Jedro

Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v prvem odstavku izreka sodbe ugotovilo, katere premičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca, in da je delež obeh na tem premoženju enak. V drugem odstavku izreka sodbe je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje tudi trisobno stanovanje v T., osebni avtomobil, televizor, pohištvo za spalnico, grelnik za vodo, sesalec, in presežni tožbeni zahtevek, da je tožničin delež večji. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka so podani, ker sodišči nista upoštevali, da pri zakonski zvezi ne gre za ekonomsko, ampak v prvi vrsti za osebno skupnost, katere nameni so praviloma drugačni od zgolj pridobitnih. Zakonska skupnost pravdnih strank nikoli ni funkcionirala tako, da bi dohodke dajala skupaj v nekakšen fond, iz katerega bi potem jemala denar za skupne potrebe in za investicije. Edino preostalo premoženje poleg opreme je stanovanje, ki je bilo dodeljeno obema zakoncema zaradi njune zakonske zveze in družine. S tem je bil tožencu omogočen nakup po Stanovanjskem zakonu (SZ), tožnici pa ne.

Kljub temu, da je bila tudi ona imetnica stanovanjske pravice, ji stanovanje niti ni bilo ponujeno. Toženec je izkoristil njeno bolezen, ko se je zdravila v Polju, in stanovanje odkupil na svoje ime. V takratnem duševnem stanju tožnica ni bila sposobna skupnih dogovorov. Tožnica meni, da je stanovanje treba obravnavati kot premoženje, ki ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, saj izvira iz naslova pridobljenih pravic. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Napačna je ocena, da kupnina od prodaje lovske puške ni bila porabljena za plačilo pologa za stanovanje, saj oboje časovno sovpada.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, in pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica v začetku revizije sicer zatrjuje, da uveljavlja vse revizijske razloge in nato omeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je v nadaljevanju ne opredeli niti opisno, niti z navedbo zakonskega člena. Take nedoločno uveljavljane procesne kršitve revizijsko sodišče ne more obravnavati, saj ne more in ne sme samo in korist samo ene stranke iskati, ali je v postopku pred prvim ali pritožbenim sodiščem morebiti prišlo do kakšne revizijsko upoštevne procesne kršitve. Vse nadaljnje tožničine revizijske navedbe gredo le v smeri nepravilne uporabe materialnega prava in delno glede na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno izpodbijajo tudi ugotovljeno dejansko stanje.

Skupno premoženje zakoncev se na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 16/2004 - ZZZDR) pridobiva z delom v času trajanja zakonske zveze. Navedena zakonska določba glede na 225. člen istega zakona velja tudi za premoženjska razmerja zakoncev, ki so zakonsko zvezo sklenili pred uveljavitvijo tega zakona. Pridobivanje skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice, torej pridobitve na podlagi samega zakona. Tudi če bi toženec sklenil kupno pogodbo za stanovanje brez tožničine vednosti ali privolitve, bi bilo to stanovanje lahko skupno premoženje, če bi bili izpolnjeni drugi zahtevani pogoji. Zato razlogi obeh sodišč o tem, da tožnica ni izkazala namena sodelovati pri nakupu stanovanja po določbah SZ in da je šlo za samostojno toženčevo odločitev, niso pravno pomembni.

Pravno pomembno tudi ni tožničino revizijsko zatrjevanje, da naj bi toženec ob nakupu izkoristil njeno takratno bolezen, je pa to zatrjevanje poleg tega v nasprotju z njeno izpovedjo, da ji je povedal za svoj namen, da pa ona ni bila zainteresirana.

Po dolgoletni in ustaljeni sodni praksi je za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev v smislu navedene zakonske določbe pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze. Prav značilnosti dejanske zakonske skupnosti so bile razlog, zaradi katerega je zakon uredil poseben način pridobitve lastninske pravice, torej originaren način pridobitve skupne lastnine na tako pridobljenem premoženju. Če teh značilnosti ni, tak način pridobitve lastninske pravice ni mogoč. Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa potrdilo dokazno oceno, da se je tožnica od toženca in tudi iz T. odselila že 12.4.1991 in da je od takrat dalje bila njuna zakonska zveza kljub tožničinim občasnim prihodom ob vikendih le še formalna. Po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje ne gre le za neobstoj ekonomske skupnosti, kar napada revizija, ampak tudi za formalno zvezo brez vsebine iz 13. člena ZZZDR. Po navedenem datumu, ki temelji na izpovedi prič v tem postopku in tudi na tožničini izjavi v razveznem postopku, dejanske življenjske skupnosti med zakoncema ni bilo več. Zato za premoženje, ki ga je pridobil kasneje eden ali drug, ni mogoče šteti, da je skupno premoženje. Prav to pa je bil glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje spada tudi trisobno stanovanje, ki ga je toženec po določbah SZ kupil s pogodbo z dne 7.11.1991. Do pridobitve tega premoženja je prišlo pet mesecev po dejanskem razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala še s trditvijo, da je toženec polog za nakup stanovanja plačal s skupnimi sredstvi, in sicer s kupnino, ki jo je dobil s prodajo lovske puške, ki da je bila njuno skupno premoženje, vendar je dejanska ugotovitev obeh sodišč drugačna in temelji na datumu plačila pologa za stanovanje in kasnejšem datumu prodaje puške. V tem delu revizija nedovoljeno posega v dejanske ugotovitve obeh sodišč.

Tožnica je svoj zahtevek za ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanje, utemeljevala z določbami ZZZDR.

Njene revizijske trditve, da ne gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, ampak iz naslova pridobljenih pravic, torej stanovanjske pravice, presegajo trditveno podlago tožbe, pa tudi njene pritožbene razloge, in so zato neupoštevne. V reviziji smiselno zatrjevana kršitev predkupne pravice po SZ bi ob drugačni dejanski podlagi utemeljevala tožbeni zahtevek z drugačno vsebino, pri čemer bi moral biti izpolnjen tudi pogoj, da bi bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona 19.10.1991 še imetnica stanovanjske pravice.

Tožnica tako v pritožbi kot v reviziji ni obrazložila izpodbijanja zavrnitve tožbenega zahtevka za del premičnih stvari in za 5% višji delež na skupnem premoženju. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odločitvi obeh sodišč tudi v tem delu pravilni.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.