Jedro

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala ugotovitev, da je toženec oče prvotožnice ter da ji je dolžan plačevati preživnino. Zahtevala pa je tudi plačilo 10.919.916 SIT, kar predstavlja njegov delež stroškov za preživljanje za čas od novembra 1988 do septembra 1999. Sodišče prve stopnje je tudi v obnovljenem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Izvedlo je dokaz z analizo DNK, dokaz z dopolnitvami antropoloških analiz pa zavrnilo, saj ne bi mogel ovreči ugotovitev, pridobljenih s prej navedenim dokazom. Težišče dokaznega postopka v obnovljenem sojenju pa je bilo osredotočeno okrog vprašanja, ali je na preiskavo DNK prišla prava oseba. Tožnici sta namreč trdili, da je toženec na Inštitut za sodno medicino napotil drugo osebo. Sodišče je v zvezi s tem izvedlo več dokazov. Opravilo je poizvedbe pri Inštitutu za sodno medicino o načinu identifikacije oseb, zaslišalo pravdne stranke, ocenilo dejstvo, da tožnici ob podpisu zapisnika ob odvzemu krvi nista imeli nobenih pripomb ter da sta šele po prejemu izvedenskega mnenja postavili trditev o pregledu napačne osebe. Predvsem pa je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem grafološke stroke, s pomočjo katerega je ugotovilo, da je podpis na zapisniku ob odvzemu krvi toženčev.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje pa tudi kršitev ustavnih pravic in kršitev evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijske navedbe so obširne ter v znatnem delu predstavljajo kritiko ugotovljenega dejanskega stanja. Revizija trdi, da sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 408. člena ZZZDR (najbrž je mišljen Zakon o pravdnem postopku; op. rev. sodišča), torej da ni storilo vsega, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. Prezrlo, naj bi tudi pravilo, po katerem družinski spori niso vezani s pravilom o dokazni prekluziji. Sodišče naj tudi ne bi spoštovalo zahtev in napotkov Vrhovnega sodišča in ni izvedlo dokazov, ki so bili zahtevani.

Revizija obširno napada postopek identifikacije ob opravljeni preiskavi. Identifikacija naj bi nesporno ne bila opravljena po pravilih stroke. Zanesljiva identifikacija pa je po stališču revizije dokaz, ki bi ga bilo samo po sebi umevno treba izvesti. To pomeni, da bi bilo treba osebo pred odvzemom krvi tudi fotografirati in ji odvzeti prstne odtise. Sodišče pa je očitno tem primeru zavzelo glede postopka identifikacije drugačno stališče kot stroka. Ker je RS del Evropske unije (EU) in ker izvedenci v uniji zelo natančno sledijo pravilom stroke glede identifikacije pri ugotavljanju očetovstva, pomeni to, da imamo vsi v uniji pravico do enakih možnosti in da smo enakopravno obravnavani. Slovenski državljan se mora enakopravno strokovno obravnavati kot v uniji pri ugotavljanju očetovstva. Zato je po mnenju revizije podana kršitev ustavne pravice do enakega sojenja in enakega sodnega varstva.

Podane pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so si namreč v nasprotju. To nasprotje vidi revizija v tem, da sodišče druge stopnje trdi, da je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je vzorec krvi za DNK oddal prav toženec, čeprav zaradi identifikacije niso bili odvzeti prstni odtisi, niti ni bilo opravljeno fotografiranje. V nadaljevanju revizija podaja trditve o dejanskih okoliščinah ob odvzemu krvi.

Revizija oporeka razlogom sodbe sodišča druge stopnje, da v formular nista vpisali pripomb. Tožnici ves čas poteka glavne obravnave nista bili seznanjeni, da bi v rubriko formularja o odvzemu krvi lahko vpisali katerokoli poljubno pripombo.

Revizija se nato opredeljuje do razloga obeh sodišč, da bi vsaj druga tožnica kot odrasla in razumna oseba lahko izrazila dvom v identiteto osebe, ki je oddala vzorec krvi v svojstvu domnevnega očeta.

Tožnici sta imeli na mnenje grafologa vprašanja in sicer ju je zanimalo, ali je grafološko mogoče ugotoviti ali parafe nesporno izhajajo od ene in iste osebe ali pa bi morda lahko izhajali od dveh oseb oziroma ali je parafa takšne vrste, da se jo lahko nauči izvesti še kdo drug. Grafolog je na to odgovoril, da kar zadeva možnost ponareditve parafov, je ta vedno mogoča. Potem se je opredelil do tega, da so ponaredbe zlasti možne s sodobnimi elektronskimi sredstvi in v posebnih laboratorijih, takšnih znakov pa konkretno na izvirniku ni našel. Po mnenju revizije pa je izvedenec z izjavo, da je ponaredba parafov vedno možna, pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali bi se parafe lahko naučil še kdo drug. Grafolog je tudi navedel, da indentifikacija osebe s podpisom ali parafo ni tako gotova kot so prstni odtisi. Logično se zato postavi vprašanje, ali je mogoče z metodami čiste grafologije v primeru, da dve osebi parafo enakovredno obvladata, zanesljivo ugotoviti, čigava roka jo je napisala. Sodišče bi moralo ta vprašanja s področja stroke in znanosti razjasniti z neposrednim zaslišanjem izvedenca, tako kot sta predlagali tožnici, pa je to opustilo.

V zaključku revizije se tožnici sprašujeta, zakaj sodišče ni ravnalo v skladu s stališčem stroke (grafologa) in postopka odvzema krvi ponovilo tako, da bi odvzelo tudi prstne odtise.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je, kot je sedaj splošno znano in kot je v tem postopku povedal tudi predstojnik Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Čim pa je tako, je vsakršno nadaljnje izvajanje dokazov za dokazovanje istega dejstva le samo sebi namen in zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP). Sodišče prve stopnje, ki ga navedeno načelo zavezuje, je zato ravnalo pravilno, ko ni izvajalo še dokazov z dopolnitvijo antropoloških analiz.

V obravnavani zadevi je zato ostalo po izvedenem dokazu z analizo DNK zaradi ugovora tožnic odprto le še vprašanje, ali je moški, ki je prišel na odvzem krvi, toženec ali kdo drug. Gre za dejansko vprašanje. Odgovor nižjih sodišč je bil, da je na odvzem krvi prišel toženec. Na tako ugotovljeno dejstvo je revizijsko sodišče zaradi prepovedi revizijskega spodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) vezano.

Revizija uvodoma sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravnega postopka, v resnici pa nato vsebinsko izdatno napada ugotovljeno dejansko stanje ter podaja prepričevalne navedbe, ki naj bi ugotovljeno dejansko stanje omajale. Na posameznih mestih očitek o bistvenih kršitvah revizija nato ponovi, vendar nikoli v skladu s standardi revizijskega postopka. Ponekod je bistvena kršitev uveljavljana le navidezno (v resnici pa gre za spodbijanje dokazne ocene), drugod pa očitek ni konkretizirano opredeljen.

Uvodoma revizija sodiščema očita, da nista po uradni dolžnosti storili vsega, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok. S tem naj bi prekršili določbo 408. člena ZPP. V nadaljevanju revizija govori o postopku identifikacije oseb pred odvzemom krvi. Revizija zagovarja stališče, da bi moralo sodišče postopek ponoviti ter preiskovancem odvzeti tudi prstne odtise in jih fotografirati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s tem, ko sodišče prve stopnje tega ni storilo (sodišče druge stopnje pa je takšnemu procesnemu ravnanju pritrdilo), ni prekršilo ne prej navedene določbe ZPP in tudi ne kakšne druge. Zahteva po ponovitvi dokaza (ob ugotovljenih okoliščinah) presega pravo mero ter nima nikakršne pravne zaslombe. Revizija skuša takšno pravno zaslombo sicer prikazati, saj se sklicuje na pravila identifikacije oseb ob analizi DNK, kakor naj bi bila po njenih navedbah uveljavljena v tujini. Vendar pa je takšno prikazovanje prava namišljeno - v resnici gre za dejstva. Postopek identifikacije osebe je dejanski postopek, njegov namen pa je en sam: prepričati se, da je kri odvzeta pravi osebi. V obravnavani zadevi je bil identifikacijski postopek izveden. Toženec je bil legitimiran, zapisnik o odvzemu krvi pa je tudi lastnoročno podpisal. Če tak identifikacijski postopek ni tak kot je (domnevno) uveljavljen ponekod v tujini, to še ne pomeni, da je zato analizi DNK odvzeta verodostojnost. Nikakor ne pomeni niti tega, da bi bil kdorkoli zaradi tega prikrajšan v pravici do enakega obravnavanja ali celo, da bi bilo prekršeno pravo EU. Takšne revizijske navedbe niti ne terjajo posebnega odgovora. Morda le to, da postopek identifikacije ne predstavlja ne prava EU in tudi ne civilnoprocesnega prava. Sodi v sklop dejstev in še to ne pravotvornih. Revizija zato s takšnimi poskusi izpodbijanja dejanskega stanja ne more uspeti.

Podobno skonstruiran je tudi nadaljnji procesni očitek, ki skuša prikazati nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Nasprotje naj bi bilo po videnju revizije podano med ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je vzorec krvi za DNK oddal prav toženec na eni strani in dejstvom, da za identifikacijo niso bili odvzeti prstni odtisi niti ni bilo opravljeno fotografiranje. Sodišče naj bi glede identifikacije po stališču revizije tudi zavzelo drugačno stališče od stroke. Sodišče ni zavzelo drugačnega stališče od stroke. Vsakomur je jasno, da bolj in bolj natančna identifikacija gotovo ne krni njene zanesljivosti. Vendar pa gre lahko takšna natančnost tudi v skrajnosti. Navsezadnje bi v namen čim bolj zanesljive identifikacije preiskovancu npr. odvzeli tudi del tkiva in podobno. Vendar pa se postavlja vprašanje prave oziroma zadostne mere zanesljivosti. Ta pa je bila v obravnavani zadevi dosežena, identifikacija je bila opravljena, grafolog je potrdil istovetnost toženčevega podpisa, izrecno je poudaril, da ni nobenih znakov ponareditve, pojasnil, da je podpis oz. parafo mogoče ponarediti s tehničnimi sredstvi ali v laboratoriju, za kar pa v obravnavani zadevi nesporno ni šlo. Ob takšni stopnji zanesljivosti ni nobene potrebe po ponavljanju dokaza z analizo DNK.

Revizija v sklepnem delu nakazuje na kršitev pravil procesnega prava, ker naj bi sodišče ne zaslišalo izvedenca grafološke stroke, čeprav sta tožnici to predlagali. Tožnici v reviziji ne opredelita, kdaj (v kateri vlogi) naj bi podali tak predlog. Revizijsko sodišče pa na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Naloga in pristojnost revizijskega sodišča je, da preizkusi, ali so konkretizirano navedena procesna dejstva, ki jih zatrjuje revizija, resnična ter da nato presodi, ali tako ugotovljena dejstva (procesno ravnanje) predstavljajo v revizijskem postopku upoštevno bistveno kršitev postopka. Če stranka v reviziji svojega očitka ne opredeli natančno (konkretno), s tem prepusti revizijskemu sodišču uradno preizkušanje revizijskega razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Kljub temu pa je revizijsko sodišče ob preizkusu revizije naletelo celo na nasprotna dejstva. Razvidno je namreč, sta tožnici pisno dopolnitev izvedenskega mnenja sprejeli (njuna vloga z dne 18.8.2003). Tisto, kar pa ju sedaj moti, pa ni samo izvedensko mnenje, marveč dejstvo, da sodišče ni sledilo izvedenčevi sugestiji, naj sodišče ponovno izvede dokaz z odvzemom krvi in analizo DNK. Na takšno izvedenčevo sugestijo pa pravdno sodišče seveda ni vezano.

Nazadnje revizijsko sodišče odgovarja še na še očitek, da sta sodišči ravnali v nasprotju s 414. členom ZPP, ki v družinskih sporih izključuje pravilo eventualne maksime. Revizija sploh ne pove, katerega dokaza naj bi sodišče ne izvedlo in je zato tak procesni očitek pavšalen in s tem neupošteven. Če pa ima v mislih dopolnitev antropoloških analiz (o čemer je govor na drugem mestu revizije), pa je bilo na to že odgovorjeno v uvodu ožjega dela obrazložitve.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, materialno pravo pa je bilo tudi uporabljeno pravilno, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).