Jedro

Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je od toženca zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, tako da na vhodna vrata gostinskega lokala A., v stavbi, ki stoji na nepremičnini ID znak parcele 000 373/9, namesti prvotno ključavnico oziroma ji izroči ključe nove ključavnice ter se v bodoče vzdrži takih in podobnih vznemirjanj lastninske pravice. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 1.377,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Graja materialnopravni zaključek, da naj bi imela kupoprodajna pogodba s 14. 11. 2018, s katero je nepremičnino prenesla na družbo A., d. o. o., pravno zavezujoče učinke. Prenos skupnega premoženja ne more ustvariti veljavnega pravnega učinka. Razpolaganje s skupnim premoženjem je lahko izključno skupno, saj deleži na njem še niso znani. Pravni posel bi lahko učinkoval le, če bi ga sklenili obe pravdni stranki. Zato je njena aktivna legitimacija kot skupne lastnice podana.

Pravna teorija pri negatorni tožbi zahteva razširitev aktivne legitimacije, ker bi bilo drugače varstvo pred prepovedanimi emisijami v mnogih primerih onemogočeno. Zato so legitimirani tudi tisti, ki imajo neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Takšno interpretacijo dopušča 74. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gostinski lokal je imela v neposredni posesti, saj je v njem delala vse do zamenjave ključavnice. Prizadeta je tudi v smislu 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). O tem sodba nima razlogov, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta bivša zakonca. Tožnica v tem postopku z negatorno tožbo od toženca zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja na nepremičnini, za katero zatrjuje, da spada v njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj tožnica ni izkazala lastninske pravice kot temeljnega pogoja za vrnitveni zahtevek na podlagi drugega odstavka 92. člena SPZ oziroma za zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem po prvem odstavku 99. člena SPZ. Pritožbeno sodišče temu pravnemu zaključku pritrjuje.

6.Iz relevantnih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja: da je bila tožnica prvotna lastnica nepremičnine 373/9, k. o. X, na katero se nanaša tožbeni zahtevek (v nadaljevanju sporna nepremičnina), da sta pravdni stranki na tej nepremičnini zgradili stavbo, v kateri se nahaja bar A., s tem pa se je tožničina lastninska pravica na posebnem premoženju transformirala v skupno premoženje, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo s 14. 11. 2018 lastninsko pravico (pravilno stvar iz skupnega premoženja) prenesla na družbo A., d. o. o., ki je sedaj zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, da je bila tožnica v času prenosa lastnica 50 % poslovnega deleža na tej družbi in njena direktorica, da je tožnica s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža s 15. 1. 2019 svoj poslovni delež prenesla na toženca, da je toženec 19. 3. 2023 zamenjal ključavnico na stavbi in s tem tožnici onemogočil vstop vanjo.

7.Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica torej ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.

8.Tožnica pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice ni utemeljevala na pravilih sosedskega prava iz 4. oddelka SPZ, ki ureja izvrševanje lastninske pravice lastnikov in neposrednih posestnikov sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičnin. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, zato svoje aktivne legitimacije ne more upravičevati z določilom 74. člena SPZ. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na 133. člen OZ, saj zamenjava ključavnice na gostinskem lokalu ne predstavlja vira nevarnosti, od katerega bi grozila večja škoda, ki je ne bi bilo mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Sodišču se zato do teh pravnih podlag, ki jih tožnica prvič izpostavlja v pritožbi, ni bilo treba opredeljevati in je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9.Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora povrniti 279,99 EUR njegovih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj odločbe VS RS II Ips 319/2013, II Ips 604/2007, VSL III Cp 734/2020, VSL I Cp 1523/2020.

2Primerjaj odločbi VS RS II Ips 19/2016, II Ips 784/2009.

3Sodišče je tožencu priznalo 375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečanih za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.