Jedro

Vsaka stranka mora v postopku svoje trditve dokazovati z ustreznimi dokaznimi sredstvi, četudi je nasprotna stranka za dokazovanje dejstev, ki jih ona zatrjuje, predlagala ista dokazna sredstva (npr. izvedenca iste stroke, isto pričo ipd.). V primeru, če sama ni oblikovala dokaznega predloga (o tem, katera dejstva naj se ugotavljajo s predlaganim dokaznim sredstvom), se stranka zato ne more sklicevati na kršitev (načela kontradiktornosti) ali na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 878,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da ostane izvršilni sklep VL 1, v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 24.434,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 206,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2011 dalje do plačila. Poleg tega ji je v istem roku dolžna povrniti še 1.938,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je tožena stranka pritožila iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in v zvezi z bistvenimi kršitvami določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) navedla, da se toženec obravnave dne 16.3.2012 ni udeležil, ker je en dan pred obravnavo prejel prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke. Prava toženec ne pozna in je bil prepričan, da se bo obravnava preložila, saj bi mu moral biti dan rok, da na vlogo, ki v tem postopku pomeni tožbo, odgovori. Ta rok, praviloma 30-dnevni rok kot rok za odgovor na tožbo, izjemoma pa 15-dnevni rok, bi tožencu moral biti omogočen tudi, če bi toženec prišel na obravnavo. S tem je sodišče po mnenju pritožnika kršilo 277. člen ZPP. Stališče sodišča, da se štejejo dejstva iz prve vloge tožeče stranke za priznana, ker toženec ni odgovoril nanje, bi veljalo, če sodišče ne bi tožencu odvzelo pravice do odgovora na vlogo. S tem je kršilo tudi temeljno načelo iz 5. člena ZPP. Bistvena kršitev postopka je po mnenju pritožnika podana tudi zato, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Pri trditvi, da je tožeča stranka dela opravila, sodišče ni navedlo nobenega dejstva, dokaza, okoliščine, ki bi vsaj kazala na to sporno ugotovitev. Pritožba je nadalje sodišču očitala tudi da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, in sicer zato, ker tožencu ni bil omogočen odgovor, in ker sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov toženca iz ugovora, da tožnik ni izvedel vseh pogodbenih del, da jih je izvedel nekvalitetno, da ima objekt bistveno manjšo kvadraturo, da ni bilo končnega obračuna, ker je tožnik samovoljno zapustil gradbišče, da tožnik ni predložil gradbene knjige, in da investitor določenih postavk v knjigi obračunskih izmer ni priznal. Če bi jih upoštevalo, bi moralo zahtevek zavrniti, ker knjiga obračunskih izmer ni podpisana s strani investitorja, kjer pa je pod oznako „za investitorja“ podpis, ki ga je opravil kar tožnik sam. Zaradi tega je toženec tudi že podal kazensko ovadbo. Nepopolno je ostalo dejansko stanje ugotovljeno tudi zato, ker tožnik pogodbenih del ni dokončal in ni bil narejen končni obračun, ki bi ga lahko nadomestil izvedenec gradbene stroke, kar je predlagal celo tožnik sam v svoji vlogi. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem obeh pravdnih strank, kot ga je predlagala tožeča stranka. Z izvedbo teh dokazov bi se ugotavljala tudi resničnost trditev in navedb toženke iz ugovora. Neizvedba teh dokazov predstavlja tudi bistveno kršitev postopka. Na koncu je pritožba očitala sodišču prve stopnje tudi nepravilno uporabo materialnega prava in sicer zato, ker je sodišče zahtevku ugodilo „na podlagi četrte začasne situacije, ter da je delo po tej situaciji tožeča stranka izvedla, čeprav ponarejene knjige obračunskih izmer dokazujejo ravno nasprotno“. Gradbene uzance in številna sodna praksa ne dopuščajo odločanja o zahtevkih na podlagi začasnih situacij. „Vedno se v sodni praksi v podobnih primerih z mnenjem izvedenca nadomesti pomanjkljivost glede končnega obračuna“. Sodišče pa sploh ni navedlo, kateri materialni predpis je uporabilo, zato sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ne omeni določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), gradbenih uzanc, številne prakse pa ne upošteva.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, predlagala njeno zavrnitev in priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi se je sodni postopek začel z upnikovo (tožnikovo) vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, torej na podlagi 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Po tem, ko je dolžnik (toženec) ugovarjal zoper sklep o izvršbi, je izvršilno sodišče v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ razveljavilo izvršilni sklep v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, in odločilo, da se bo o zahtevku odločalo pred pravdnim sodiščem. V skladu z navedeno določbo se je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega izvršilnega sklepa, obravnaval kot tožba. Prva pripravljalna vloga, s katero je tožnik odgovoril na ugovorne navedbe toženca in za svoje navedbe predlagal dokaze, se zato ne more šteti kot tožba v smislu 180. člena ZPP, na katero bi nato imela tožena stranka procesno pravico vložiti v 30 dneh odgovor na tožbo in zaradi katere bi v primeru, da odgovora ne bi vložila, nastopile pravne posledice iz 318. člena ZPP (izdaja zamudne sodbe). Toženec je vlogo prejel, kot sam pravi v pritožbi, šele dan pred narokom (čeprav iz poštne povratnice izhaja, da je bil v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP o neuspeli vročitvi in o tem, kje pisanje lahko dvigne, obveščen že 27.2.2012), vendar bi kljub temu lahko nanjo odgovoril na naroku ali pa bi mu sodišče, če bi ocenilo, da gre za zahteven odgovor, v skladu z drugim odstavkom 286. a člena ZPP določilo rok, v katerem bi lahko na vlogo odgovoril. Ker pa se je toženec odločil, da na narok za glavno obravnavo ne pride (misleč, da se obravnava ne bo opravila), je s tem sam povzročil procesno situacijo, da ni mogel podati svojega odgovora na navedbe tožnika in predlagati dokaze, s katerimi bi izkazal svoje ugovorne navedbe. Pritožba zato neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da mu je odvzelo pravico do odgovora na vlogo, pri čemer se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je toženec kot prava neuka stranka mislil, da se bo obravnava zaradi pozno vročene vloge preložila. Vedno, ko sodišče prelaga narok, je o tem dolžno obvestiti stranke. Če tega obvestila ni, pomeni da se bo narok opravil. Nikakor pa ne more biti opravičljiv izostanek stranke z naroka, kadar se na podlagi svojih predvidevanj o tem, ali se bo narok opravil ali ne, sama odloča, ali se bo sodnemu vabilu odzvala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodbe ne more preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o ugotovitvi, da je tožnik dela opravil. Prvostopno sodišče je v razlogih (v točki 4 izpodbijane sodbe) zapisalo, da tožnik vseh pogodbeno dogovorjenih del ni opravil, vendar je obračunal v 4. začasni situaciji le dela, ki jih je izvedel. Zapisalo je tudi, da je obseg opravljenih in zaračunanih del razviden iz specifikacije izvedenih del in knjige obračunskih razmer. Za slednjo pritožba trdi, da ni podpisana s strani investitorja, kjer je podpis, pa da je ponarejen, vendar so te navedbe pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj pritožnik ni izkazal opravičljivega razloga, da teh ugovorov ni postavil že pred zaključkom glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb, da so bila dela izvedena nekvalitetno, tako da ima objekt manjšo kvadraturo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta ugovor toženec zatrjeval zgolj pavšalno, ne da bi navedel, kakšna bi morala biti kvadratura objekta v skladu s projektno dokumentacijo ter kdaj in kako je to napako grajal, poleg tega pa tudi dokazno povsem nepodprto. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik (za zaslišanjem obeh pravdnih strank in postavitvijo izvedenca gradbene stroke), saj se pravdna stranka ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč v postopku svoje trditve dokazovati z ustreznimi dokaznimi sredstvi, četudi je nasprotna stranka za dokazovanje dejstev, ki jih ona zatrjuje, predlagala ista dokazna sredstva (npr. izvedenca iste stroke, isto pričo ipd.). Zato se v primeru, če sama ni oblikovala dokaznega predloga (o tem, katera dejstva naj se ugotavljajo s predlaganim dokaznim sredstvom), ne more sklicevati na kršitev (načela kontradiktornosti) ali na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu nasprotne stranke.

V skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP vsebuje obrazložitev sodbe tudi navedbo predpisov, na katere je sodišče sodbo oprlo. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da prvostopno sodišče ni v izpodbijani sodbi navedlo, kateri materialni predpis je uporabilo. Glede na objekt (stanovanjsko stavbo), ki ga je tožeča stranka zgradila za toženo stranko, kot naročnika, sta bili stranki v razmerju iz gradbene pogodbe, ki je urejena v XII. poglavju Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pravila o odgovornosti za napake pa v določbah 633. do 640. člena XI. poglavja navedenega zakonika. Vendar pa pritožba ne trdi, da je izostanek navedbe pravne podlage kakorkoli vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Pritožbena navajanja, da se v sodnih postopkih ne more odločati na podlagi začasnih situacij, nimajo opore ne v gradbeni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki (kjer je v točki 2. predvideno plačevanje opravljenih del v roku 30 dni od izstavljene situacije), ne v Posebnih gradbenih uzancah (PGU)(1), katerih uporabo sta stranki v pogodbi posebej predvideli. Pravdni stranki sta se torej dogovorili za obračunavanje vrednosti opravljenih del, izvedenih med gradnjo, s čemer je izstavljena situacija postala za naročnika del samostojna denarna obveznost (2), katero lahko izvajalec v primeru neplačila tudi sodno uveljavlja. Z začasno situacijo, ki je predmet tega spora (4. začasna situacija), je tožnik obračunal dela, ki so razvidna iz priloge k tej situaciji, in ker jo je toženec le delno plačal, je za preostanek tožnik poiskal sodno varstvo.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožbene trditve zavrnilo kot neutemeljene, in ker ni ugotovilo nobene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka v višini 878,40 EUR, ki predstavljajo njene izdatke za nagrado za postopek (tar. štev. 3210) in za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za DDV (tar. štev. 6007). Izdatkov po tar. štev. 6000 sodišče ni priznalo, ker jih tožeča stranka ni izkazala.

op. št. 1: glej X. poglavje „Plačanje“ op. št. 2: glej N. Plavšak, OZ s komentarjem, GV založba, 2004, 3. knjiga, stran 1003.