Jedro

Če je zaradi nezmožnosti izpolnitve obveznosti tožene stranke prodajna pogodba prenehala veljati, lahko tožeča stranka, ki je svojo obveznost iz pogodbe že izpolnila, zahteva vrnitev kupnine, ki jo je tožena stranka neupravičeno pridobila.

Revizijska izvajanja o tem, da prodajna pogodba še velja, ker je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe, so zmotna, saj neveljavnega pravnega posla s sodbo ni mogoče in ni treba razveljaviti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razveljavilo kupoprodajno pogodbo, ki so jo dne 28.8.1990 in 16.1.1991 sklenile tožnica kot kupovalka ter toženke kot prodajalke za parcelo št..., vpisano pri vl.št... k.o... za kupnino 5000 nemških mark. Pod 2. je toženkam naložilo nerazdelno vračilo tolarske protivrednosti 5.000 nemških mark s pripadki in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 92.710,00 tolarjev, pod 3. pa je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače. Po pritožbi prvotožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe pod 1. točko izreka zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi višjega sodišča je prvotožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da parc. št... k.o.... v celotni površini 9020 m2 nikoli ni bila razvrščena v 2. območje kmetijskih zemljišč in da gre za nezakonito manipulacijo upravnih organov d. občine. Občina D. namreč ni izdala odloka, s katerim bi sporno zemljišče iz 2. območja prenesla v 1. in ker sodišči prve in druge stopnje tega nista upoštevali, sta izhajali iz povsem nepravilnih izhodišč in nista pravilno uporabili materialnega prava. Občina D., ki je želela vključiti sporno območje v meliorizacijski kompleks, da bi pridobila več republiških sredstev, je z neresničnimi potrdili za nekaj časa dejansko onemogočila zemljiškoknjižni prepis na tožnico, toda sedaj po navedbah revidentke ni več zadržkov za prepis in so ga mnogi kupci že izvedli. Revizija še opozarja, da je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupne pogodbe, iz česar prvotoženka izvaja, da pogodba še velja, da ima tožnica možnost prepisa lastninske pravice in da zato ni razloga za vrnitev kupnine.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo poudarja, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbe. Navaja, da je občini D. podala ponudbo po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, a jo je nato umaknila, ker je prednostni upravičenec uveljavljal pravico do odkupa. Ker so s tem vse obveznosti iz pogodbe prenehale, je tožeča stranka pridobila upravičenje, da zahteva vrnitev kupnine.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je bila med pravdnima strankama dne 16.1.1991 v zvezi s pogodbo z dne 28.8.1990 sklenjena prodajna pogodba, katere predmet je bila parcela št..., vpisana pri vl. št...k.o..., - da je bila kupnina v znesku 5000 nemških mark plačana dne 28.8.1990, - da je tožena stranka ponudbo, ki jo je podala dne 16.1.1996, po določilu 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih umaknila, ker je občina D. kot prednostna upravičenka uveljavljala pravico nakupa, - da je tožnica zahtevala vrnitev denarja in - da je bila zemljiškoknjižna izvedba pogodbe mogoča šele po 18.2.1992. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je sporna prodajna pogodba zaradi nezmožnosti izpolnitve na strani tožene stranke prenehala veljati. Pri tem je navedlo določilo 354. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki določa, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča, celo v primeru, ko dolžnik dokaže okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost. V danem primeru je tožeča stranka zahtevala le vračilo kupnine, zato razlogov za nezmožnost izpolnitve pogodbe in odgovornosti na strani tožene stranke ni bilo treba ugotavljati ter je zadoščala ugotovitev objektivnega dejstva, da pogodbe ni bilo mogoče izpolniti več kot leto dni po sklenitvi (natančno do 18.2.1992), ker je tožena stranka na občini umaknila ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča. Razumljivo je, da v primeru, ko se dolžnik ne bi mogel ekskulpirati, odločitev ne bi mogla biti zanj ugodnejša (primerjaj 124. člen ZOR, drugi in tretji odstavek 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZOR in 127. člen ZOR). Če je torej zaradi nezmožnosti izpolnitve obveznosti tožene stranke pogodba prenehala veljati, lahko tožeča stranka, ki je svojo obveznost iz pogodbe že izpolnila, po določilih iz V. poglavja o nezmožnosti izpolnitve - 137. člen ZOR, zahteva vrnitev kupnine, ki jo je tožena stranka neupravičeno pridobila.

Revizijske navedbe, ki opisujejo postopek občine D. in razloge za tako ravnanje, za presojo pravilnosti odločitve drugostopenjskega sodišča niso pomembne, v kolikor se nanašajo na dejansko stanje pa po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP tudi niso dovoljene. Tudi dejstvo, da je postala izpolnitev tožene stranke kasneje mogoča, ne vpliva na uporabo materialnega prava, saj ob sklenitvi pogodbe njena izpolnitev ni bila mogoča, niti ni bila mogoča potem, ko je tožena stranka po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih podala ponudbo pri občini D., ker jo je umaknila. Revizijska izvajanja o tem, da prodajna pogodba še velja, ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvo sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe pa so povsem zmotna, saj je že v obrazložitvi na 3. strani izpodbijane sodbe jasno navedeno, da neveljavnega pravnega posla s sodbo ni mogoče in ni treba razveljaviti.

Ker torej revizijski razlog ni podan in ker ni podana kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena drugega odstavka ZPP, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.