29. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 3497/02 z dne 14. 3. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Krško št. P-1295/2001 z dne 11. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo Sodnika za prekrške je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki č) šestega odstavka 28. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP).

Izrečeni sta mu bili denarna kazen in tri kazenske točke. Senat za prekrške je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 22. in 29. člena Ustave. V postopku naj ne bi imel možnosti prisostvovati zaslišanju prič oziroma soočenju. Pravica do obrambe in poštenega sojenja naj bi mu bila kršena tudi s tem, ker sta organa za postopek o prekrških odločbi oprla izključno na obremenilne dokaze in verjela pričam, ne pa njemu. S tem naj bi mu organ kršil pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. V izpodbijanih odločbah naj ne bi bilo obrazloženo, zakaj ni bilo ugodeno njegovim dokaznim predlogom.

Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na nepravilno uporabo prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ali procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Takšnih kršitev pritožnik ne izkaže. Tega tudi ni mogoče očitati odločbi Senata za prekrške, ki je svojo odločitev utemeljil na zakoniti pravni podlagi in razumno utemeljil vsako opredelitev do pritožbenih navedb.

4.Očitek glede kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Obveznost vabljenja obdolženca predpisuje Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) le za ustno obravnavo, če jo organ opravi v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZP, pri ostalih procesnih dejanjih, kot je zaslišanje prič, izvedencev, oprava ogleda pa je navzočnost obdolženca odvisna od tega, ali je takšno zahtevo izrecno vnaprej podal v okviru svoje pravice iz drugega odstavka 79. člena ZP, ali če organ, ki vodi postopek, oceni, da je obdolženčeva navzočnost potrebna zaradi soočenja s pričo (116. člen ZP). Določba prvega odstavka 87. člena ZP pa daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovanja pri izvedbi kakšnega dokaza. Zato za kršitev pravice očitno ne gre.

5.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. 6. V odločbah št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) in št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128) je Ustavno sodišče navedlo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navedlo je, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, in da zato (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; sodišče pa (3) mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in (4) čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, ki po njegovi razumni presoji niso pomembni za odločitev, ali če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Po presoji Ustavnega sodišča niso utemeljeni pritožnikovi očitki, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor pa se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, pa je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z izpovedbo prič in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. To, s čimer pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, kar pa sodi v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih.

7.Glede na navedeno ni podana kršitev 22. člena v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave.

8.Ker za zatrjevane kršitve očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer