Jedro

Upnik ima možnost predlagati več predhodnih odredb na več načinov, to pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru upravičen od dolžnika zahtevati tudi povrnitev stroškov predloga, s katerim predlaga novo predhodno odredbo. Da bi lahko sodišče ocenilo stroške, ki so nastali z vložitvijo novega predloga za izdajo predhodne odredbe, za potrebne, bi moral upnik v predlogu izkazati, da je bila vložitev (samostojnega) predloga za zavarovanje z novo predhodno odredbo le nekaj dni po izdaji sklepa v drugi zadevi zavarovanja potrebna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi in se sklep opr. št. Z XX/2010 z dne 08. 12. 2010 v 3. točki izreka spremeni tako, da se upnikov zahtevek za povrnitev stroškov predloga za izdajo predhodne odredbe zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 16. 12. 2010 kot neutemeljen in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z XX/2010 z dne 08. 12. 2010, dolžniku pa naložilo upniku povrniti stroške predmetnega postopka v višini 676,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in spremembo tako, da se ugovoru v celoti ugodi in se sklep sodišča opr. št. Z XX/2010 z dne 08. 12. 2010 v celoti razveljavi in predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne, podredno pa, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri ugovornih trditvah o izdaji dveh ali več predhodnih odredb za potrebe zavarovanja terjatve v okviru in pod pogoji temeljnega načela postopka izvršbe in zavarovanja iz 3. člena ZIZ, kar je sodišče očitno prezrlo. Opozarja, da je sodišče v celoti spregledalo ugovorne razloge in je sklep že zato pomanjkljiv, nepopoln in neutemeljen, posledično pa nezakonit, in sicer na dejstvo, da dovoljevanje nadaljnjih predhodnih odredb na predlog upnika v zavarovanje iste terjatve (torej poleg že predlagane in dovoljene predhodne odredbe, v zvezi s katero sodišče vodi poseben postopek pod opr. št. Z YY/2010) pomeni neupravičeno kopičenje posamičnih predhodnih odredb in s tem vodenje več postopkov zavarovanja po več posamičnih predlogih, kar predstavlja tudi neutemeljeno plojenje stroškov postopka in služenje na račun le-teh. Sodišče se je nekritično naslonilo na navedbe upnika v predlogu, da ima dolžnik oba svoja transakcijska računa zaradi pomanjkanja sredstev blokirana že dalj časa, zaradi česar je onemogočeno njegovo normalno poslovanje, posledično pa obstoji nevarnost, da upnik v svoji terjatvi do dolžnika ne bo poplačan. Ob tem sodišče izpodbijano odločitev sprejema ravno na podlagi ugotovitev, kot te izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tj. da je sodišče zavarovanje iste terjatve upnika predhodno že dovolilo, in sicer z izdajo predhodne odredbe z izplačilno prepovedjo bankam dolžnika, kar nenazadnje predstavlja samo sebi, zlasti pa (zgoraj navedenim) razlogom zanjo, nasprotujočo si ter temu posledično nezakonito odločitev, posledično pa dejstvo, ki že samo po sebi nasprotuje razlogom za sprejem odločitve v predmetni zadevi, to je potrebnosti dodatnega, domnevno potrebnega, a očitno nezakonitega sredstva zavarovanja s predznambo hipoteke. Odločitev nasprotuje temeljnim načelom zavarovanja po ZIZ, po katerih je zavarovanje namenjeno temu, da upnik zavaruje svojo možnost poplačila v bodoče, in sicer iz razloga že obstoječe očitno večkratne obremenitve nepremičnin, zaradi česar očitno ne bo mogla biti poplačana upnikova terjatev. Sodišče se napačno sklicuje na 55. člen v zvezi z 239. členom ZIZ, pri čemer obremenjenost nepremičnine nedvomno predstavlja razloge po navedeni določbi. Določbe postopka je sodišče kršilo tudi z izdajo izpodbijanega sklepa v nasprotju z drugim odstavkom 263. člena in prvim odstavkom 257. člena ZIZ, saj podlago za predhodno odredbo predstavlja izdana odločba, ki še ni izvršljiva, pogoj za veljavnost pa dejstvo izpolnjenih pogojev za izvršbo. Navedeno pomeni, da mora postati odločba, na podlagi katere je odredba izdana, izvršljiva, čemur pa po izpodbijanem sklepu ne bo tako, saj je v 2. točki navedena druga odločba, ki ni podlaga predhodni odredbi, pač pa, kot to navaja v svoji obrazložitvi sodišče, predstavlja odločbo, ki bo izdana v postopku odločanja o podanem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške predloga za izdajo predhodne odredbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Na podlagi 239. člena ZIZ se določbe tega zakona, ki se nanašajo na izvršbo, smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno. Ker v Tretjem delu ZIZ ni določeno drugače, sme upnik, ob obstoju pogojev iz drugega odstavka 260. člena ZIZ, predlagati dve ali več predhodnih odredb bodisi hkrati v predlogu za izdajo predhodne odredbe (začetna kumulacija predhodnih odredb), bodisi kasneje s predlogom za zavarovanje z dodatno predhodno odredbo znotraj postopka, ki že teče, ali pa z vložitvijo novega predloga za izdajo predhodne odredbe (naknadna kumulacija predhodnih odredb). ZIZ namreč glede tega omejitev ne predpisuje in prepušča izbiro upniku. V drugem odstavku 260. člena ZIZ je dopuščena možnost odreditve dveh ali več predhodnih odredb ob pogoju, da je to potrebno, in glede na okoliščine primera. S tem je poudarjeno načelo omejitve sredstev in predmetov izvršbe, predpisano v 3. členu ZIZ, na katerega se sklicuje pritožnik.

Sodišče je pri presoji upnikovega predloga za dodatno predhodno odredbo upoštevalo določbo drugega odstavka 260. člena ZIZ in se opredelilo do potrebnosti izdaje še ene predhodne odredbe kljub temu, da je bila že izdana predhodna odredba s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska v višini 112.465,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 07. 2006 dalje do plačila. Navedlo je pravilne razloge, na katere se višje sodišče sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Trditveno in dokazno breme za to, da še ena predhodna odredba ni potrebna, je bilo na strani dolžnika, ki je zoper sklep o predhodni odredbi ugovarjal. Tudi višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega ugovornega razloga, s katerim bi uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebnosti izdaje dodatne predhodne odredbe. Tako ni zatrjeval ter predlagal dokazov, da je že s prejšnjo predhodno odredbo terjatev dovolj zavarovana in zato nova predhodna odredba ni potrebna, torej ni navedel nobenega konkretnega dejstva za zatrjevano kršitev 3. člena ZIZ. Ni namreč izpodbil resničnosti upnikovih trditev o blokadi transakcijskih računov, niti o siceršnjem slabem finančnem stanju, kar je podlaga za sklep, da prva predhodna odredba za zavarovanje upnikove terjatve ne zadošča. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da ugovor dolžnika, da je predmetna nepremičnina že obremenjena, ni ugovor, ki preprečuje izdajo predhodne odredbe oziroma dovolitev zavarovanja s predhodno odredbo. Ali bo v kasnejšem postopku upnik, glede na obremenjenost nepremičnine in glede na vrstni red, iz nepremičnine tudi dejansko lahko poplačan, če bo v pravdnem postopku s svojim zahtevkom uspel, ni vprašanje, ki bi bilo relevantno v tej fazi postopka zavarovanja, in torej ni relevanten ugovorni razlog, kot se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Ne drži pritožbena trditev, da je sklep neizvršljiv, saj predmet zavarovanja obstoji, sam vrstni red upnikov glede na obremenjenost nepremičnine pa še ne povzroči neizvršljivosti sklepa o zavarovanju.

Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve drugega odstavka 263. člena in prvega odstavka 257. člena ZIZ, iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. O nepravnomočnem in neizvršljivem kondemnatornem delu sklepa o izvršbi, ki pomeni odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, po ugovoru dolžnika v nadaljnjem postopku odloča pravdno sodišče kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, zadeva pa se vodi pod novo opravilno številko, pri čemer višje sodišče le še opozarja na določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP, ki predpisuje, kako odloči sodišče v odločbi o glavni stvari v takšnem primeru.

Višje sodišče glede na navedeno zavrača pritožbo, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper odreditev zavarovanja z novo predhodno odredbo, pri čemer tudi ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tako da je sklep mogoče preizkusiti in je neupravičen očitek, da je sklep pomanjkljiv, nepopoln in neutemeljen, češ da se sodišče ni opredelilo do vseh ugovornih razlogov.

Upnik ima, kot je bilo že prej pojasnjeno, možnost predlagati več predhodnih odredb z enim predlogom, ali z novim predlogom znotraj že obstoječega postopka zavarovanja, ali pa z novim predlogom za zavarovanje. To pa še ne pomeni, da je v vsakem primeru upravičen od dolžnika zahtevati tudi povrnitev stroškov predloga, s katerim predlaga novo predhodno odredbo. Glede povračila stroškov postopka ga omejuje določba petega odstavka 38. člena ZIZ, ki se na podlagi 239. člena ZIZ uporablja tudi v postopku zavarovanja, v skladu s katero mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste stroške, ki so bili za zavarovanje potrebni. V tem delu pa višje sodišče pritrjuje dolžniku, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo upniku, ko mu je priznalo stroške novega predloga za izdajo predhodne odredbe.

Novi predlog je namreč upnik vložil 02. 12. 2010, pri čemer je v predlogu sam navedel, da je bil za zavarovanje iste terjatve izdan sklep o predhodni odredbi opr. št. Z YY/2010 z dne 24. 11. 2010, torej le nekaj dni pred vložitvijo novega predloga. Da bi lahko sodišče ocenilo stroške, ki so nastali z vložitvijo novega predloga za izdajo predhodne odredbe, za potrebne, bi moral upnik v predlogu izkazati, da je bila vložitev (samostojnega) predloga za zavarovanje z novo predhodno odredbo tako kmalu po vložitvi prejšnjega in izdaji sklepa v zadevi Z YY/2010 potrebna, in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storil (prim. tudi VSC, sklepa I Cp 406/2006, Cp 864/2005). Predlog je utemeljeval z izplačilno prepovedjo organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik odprt račun, zaradi česar prva predhodna odredba ne zadostuje za zavarovanje upnikove terjatve v celoti, kar je konkretiziral z dalj časa trajajočo (340 oziroma 342 dni) blokado obeh računov ter slabim finančnim stanjem dolžnika, kot izhaja iz podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2009. Predlog temelji na podatkih, za katere upnik ne trdi, da bi mu bili neznani v času vložitve prvega predloga. Poleg navedenega je treba opozoriti še na opombo 4 c) taksne tarife, ki je sestavni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1), da se za postopek o predlogu za zavarovanje plača ena taksa tudi tedaj, kadar se odloča o več sredstvih za zavarovanje, ne glede na to, ali istočasno ali drugo za drugim, torej se za predlog za novo sredstvo za zavarovanje ponovno taksa ne plača. Opozoriti je še na določbo drugega odstavka 14. člena in 4. točko 15. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), v skladu s katerima lahko odvetnik prejme nagrade v isti zadevi in na isti stopnji le enkrat, kot ista zadeva pa je primeroma naveden tudi postopek za izdajo posameznega sredstva zavarovanja in vsak postopek v zvezi z njegovo spremembo ali odpravo.

Višje sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških predloga za izdajo predhodne odredbe v sklepu z dne 08. 12. 2010 nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je v tem delu ugovoru dolžnika ugodilo in sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šestem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspel le glede odločitve o stroških predloga za izdajo predhodne odredbe, kar je glede na siceršnji neuspeh zanemarljivo.