je nekdo zaposlen za polni delovni čas, to pomeni 40 ur/teden). V neenakomerni razporeditvi delovnega časa pa lahko prihaja do nihanj tedenske delovne obveze, kar pomeni, da so zaposleni v določenih obdobjih dolžni delati več ali manj, kot sicer znaša njihov polni delovni čas po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Se pa morajo te ure potem izravnati v referenčnem obdobju, da se doseže povprečni polni delovni čas. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je torej odstopanje od klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka in torej pomeni, da je delavec dolžan delati v režimu neenakomerne razporeditve tudi več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Takšne razporeditve delovnega časa toženka v pritožbi ne zatrjuje, prav tako je ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, v katerem niti ni konkretizirano prerekala navedb tožnice o tem, da je delala v enakomerni razporeditvi delovnega časa. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnico, ne izhaja, da bi bila tožnica delo dolžna opravljati v neenakomerno razporejenem delovnem času, prav tako tega ne dokazujejo določbe Pravilnika, ki sicer možnost določitve neenakomerne razporeditve delovnega časa dovoljujejo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se tožena stranka neupravičeno sklicuje na zakonske določbe o neenakomerni razporeditvi delovnega časa.

11.Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je toženka s tem, ko je tekom delovnega razmerja potrjevala evidence delovnega časa, pripoznala tožničin zahtevek. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Iz evidence prisotnosti na delu (A8) ne izhaja, da bi toženka tožeči stranki pripoznala terjatev iz naslova nadur, kaj šele, da bi to storila jasno, nepogojno in nedvoumno. Prav tako na navedeno ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je direktor potrjeval evidence delovnega časa. Podatki o številu nadur iz preteklih mesecev tako pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega oziroma presežnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve iz tega naslova v smislu določbe 364. člena oziroma 341. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kljub pojasnjenemu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženkin ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo, pravilna. Temelji namreč tudi na v pritožbi neprerekani ugotovitvi, da vse nadure izvirajo iz let 2018 in 2019. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (15. 7. 2022) je očitno, da terjatve, ki izvirajo iz let 2018 in 2019, še niso zastarale.

12.Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako toženka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka (za pravdo potrebne stroške - prvi odstavek 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi - OT), in sicer 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 10 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 373,32 EUR. Posveta s stranko in pregleda dokumentacije pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, ker so to opravila, ki jih odvetnik opravi pred vložitvijo vloge in je nagrada za ti dve opravili zajeta v nagradi za sestavo vloge.

-------------------------------

1Primerjaj tudi: VSRS Sodba VIII Ips 22/2022.

2Sklep VS RS III Ips 37/2018 z dne 22. 1. 2019.

3Tako tudi VDSS, Pdp 731/2015.

4VSL Sklep I Cp 698/2022.

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.

Zveza

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 341, 364 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 202 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 353, 360, 360/1