Jedro

Za odločitev na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil zadostuje že eden izmed v tej določbi ZAzil navedenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2 alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od dneva pravnomočno končanega postopka (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za azil vložil dne 25.5.2005 (tožena stranka je z odločbo z dne 16.6.2005, ki je postala pravnomočna dne 29.7.2005, njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno) in bil po pravnomočno končanem azilnem postopku zaradi odstranitve iz države, nameščen v Centru za tujce, kjer je dne 8.8.2005 (ponovno) izrazil namero, da zaprosi za azil, dne 25.8.2005 pa je pri toženi stranki vložil prošnjo za azil na predpisanem obrazcu v kateri je navedel, da je član politične stranke AWAMI LEAGUE (AL), da ga preganja vladajoča stranka Bangladeška nacionalna stranka (BNP). Prvostopno sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da je tožnik vložil (drugo) prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, ker mu je bila prva prošnja za azil že pravnomočno(29.7.2005) zavrnjena. Po presoji prvostopnega sodišča je tako tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, kar je zadostna podlaga za odločitev o tožnikovi prošnji za azil v t.i. pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ne glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev istočasno dodatno oprla tudi na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil oziroma na razlog, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, pri čemer je proučila Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Bangladeš in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o praksi glede človekovih pravic v Bangladešu, oba iz leta 2005, z namenom, da pridobi relevantne podatke v zvezi s tožnikovimi izjavami. Pri odločitvi na tej pravni podlagi (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) tožena stranka tožniku ni predočila podatkov iz obeh poročil in mu s tem ni omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo iz poročil, pomembnih za odločitev, s čemer je bilo v tem delu kršeno načelo zaslišanja strank. Vendar pa po presoji prvostopnega sodišča to ne more vplivati na sicer pravilno odločitev tožene stranke, ki jo je oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 5. alineo 36. člena ZAzil. Za odločitev v t.i. pospešenem postopku je namreč dovolj, da je izkazan eden izmed alternativno določenih pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prvostopno sodišče še obrazloži, zakaj ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo tožnika, kot je ta predlagal v tožbi.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju navedena dejstva v izpodbijani sodbi niso točna, saj je v matični državi preganjan zaradi tega, ker je član opozicijske stranke. Če bi ga sodišča zaslišalo, bi se ugotovila utemeljenost njegove prošnje za azil. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Že prvostopno sodišče in tudi tožena stranka sta pravilno navedla, da je mogoče prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno v t.i. pospešenem postopku, če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po določbah 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec za azil odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena pa lahko pristojen organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka o stvari odločila takoj (2. odstavek 35. člena ZAzil) in prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno in sicer iz razlogov 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da bi morala tožena stranka v primeru, ko je svojo odločitev oprla na 2. alieno 2. odstavka 35. člena ZAzil, tožnika seznaniti s podatki v navedenih poročilih, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev in je s tem, ker tega ni storila, v tem delu kršila načelo zaslišanja strank. Ker pa za odločitev na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil zadostuje že eden izmed v tej določbi ZAzil navedenih razlogov, je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da navedena pomanjkljivost v izpodbijani odločbi tožene stranke, ne more vplivati na sicer pravilno odločitev tožene stranke, da se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena .

Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, saj je iz tožnikovega ravnanja mogoče sklepati, da je zlorabil azilni postopek, ko je (ponovno) prošnjo za azil vložil v času, ko je bil po pravnomočno končanem (prvem) azilnem postopku nastanjen v Centru za tujce zaradi prisilne odstranitve iz države. Takšno ravnanje pa se na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, šteje za zavajanje ali zlorabo azilnega postopka. Ker pa je, kot že navedeno,v obravnavanem primeru podan navedeni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati, ali obstaja še kakšen od razlogov, zaradi katerih se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo utemeljenost tožnikove prošnje za azil, če bi ga zaslišalo. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, ko je ta odločitev sprejela v t. i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), v katerem ni ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak je ugotavljala obstoj razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil in presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Tožnikova prošnja za azil je bila torej zavrnjena kot očitno neutemeljena, za kar so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Vsako nadaljnje ugotavljanje okoliščin za priznanje azila pa ne bi moglo vplivati na spremembo pravilne presoje prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil zgolj zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Glede na navedeno in ker tožnik niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin , ki naj bi jih ugotavljali na glavni obravnavi in ki bi dokazovale, da njegova prošnja ni očitno neutemeljena, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se lahko namreč ta razlog uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavani zadevi ni. Glede na navedeno in ker tudi ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.