Jedro

Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 2142-1705/2022/4 (1222-09) z dne 11. 5. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve tožnika pridržalo zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III, 1. točka izreka), in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 10. 5. 2022 od 12. 10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III in pojasnilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. Ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, in ju pozneje zapustil (ne da bi počakal na odločitev), je pritrdilo presoji tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil. Tožnik se je namreč s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za znatno begosumnega. Presodilo je, da tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo, da že sam način vstopa v Slovenijo kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se sodišče prve stopnje z obstojem dodatnih okoliščin ni ukvarjalo, temveč je avtomatsko sledilo razlogom, ki jih je ugotovila tožena stranka v svoji odločbi. Pojasnjuje, da je tožbi v zvezi z utemeljenim sumom pobega priložil dva video posnetka taborišča za begunce v Grčiji z otoka Lezbos (iz katerih naj bi bilo razvidno, da so tam vladale nemogoče razmere zaradi spopadov med begunci), do česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo oziroma jih je očitno štelo za nerelevantne. Vztraja, da ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista pravilno presodila dejanskih okoliščin, zaradi katerih pritožnik ni počakal na odločitve pristojnih organov v Grčiji in na Hrvaškem in sta okoliščine brez utemeljene podlage tolmačila v škodo pritožnika. Nadalje navaja, da v času izdaje izpodbijane sodbe oziroma odločbe še ni bilo jasno, katera država se je v času odločanja izrekla za pristojno za sprejem prosilca, zato ni mogoče preizkusiti teka roka za pridržanje. Uredba Dublin III (med drugim) določa, da pridržanje ne sme trajati dlje od šestih tednov po tem, ko je druga država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, pritožnik pa v konkretnem primeru sploh ne ve, koliko časa lahko pridržanje še traja, ker ta okoliščina še ni nastopila. Zaradi navedenega meni, da se odločitve o pridržanju ne da preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega“) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

8. Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.1 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.2 Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

9. Vrhovno sodišče najprej kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. V svoji sodbi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako Uredbo Dublin III kot ZMZ-1. 10. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej poudarja, da o pridržanju tožena stranka lahko odloči v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.

11. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da 28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče razumeti tako, da je pogoj za izrek ukrepa pridržanja sprožitev ustreznih postopkov za ponovni sprejem osebe v katero od držav članic. Tožena stranka k izvedbi potrebnih upravnih postopkov - to je k predložitvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem - ni zavezana že pred izrekom pridržanja, ampak mora to storiti najpozneje v roku enega meseca od podaje prošnje (glej drugi pododstavek tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III). Posledično toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala navedbe o tem, ali je navedene postopke za sprejem v katero držav že izvedla, in če da, v katero, podati (že) v sklepu o pridržanju.4

12. Prav tako ne drži, da brez navedbe, katera članica se je izrekla za pristojno za sprejem prosilca, ni mogoče ugotoviti omejitev trajanja izrečenega pridržanja in njegove morebitne nezakonitosti. Iz Uredbe Dublin III izhajajo roki za ravnanje držav članic, ki ustrezno zamejujejo trajanje pridržanja in ki konkretizirajo načelno omejitev, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo (prvi pododstavek tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III). Navedene omejitve v nadaljnjih določbah 28. člena Uredbe Dublin III tudi jasno določajo, da v primerih, ko države članice predpisanih rokov ne bi spoštovale, oseba ne sme biti več pridržana (glej npr. četrti pododstavek tretjega odstavka Uredbe Dublin III).5 Navedeno pa ni stvar že samega sklepa o pridržanju, saj gre za okoliščine, ki nastopijo šele po njegovi izdaji.

13. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa Vrhovno sodišče najprej poudarja, da iz ustaljene sodne prakse6 izhaja, da ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko.7 Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.8

14. Skladno s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije. Tudi ugovor pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posnetkov „taborišča“ za begunce v Grčiji z otoka Lezbos, ne drži, saj se je do tega predloga (dokaza na USB ključku) izrecno opredelilo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), dokaznemu sklepu, izrečenemu na glavni obravnavi 19. 5. 2022, pa pritožnik ni ugovarjal.9

15. Navedeni presoji sodišča prve stopnje tako ni mogoče očitati nelogičnosti in nekonsistentnosti in je nikakor ni mogoče opredeliti za arbitrarno. Zato pritožbeni ugovor glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen.

16. Glede na okoliščine obravnavanega primera je bil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za pritožnika utemeljen, kar sta tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča logično in prepričljivo obrazložila. Glede na vse navedeno je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s sorazmernostjo ukrepa pravilna in utemeljena na zakonu. Pritožbene novote v zvezi s tem, da naj bi tožnik v določenem času bival v Azilnem domu in iz njega ni pobegnil, kar naj bi utemeljevalo dejstvo, da ni begosumen, Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj pritožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj tega ni navedel že v predhodnem postopku.

17. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 2 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34. 3 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 4 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 3/2022 z dne 9. 2. 2022. 5 Ta določa: „Kadar država članica, ki daje zahtevo, zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne predloži v predpisanem roku ali če se predaja ne izvede v navedenem roku šestih tednov iz tretjega pododstavka, oseba več ne sme biti pridržana. Členi 21, 23, 24 in 29 se še naprej ustrezno uporabljajo.“ 6 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022. 7 O tem glej B. Domjan Pavlin v: Komentar Zakona o upravnem sporu, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 432 in nasl. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 8 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021 (9. točka obrazložitve). 9 V skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati. Sodba Vrhovnega sodišča I Up 56/2022 z dne 10. 1. 2022.