Jedro

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno.

Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazporejena med ostale obstoječe zaposlene, pa tožnica ne prereka. Prav tako tožnica ni trdila, da bi v tem času tožena stranka zaposlovala nove delavce na delovnem mestu prodajno nabavni referent.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "Prodajno/Nabavni Referent", ki jo je dne 14. 2. 2022 tožena stranka podala tožnici nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 28. 3. 2022, ampak je trajalo do 31. 8. 2022 ter nato od 1. 1. 2023 do dneva izdaje sodbe, ko se pogodba o zaposlitvi razveže; da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja in urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ za čas od 28. 3. 2022 do 31. 8. 2022 ter od 1. 1. 2023 do dneva izdaje sodbe; tožnici za čas od 1. 9. 2022 do 31. 12. 2022 obračunati razliko pri plači v višini 963,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec ter razliko pri višini nadomestila za letni dopust v višini 288,82 EUR; ji za čas 28. 3. 2022 do 31. 8. 2022 in nato od 1. 1. 2023 do dneva izdaje sodbe obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini 2.037,50 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za leto 2022 sorazmerni del regresa v višini 477,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2022 dalje in za leto 2022 nadomestilo za neizkoriščen sorazmerni del letnega dopusta v višini 1.018,75 EUR ter do sodne razveze priznati vse pravice, ki tožnici gredo na podlagi obstoja delovnega razmerja; da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati denarno povračilo v višini 14.262,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odškodnino v višini 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2022 dalje ter denarno nadomestilo v višini 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2022 dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.502,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v odločanje pred spremenjenim senatom. Po mnenju pritožbe je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokazov, predlaganih s strani tožnice, in sicer mesečno analizo knjiženih spletnih in klasičnih naročil, ločeno po geografskih trgih za obdobje 2015 do vključno december 2022; četrtletna poročila toženke za obdobje 2015 do vključno zadnjega četrtletja 2022; prezentacijo, ki je bila s strani toženke pripravljena decembra 2021 in iz katere je razvidno dobro poslovanje toženke ter padec naročil konec leta in dvig v začetku leta 2021 ter dokazila o izplačilu nagrade za poslovno uspešnost družbe vsem zaposlenim za leto 2022. Z navedenimi dokazi bi tožnica lahko dokazala svoje trditve, da je v družbi prihajalo do konstantno spreminjajočega se števila naročil po trgih, v posledici česa so občasno imeli posamezni trgi več, drugi manj naročil in zato ni obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ne drži obrazložitev sodišča, da naj bi se toženka v relevantnem obdobju zaradi covidne situacije soočala z drastičnim upadom naročil in bistvenim povišanjem cen njihovih proizvodov. Navedena ugotovitev sodišča je protispisna. Iz poročila toženke za leto 2021 izhaja, da se je v letu 2021 v Sloveniji nadaljevala epidemija Covid, ki ni imela pomembnega vpliva na poslovanje družbe. Družba se ni posluževala državne pomoči in se je poslovanje v podjetju nadaljevalo po zastavljenih letnih ciljih. Nabavno prodajna veriga je delovala brez motenj, saj ni bilo zapiranja mej za tovorni promet na področju Slovenije. Iz trditev toženke ne izhaja sklicevanje na domnevne posledice Covida, zato so ugotovitve sodišča v očitnem nasprotju z listinsko dokumentacijo, katera se nahaja v spisu. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika, čeprav se toženka v postopku ni sklicevala na domnevne posledica Covida, zato je kršilo razpravno načelo ter s tem zagrešilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Glede na navedeno je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj izvedenih dokazov očitno sploh ni presojalo. Sicer pa je sodišče tudi storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazno breme za zakonitost podane odpovedi je na delodajalcu. Ko je toženka podala svoje trditve in dokazne predloge v odgovoru na tožbo, jih je tožnica prerekala in predlagala dokazne predloge, s katerimi bi lahko svoje trditve tudi utemeljila, zato se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na toženko, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica je ves čas trdila, da slabši kazalci poslovanja niso enaki poslovnim rezultatom, torej bi moralo sodišče upoštevati tisto, kar je toženka dejansko navedla v odpovedi, to pa je, da so jo poslovni rezultati silili v reorganizacijo in stroškovno optimizacijo. Glede na navedeno sodišče ni presojalo odpovednega razloga, navedenega v odpovedi, temveč je ugotavljalo nov odpovedni razlog ter s tem preseglo okvir odpovedi. Po stališču sodne prakse (Pdp 698/2022) mora biti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem jasno navedeno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. Toženka pa se je v odpovedi sklicevala na poslovni razlog, konkretneje na ekonomski in organizacijski razlog, kot posledico ekonomskega razloga. Toženka obstoja poslovnega razloga, na podlagi katerega bi bila odpoved lahko zakonita, ni mogla dokazati, saj sodišče poslovnih rezultatov, na katerih naj bi temeljila odpoved, sploh ni ugotavljalo. Tudi če bi sodišče štelo, da se pojem "poslovni rezultat" lahko nanaša tudi na bodoče dogodke, pa je obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preskopa, saj ekonomski razlog, na katerem naj bi temeljil organizacijski razlog, ni konkretiziran in je opredeljen le abstraktno. Toženka v odpovedi ne omenja domnevne problematike upada naročil na trgu, za katerega naj bi bila zadolžena tožnica. Tožnica navaja, da je sodišče kršilo 125.a člen ZPP. Na naroku dne 4. 4. je bil prisoten substitut pooblaščenk tožnice, pri čemer je bila podana prošnja za preložitev naroka, vendar sodišče predlogu ni sledilo. Hkrati je tožnici oziroma substitutu z nevročitvijo prepisov zvočnega posnetka onemogočilo pripravo na narok in na samem naroku ni dopustilo postavljati vprašanj substitutu pooblaščenke tožnice. Tožnica je podala grajo absolutne bistvene kršitve že na zadnjem naroku. Po mnenju tožnice poslovni razlog naveden v odpovedi ne obstaja, reorganizacija pa je navidezna in prikriva resničen razlog, to je njeno osebno okoliščino (koriščenje starševskih pravic). Odpoved je bila izključno posledica tožničine zahteve po delu s polovičnim delovnim časom. Delo s 4-urnim delovnikom za učinkovito organizacijo delovnega procesa ni bilo zaželeno. Tožnica tudi izpostavlja napačno ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 9 sodbe, da naj bi iz njene izpovedi izhajalo, da je dobila odpoved, ker ni želela delati 8 ur. Sicer pa je toženka odpoved iz razloga domnevno napovedanih slabših kazalcev poslovanja v bodoče začela utemeljevati šele tekom postopka. Slednje naj bi direktorju napovedali poslovni partnerji na terenu, nihče od teh pa niti ni bil predlagan za pričo. A. A. je izpovedala, da so imeli pogovore na sestankih uprave, ko so se delale analize in predvidevanja trga za prihodnje leto, in da so pričakovali upad prometa. Vendar sta direktorjeva izpoved ter izpoved priče A. A. v nasprotju s poslovnimi rezultati leta 2022, torej se domnevno slabši poslovni kazalci sploh niso uresničili. Toženka ni dokazala, da naj bi bila tožnica zadolžena izključno za trge, za katere naj bi se napovedovalo slabše poslovanje v letu 2022. Pogodba o zaposlitvi ni določala razporeditve delavcev po trgih, sama ustna razporeditev pa se je spreminjala, kar je potrdila tudi priča A. A. Dejstvo, da tudi če bi veljale trditve toženke o upadu dela na trgih, za katerega naj bi bila domnevno tožnica zadolžena, to še vedno ne izkazuje prenehanja potreb toženke po njenem delu. Zmanjšanje števila izvajalcev na delovnem mestu, ki temelji na bodočem planiranju nepotrebnih nalog določenega delovnega mesta se ne more nanašati na neko oddaljeno prihodnost. Sodišče je na naroku dne 10. 3. 2023 tožnici naložilo plačilo predujma v višini 600,00 EUR, s katerim naj bi se krili stroški tožene stranke za pripravo dokaznih predlogov, ki jih je predlagala tožnica (listinski dokazi). Takega procesnega instituta ne poznajo niti ZPP niti ZDSS-1 niti ZDR-1, pa tudi obstoječa sodna praksa ne. Tožnica je bila z obveznostjo založitve predujma ovirana pri dokazovanju njenih trditev. Sodišče je torej jasno dalo vedeti tožnici, da bo o njenih dokaznih predlogih odločalo samo, če bo tožnica plačala predujem. Tožnica izpostavlja tudi materialnopravno zmotno stališče sodišča glede uporabe 34. člena ZDSS-1, na katerega se sodišče sklicuje v 5. točki obrazložitve sodbe. Če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti obstoja kakšnega za zakonitost odpovedi pomembnega dejstva, mora na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) ugotoviti, da navedeno dejstvo ni podano in je zato odpoved nezakonita. Smiselno enako potrjuje tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 154/2016). Sodišče je tako povsem mimo ustaljene sodne prakse ter brez ustrezne pravne podlage dopustilo izvajanje nekaterih dokazov. Toženka v zvezi z domnevnim delom tožnice pri B. B. pravočasno ni podala nobenih trditev, kljub navedenemu pa je sodišče dopustilo izvajanje dokazov z zaslišanjem direktorja tožene stranke in končno tudi s predložitvijo listinskih dokazov po zaključenem naroku. Tekom postopka je sodišče zagrešilo tudi več kršitev 24. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravdni stranki sta bili v predmetnem postopku obravnavani popolnoma neenako. V celoti je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnica zaradi neuspeha s pravdo toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.502,82 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zahtevek za izplačilo odškodnine in denarnega nadomestila zaradi diskriminacije ter odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.502,82 EUR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokazov predlaganih s strani tožnice (mesečno analizo knjiženih spletnih in klasičnih naročil za čas od vključno 2015 do vključno december 2022; četrtletna poročila toženke za obdobje 2015 do vključno zadnjega četrtletja 2022; prezentacijo, ki je bila s strani toženke pripravljena decembra 2021, iz katere je razvidno dobro poslovanje toženke ter padec naročil konec leta in dvig v začetku leta 2021; dokazila o izplačilu nagrade za poslovno uspešnost družbe vsem zaposlenim za leto 2022). Tožnica je z omenjenimi dokazi hotela dokazati, da je v družbi prihajalo do konstantno spreminjajočega se števila naročil po trgih in morebitno nihanje števila prejetih - knjiženih naročil konec leta 2021 ter v začetku leta 2022 ni bilo trajne narave ter da je družba poslovala uspešno. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika toženke in priče A. A. ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici posledica napovedanega upada naročil na teritorijih, za katere je bila zadolžena tožnica po 1. 3. 2022 (Grčija in države izven EU). Skladno sta izpovedala, da so v zadnjih petih mesecih leta 2021 imeli naročil na tem teritoriju za 542.000,00 EUR, v prvih petih mesecih leta 2022 pa le za 289.000,00 EUR, kar pomeni upad naročil za 74 % ter da so že partnerji iz teh držav napovedali, da bo prišlo do drastičnega padca naročil in drastičnega povišanja cen, kar naj bi posledično vplivalo na upad povpraševanja po proizvodih toženke. Priča A. A., vodja oddelka C., je izpovedala, da so se napovedi tudi uresničile. Sodišče prve stopnje se je o tem prepričalo tudi na podlagi listinske dokumentacije, kar je obrazložilo v točki 12 obrazložitve sodbe. Sicer pa glede na razlog naveden v odpovedi, navedeno sploh ni relevantno, saj tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se toženki naloži, da predloži mesečno analizo knjiženih spletnih in klasičnih naročil, ločeno po geografskih trgih, na katerih posluje toženka, od vključno 2015 do vključno decembra 2022, četrtletna poročila od vključno 2015 do vključno 2022 in prezentacijo, ki je bila s strani toženke pripravljena decembra 2021, saj je z navedenimi dokazi tožnica želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Vendar pa navedeno za odločitev ni bilo relevantno.

7. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe sicer ni mogoče razumeti kot diskrecijsko pravico sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj ji je zavrnil. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo svoj sklep o zavrniti nekaterih predlaganih dokazov (v 12. točki obrazložitve) in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato tožnica neutemeljeno očita sodišču kršitev 287. člena ZPP oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da so bili prepisi narokov z dne z dne 28. 3. in 4. 4. 2023 pooblaščenki tožnice vročeni komaj 18. 5., dan pred naslednjim narokom, med tem ko so bili prepisi toženi stranki vročeni nemudoma po naroku in je zato bila tožnici kršena pravica do enakosti v postopku. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (točka 5), da je z vsemi dejstvi in dokazi bila tožnica seznanjena že pred prejemom prepisov, saj je prisostvovala narokom za glavno obravnavo oziroma sta bili na narokih njeni pooblaščenki oziroma substitut. S tem je bila v zadostni meri omogočena priprava na nadaljnje naroke in zaslišanje zakonitega zastopnika oziroma prič. Tožnica ni izkazala, da je ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Rok za izdelavo prepisov zvočnih posnetkov iz 125.a člena ZPP je instrukcijski rok in ga lahko sodišče tudi prekorači. Tudi pritožben očitek, da sodišče na naroku dne 4. 4. 2023 substitutu pooblaščenke tožnice ni dopustilo postavljati vprašanj direktorju toženca, je neutemeljen. Skladno s tretjim odstavkom 289. člena in drugim odstavkom 298. člena ZPP predsednica senata pravilno ni dovolila postavljati vprašanj, ki so že bila postavljena in je zaslišani nanje že odgovoril. 9. Tožnica sicer pravilno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju z določbami ZPP, Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in 84. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) tožnici na naroku dne 10. 3. 2023 naložilo plačilo predujema 600,00 EUR za pripravo listin toženke, katere je tožnica predlagala, da jih tožena stranka predloži sodišču. Vendar pa je kasneje bila tožnici odobrena BPP in tožnici zaradi neplačila predujema ni bila kršena procesna pravica, saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ker je ocenilo, da so nepotrebni in ne zaradi neplačila predujema. Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da ni jasno, kje se sedaj nahaja nakazilo predujema, saj iz listin v spisu ne izhaja, da je bil predujem nakazan iz sredstev BPP v korist tožnice.

10. Tožnica je v pritožbi sodišču prve stopnje predvsem očitala, da poslovnih rezultatov, na katerih naj bi temeljila odpoved (ekonomski razlog), v sodnem postopku sploh ni ugotavljalo, temveč da je obrazložilo druge aspekte poslovanja toženke in zmotno štelo, da se pojem poslovni rezultat lahko nanaša tudi na bodoče dogodke. Tožnica meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da ekonomski razlog, na katerem temelji organizacijski razlog, v odpovedi ni konkretiziran, zato je takšna odpoved nezakonita. Po mnenju tožnice toženka v odpovedi ni obrazložila in pojasnila razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice skladno z določbami 87. in 89. člena ZDR-1 ter je šele v sodnem postopku prvič konkretizirala odpovedni razlog. Navedeno ne drži. Tožena stranka je v redni odpovedi opisala spremembo organizacije delovnega procesa, zaradi katere je prerazporedila tožničine delovne naloge med ostale zaposlene na oddelku, ter je posledično prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2022 ni sklicevala na slabe poslovne rezultate kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, temveč da je družbenik direktorju naložil, da optimizira stroške poslovanja in racionalizira delovni proces ter delovna mesta tako, da bodo delovno in stroškovno učinkovitejša. V odpovedi je navedeno da bodo naloge delovnega mesta nabavno-prodajni referent, ki jih na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravlja tožnica, prevzeli drugi zaposleni, in sicer A. A., D. D., E. E. in F. F. 11. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Torej iz odpovedi tožnici izhaja, da je družbenik direktorju naložil, da optimizira stroške poslovanja in stroške dela družbe ter reorganizira in racionalizira delovni proces in delovna mesta tako, da bodo delovno in stroškovno učinkovitejša. Z reorganizacijo delovnega procesa in ukinitvijo delovnega mesta nabavno prodajni referent, na katerem je bila zaposlena tožnica in razdelitvijo delovnih nalog delovnega mesta na druge obstoječe zaposlene delavce vsekakor obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se v pritožbi sklicuje na sodno prakso (VDSS sodba in sklep Pdp 698/2022), in sicer, da mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi biti jasno navedeno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter mora biti razlog vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče poslovnih rezultatov, na katerih naj bi temeljila odpoved, sploh ni ugotavljalo in obrazložilo ter da je obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi preskopa, ker ekonomski razlog, na podlagi katerega naj bi temeljil organizacijski razlog ni konkretiziran ampak je le abstrakten. Ne glede na trditve tožnice v pritožbi, da toženka v odpovedi nikjer ne omenja domnevne problematike upada naročil na trgu pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno za samo odločitev ni bistveno. Odločitev delodajalca za zmanjšanje števila zaposlenih na posameznem delovnem mestu in ukinitev delovnega mesta ter razporeditev dela na preostale zaposlene predstavlja poslovno odločitev delodajalca.

12. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazporejena med ostale obstoječe zaposlene, pa tožnica ne prereka. Prav tako tožnica ni trdila, da bi v tem času tožena stranka zaposlovala nove delavce na delovnem mestu prodajno nabavni referent. 13. Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnice, da v odpovedi naveden poslovni razlog (ekonomski razlog) ne obstaja, reorganizacija pa je navidezna in prikriva resnični razlog, to je njeno osebno okoliščino zaradi koriščenja starševskih pravic, kar pomeni diskriminacijo zaradi starševstva. Sodišče ni sledilo izpovedi tožnice, da je odpoved prejela, ker ni želela delati 8 ur, in da je želela koristiti pravico do krajšega delovnega časa iz naslova starševskega varstva, temveč je verjelo prepričljivejši izpovedi zakonitega zastopnika toženke, katero je potrdila tudi priča A. A., da tožnici dela v skrajšanem delovnem času nikoli niso preprečevali. Sicer pa je dokazni postopek pokazal, da je tožnica delo s krajšim delovnim časom opravljala nepretrgano od 1. 7. 2019 dalje, odpoved pa ji je bila vročena 14. 2. 2022. Iz skladnih zatrjevanj strank in listinske dokumentacije je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 8. 2015 dalje na delovnem mestu administrativni asistent za nedoločen čas, od 1. 7. 2019 dalje pa je tožnica, na podlagi sklenjenih aneksov k pogodbi o zaposlitvi, delala krajši delovni čas 30 ur na teden iz naslova starševstva. V drugi polovici leta 2021 ji je bilo zaradi predvidene ukinitve njenega delovnega mesta (administrativni asistent), ponujeno delo na delovnem mestu prodajni nabavni referent, pri čemer se je z dnem 1. 10. 2021 zaposlila na tem delovnem mestu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom z dne 27. 9. 2021. K tej pogodbi sta bila sklenjena dva aneksa za krajši delovni čas zaradi starševskega varstva, in sicer za obdobje od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021 za 30 ur na teden, in za obdobja od 1. 1. 2020 do 31. 1. 2020 za 20 ur tedensko. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnici, da je šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta in da ji je bila podana odpoved izključno, ker je hotela koristiti krajši delovni čas iz naslova starševskega varstva.

14. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 24. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnica je sodišču očitala, da je samovoljno izvajalo obsežno zaslišanje tožnice in ji pri tem celo grozilo s kazensko ovadbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v nasprotju s 34. členom ZDSS-1, saj je tožena stranka izvedbo dokazov predlagala in prav tako v ta namen podala ustrezno trditveno podlago, ki se je nanašala na datum sodne razveze ter plačila nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jih je vtoževala tožnica. Tožena stranka je odgovorila na trditve tožnice, da s svetovalnico G. ni ustvarila nobenih dohodkov in da je bila zaposlena od 1. 9. 2022 do 31. 12. 2022 ter se zaposlitev šteje za kratkotrajno zaposlitev, zato ne bi smela vplivati na razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je predlagala, da sodišče pri upoštevanju datuma razveze upošteva tudi podatke v AJPES-u, da je tožnica v začetku leta 2023 odprla s. p. in da se naj o teh dejstvih zasliši tožnico. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov z zaslišanjem tožnice na podlagi 34. člena ZDSS‑1. Prav tako ob zaslišanju tožnice sodišče ni izvajalo pritiska na tožnico z grožnjo kazenske ovadbe, temveč ob zaslišanju strank in prič sodišče lahko v skladu z 263. členom v povezavi z 238. členom ZPP priče in stranke opozori, da so dolžne govoriti resnico in na posledice krive izpovedi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišču prve stopnje v zvezi z vodenjem postopka, predvsem zaslišanjem tožnice in zakonitega zastopnika, ni mogoče očitati vtisa pristranskosti, kar zatrjuje tožnica v pritožbi. Predsednica senata je v okviru pooblastil po ZPP ustrezno vodila postopek zaslišanja prič in strank, zgolj dejstvo, da je dovolila toženi stranki postaviti tožnici vprašanja v zvezi z nadaljnjimi zaposlitvami po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti, saj je šlo za pravno pomembna dejstva v zvezi z morebitno odločitvijo glede razveze pogodbe o zaposlitvi.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.