Jedro

Če delavec za kršitev pravic (da so podani elementi delovnega razmerja in, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) zve v času trajanja (delovnega) razmerja, katerega obstoj je bil med strankama sporen, lahko uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR.

Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je namreč prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija stranka glede na navedeno določbo torej ni neomejena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je bila 28. 4. 2010 dejansko sklenjena pogodba o zaposlitvi, podaljšana in spremenjena 2. 11. 2010, 9. 5. 2011 in 1. 6. 2011, in ne pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 28. 4. 2010, podaljšana in spremenjena z aneksom št. 1 z dne 2. 11. 2010, št. 2 z dne 9. 5. 2011 in št. 3 z dne 1. 6. 2011 (I. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 10. 5. 2010 do 31. 8. 2011, kar ji je tožena stranka dolžna priznati in ji za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zmanjšane za že izplačane prejemke, v presežku (glede priznanja pravic iz delovnega razmerja brez upoštevanja že izplačanih prejemkov v času od 10. 5. 2010 do 31. 8. 2011) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici 31. 8. 2011 ni prenehalo delovno razmerje, temveč to še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, 40 ur tedensko, za delo v Sektorju A, na delovnem mestu potniški referent, s plačo, ki je določena v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo in pravilnikom tožene stranke o napredovanju zaposlenih ter toženi stranki naložilo, da tožnici izroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od 1. 9. 2011 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ji od 1. 9. 2011 dalje obračuna plače v bruto znesku, po odvodu davkov in prispevkov pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila plače do plačila, zmanjšane za trimesečno prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (IV. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 190,00 EUR in po odvodu akontacije dohodnine tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 969,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VI. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni postavila zahtevka za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas niti zahtevka glede nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevkom tožnice za obdobje po 31. 8. 2011. Po mnenju tožene stranke pogodbeno sodelovanje med tožnico in toženo stranko nima elementov delovnega razmerja. Sodišče se do tožničinega statusa samostojnega podjetnika ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da je bila tožnica tista, ki se je odločila, da bo delovala kot samostojni podjetnik in je izbrala dejavnost, ki jo želi opravljati. Z registracijo je tožnica nase prevzela prednosti in tveganja poslovanja podjetnika. Tožnica bi lahko opravljala tudi druge storitve za druge naročnike in ne zgolj storitev za toženo stranko. Po prekinitvi sodelovanja s toženo stranko bi tožnica z dejavnostjo lahko nadaljevala, pa tega očitno ni želela in je z dejavnostjo prenehala. Tožena stranka ne more nositi rizikov poslovnih odločitev tožnice. Dejstvo, da je tožnica uporabljala delovna sredstva tožene stranke in nosila uniformo tožene stranke, še ne pomeni, da je bila pri toženi stranki v obdobju od 10. 5. 2010 do 31. 8. 2011 v delovnem razmerju. Poleg tega tožnica ni opravljala vseh del in nalog, ki so se opravljale na delovnem mestu „potniški referent“. Zaradi narave dejavnosti in organizacije dela je povsem razumljivo, da si je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi zagotovila večjo kontrolo glede prisotnosti tožnice. Sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo narave pogodbenega razmerja, zaradi česar je tudi nepravilno zaključilo, da so v njem podani elementi delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnica je v pisnem pozivu 30. 8. 2011, ko je opravljala delo po sklenjeni pogodbi o poslovnem sodelovanju, toženo stranko pozvala k odpravi nepravilnosti. Uveljavljala je obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, pri čemer je izhajala iz predpostavke, da je imelo njeno delo po pogodbi o poslovnem sodelovanju od 10. 5. 2010 dalje vse elemente delovnega razmerja, v katerem je bila tožnica od 10. 11. 2008 do 9. 5. 2010. Uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s (civilno) pogodbo, obstajali elementi delovnega razmerja, pomeni uveljavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili kot takšne. Če delavec za kršitev pravice (da so podani elementi delovnega razmerja od 10. 5. 2010 dalje, ker pa je bila že pred tožnica v delovnem razmerju od 10. 11. 2008 do 9. 5. 2010 pa tudi, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas) zve v času trajanja (delovnega) razmerja, katerega obstoj je bil med strankama sporen, lahko uveljavlja preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas v postopku po prvem in drugem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožena stranka, ki je tožničino zahtevo prejela še v času pogodbenega razmerja 31. 8. 2011, v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ni izpolnila tožničine zahteve, zato je tožnica skladno z drugim odstavkom 204. člena ZDR pravočasno vložila tožbo z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker pa je tožnica 28. 8. 2011 zvedela, da ji ne bo podaljšana pogodba o sodelovanju, je v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR pravočasno uveljavljala, da ji 31. 8. 2011 ni prenehalo delovno razmerje, temveč to še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni zahtevala ugotovitve sklenitve pogodbe za nedoločen čas in nezakonitosti njenega prenehanja.

V pritožbi smiselno uveljavljani očitek kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do statusa tožnice kot samostojne podjetnice, ni utemeljen. Prvostopenjska sodba namreč vsebuje razloge glede tožničinega statusa v 10. točki obrazložitve s tem, ko navaja, da okoliščina sklenitve pogodbe tožnice kot samostojne podjetnice ne izključuje možnosti ugotovitve obstoja delovnega razmerja med strankama, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDR je namreč prepovedano opravljati delo na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom ZDR, razen v primerih, ki jih določa zakon. Avtonomija strank glede na navedeno določbo torej ni neomejena. Vsebinsko se citirana določba navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva – obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo – elemente delovnega razmerja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011). Prvostopenjsko sodišče se glede vprašanja izključenosti statusa samozaposlenega s statusom delavca pravilno sklicuje na stališče Sodišča Evropske Unije v zadevi C 232-09 Dita Danosa proti LKB Lizings z dne 11. 11. 2010 (podobno že v primeru Allonby C-256/01 z dne 13. 1. 2004) , da formalni status samozaposlenega po nacionalnem pravu ne izključuje, da je treba neko osebo opredeliti kot delavca, če je njena neodvisnost le fiktivna, tako da gre za prikrito delovno razmerje. Tožnica, ki je v tem razmerju opravljala delo formalno kot samostojna podjetnica, je bila ekonomsko odvisna od tožene stranke. Dejavnost „spremljajoče storitve v letalskem prometu“ je registrirala zaradi tega, ker so ji v kadrovski službi tožene stranke rekli, da so pripravljeni sodelovati z njo le še v tej obliki. Ob ugotovitvi, da je tožnica kot samostojna podjetnica sodelovala zgolj s toženo stranko, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožnica status samostojne podjetnice izključno zato, ker je lahko tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (9. 5. 2010) še naprej opravljala delo pri toženi stranki, saj je bila ta pripravljena z njo sodelovati le še na podlagi civilnopravne pogodbe. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem pravnem razmerju med pravdnima strankama tudi v času od 10. 5. 2010 dalje obstajajo elementi delovnega razmerja, zaradi česar se domneva njegov obstoj. Okoliščina, da je tožnica uporabljala že po naravi dela delovna sredstva tožene stranke, je le eden od pokazateljev obstoja delovnega razmerja, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zgolj na podlagi tega elementa ugotovilo obstoj delovnega razmerja. Pri tej presoji je upoštevalo, da je tožnica v tem obdobju po vsebini opravljala enaka dela kot redno zaposleni delavci, za dela, ki so se po večini opravljala na sistemiziranem delovnem mestu potniški referent, pa je pri toženi stranki obstajala možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Delo je opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom neposredno nadrejenih v organiziranem delovnem procesu, ki se je odvijal po mesečnih planih dela v delovnem času, ki je veljal za redno zaposlene. Tožnica je bila na razpolago toženi stranki po razporedu dela, kot je bil določen v mesečnem planu, pripravljena pa je bila sprejeti tudi dodatne zadolžitve. Imela je pravico do letnega dopusta, za kar ji je bilo obračunano nadomestilo. Za opravljeno delo je prejemala plačilo na plačilni dan kot ostali zaposleni, tožena stranka pa ji je povrnila stroške v zvezi z delom. Ob predhodnem soglasju tožene stranke je imela pravico do plačane odsotnosti z dela ter se je izobraževala v skladu s potrebami delovnega procesa pri toženi stranki. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev svojih ugotovitev glede podrejenosti tožnice v pogodbenem razmerju s toženo stranko navedlo v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob navedenih ugotovitvah štelo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR v povezavi z 20. členom ZDR ter ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja, tudi za obdobje, ko je tožnica na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju opravljala delo pri toženi stranki in ji iz tega naslova priznalo vtoževane pravice iz delovnega razmerja ob upoštevanju že izplačanih prejemkov. Ker je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v delovnem razmerju v obdobju od 10. 5. 2010 do 31. 8. 2011, pred tem pa je bila pri toženi stranki zaposlena od 10. 11. 2008 dalje, in je torej ostala na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, zato ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi 131. člena ZDR je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo še regres za letni dopust za leto 2011 v vtoževanem znesku, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.