Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK sodba Cpg 62/2014

ECLI:SI:VSKP:2014:CPG.62.2014 Gospodarski oddelek

izpodbijanje dolžnikovih dejanj stečajni postopek insolventnost objektivni pogoj izpodbojnosti izpodbojno dejanje dvostranska pogodba sočasna izpolnitev običajen rok izpolnitve zmanjšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika subjektivni pogoj izpodbojnosti običajna oblika izpolnitve običajen način izpolnitve nadomestna izpolnitev vedenje o insolventnosti
Višje sodišče v Kopru
17. april 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je ugotovljeno, da je toženec (upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno) prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki oz. na način, ki po poslovnih običajih ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti, se dokazno breme o tem, da upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ni vedel ali ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen, prevali na toženca. Zato mora toženec dokazati, da ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen in zgolj obramba, da ni nič vedel, kaj se dogaja s tožnikom, ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke na podlagi verižne kompenzacije z dne 17.8.2011, sklenjene med tožečo in toženo stranko ter družbo P.A. d.o.o. kot dolžnikom tožeče stranke, za znesek v višini 104.209,51 EUR, na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve do tožeče stranke v višini 104.209,51 EUR (I. tč. izreka), naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek v višini 104.209,51 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; v preostalem delu, glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v znesku 4.653,47 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. tč. Izreka).

2. Zoper sodbo se je po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je bilo sporno pravno dejanje, ki je predmet izpodbijanja, sklenjeno zunaj obdobja izpodbojnosti. Tožena stranka je zatrjevala in izkazala, da sta pravdni stranki sklenili kompenzacijo že 13.4.2011, ko je tožena stranka vrnila tožeči stranki podpisan dogovor o kompenzaciji. To izhaja iz predloženih elektronskih sporočil; prav tako je tožena stranka v tej smeri predlagala zaslišanje prič, a sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede insolventnosti tožeče stranke se sodišče prve stopnje sklicuje na poročilo o presoji nastanka insolventnosti z dne 10.12.2012 in na načrt finančnega prestrukturiranja iz decembra 2011. Glede teh listin tožena stranka lahko izjavi le, da gre za interne listine tožeče stranke, za katere tožena stranka nikoli ni vedela, da obstajajo. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je tožena stranka navajala, da poslovno sodelujeta že od leta 1991, in sta sodelovali na projektih v Domžalah, Logatcu, Novi Gorici, Ajdovščini. Roki za plačilo obveznosti so bili zelo dolgi. Plačevanje obveznosti v večmesečnih rokih predstavljajo ustaljeno prakso med strankama, kar pomeni, da je med strankama veljal dogovor o sočasnosti izpolnitve obveznosti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala, da je bila izpolnitev opravljena znotraj uveljavljenega običajnega roka izpolnitve, saj so bili dogovorjeni plačilni roki 90 dni. Vendar je toženka z listinami (izpisi iz saldokonto kartic) dokazala, da je tožeča stranka pred obdobjem izpodbijanja plačevala svoje obveznosti do tožene stranke s kompenzacijami, z rokom plačila v povprečju z zamudo 233 dni. Iz teh listin je točno razvidno, kdaj je posamezna terjatev zapadla v plačilo in kdaj je bila poravnana. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo predlaganih prič o tem, zato samo zapiše, da specifikacija ne omogoča ugotavljanje domnevnih zamud. Zamuda pri plačilu vtoževane terjatve je trajala 178 dni, kar je v okviru običajne zamude, zato velja načelo sočasnosti izpolnitve. Ne drži pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačevala svoje terjatve bistveno krajše, kot je to prikazala tožena stranka. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v kolikor gre za dogovorjene roke plačila 90 dni, da nato plačevanje računov z večmesečno zamudo predstavlja odstop od običajnega načina poslovanja. Običajen način poslovanja je tisti, ki sta ga stranki ustvarili tekom medsebojnega poslovanja in velja ne glede na pogodbeno dogovorjene roke plačila. Ne drži niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za naklanjanje ugodnosti toženi stranki do drugih upnikov. V konkretnem primeru tožena stranka ni pridobila nobenih ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve, ampak je njena terjatev prenehala na enega od možnih načinov, tj. kompenzacije. Ker je šlo za sočasno izpolnitev, se v premoženju tožeče stranke ni ničesar spremenilo. Glede subjektivnega pogoja tožena stranka vztraja, da je plačilo s kompenzacijami (medsebojnimi in verižnimi) med pravdnima strankama veljal kot običajen način plačila, kar je razvidno iz saldokonto kartic. Delež plačil s kompenzacijami in cesijami je primerljiv deležu plačil z bančnimi nakazili. Kot dokaz, da je temu tako, je predlagala tožena stranka tudi zaslišanje prič, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Sodišče prve stopnje tako samo ugotavlja, da je bilo dogovorjeno, da je možno tudi plačilo s kompenzacijami. Tudi ostali poslovni partnerji tožene stranke so svoje obveznosti plačevali s kompenzacijami. Ne drži ugotovitev sodišča, da ni mogoče primerjati dogovora med pravdnima strankama za objekt P., kjer je tožena stranka prejela od tožeče kot plačilo dva poslovna prostora z medsebojno oz. verižno kompenzacijo. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dogovor v 6. členu podizvajalske pogodbe predvsem formalne narave, saj je bil sklenjen leta 2008, ko pravdni stranki nista mogli niti približno predvidevati, da bo šla tožeča stranka v stečaj. Ob sklenitvi kompenzacije tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Ni vedela kakšna je splošna klima pri njej, ni vedela, da potekajo pogovori z bankami upnicami, niti ni brala priloženega časopisnega članka, ker je sedež toženke v Prekmurju. Tožena stranka ni poznala internih aktov tožnice. Zamude s plačili so bile običajne, zato tudi zaradi tega ni mogla vedeti za insolventnost. Sodišče prve stopnje se tudi sklicuje na letno poročilo in poročilo revizorja za leto 2010, a v času podpisa kompenzacije letno poročilo še ni bilo objavljeno na AJPES. Če je imela tožeča stranka v času izpodbijanega pravnega posla blokirane račune, to še ne pomeni, da bi tožena stranka mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje sploh ne navede, kdaj so bili blokirani, niti ni tega zatrjevala tožeča stranka. Tožena stranka na podlagi zamujanja s plačili in plačilo terjatev z nedenarnimi plačilnimi instrumenti ne more ugotoviti, da je tožeča stranka bila insolventna. Tudi je gola špekulacija sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožnika, ker je v kritičnem obdobju bil predsednik nadzornega sveta tožene stranke tudi predsednik upravnega odbora tožeče stranke. Če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo, bi ugotovilo, da D.Č. ni seznanjal tožene stranke oz. njenega direktorja o finančnem položaju tožeče stranke. Iz načrta finančnega prestrukturiranja za potrebe prisilne poravnave iz decembra 2011 izhaja, da je bila tožnica insolventna na dan 30.9.2011, ker je bila prezadolžena. Sodišče prve stopnje pa preprosto sklepa, da je bila insolventna tudi na dan 17.8.2011, kar pa ni dokazano. Tožena stranka še navaja, da je možen tudi pobot ob začetku stečajnega postopka, zato izjava o pobotu pred stečajem, sama po sebi ni izpodbojno dejanje. Ker tudi v primeru pobota po samem zakonu na dan začetka stečajnega postopka ne bi bilo priliva v stečajno maso, tožena stranka ne bi bila poplačana iz stečajne mase.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dolgovala toženi stranki znesek v višini 104.209,51 EUR na podlagi podizvajalske pogodbe z dne 15.12.2008 (priloga B3), in sicer za opravljena dela na objektu M. v času med 16.1.2009 in 5.10.2010. Tožeča stranka je navedeno obveznost v celoti poravnala z nadomestno izpolnitvijo, in sicer tako, da je toženi stranki (namesto plačila v denarju) obveznost poravnala s sklenitvijo verižne kompenzacije, na podlagi katere je odpustila dolg svojemu dolžniku, hčerinski družbi P.A. d.o.o. v enaki višini, od katere je tožena stranka v okviru istega posla odkupila nepremičnino (stanovanje v Novigradu).

5. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja obdobje izpodbojnosti v smislu 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), obdobje od 14.6.2011 do 21.6.2012. Pritožba vztraja, da je bila kompenzacija sklenjena dne 13.4.2011 (izven obdobja izpodbojnosti), ko je toženec vrnil tožniku podpisan dogovor o kompenzaciji oz. potrdil kompenzacijo. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ker gre za tristransko razmerje (dogovor med tremi strankami), kar pritožba spregleda, velja, da je bila kompenzacija sklenjena takrat, ko so se o tem dogovorile vse tri stranke. Dogovor v taki vsebini (med vsemi tremi strankami) pa je bil dosežen 1.7.2011, dejansko izveden pa 17.8.2011, kar je oboje v obdobju izpodbojnosti. To izhaja tudi iz dogovora o kompenzaciji št. 12/2011 z dne 1.7.2011, ki ga je predložil toženec (priloga B34). Zaradi tega ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem prič o tem, kdaj sta se glede kompenzacije sporazumeli (zgolj) pravdni stranki.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka insolventna v času izpodbijanega pravnega dejanja, upoštevaje, da se je nad njo 21.6.2012 (na predlog z dne 14.6.2012) začel stečajni postopek. Obrazložilo je, da iz Poročila o presoji nastanka insolventnosti z dne 10.12.2012 izhaja, da je bila tožeča stranka že od 30.4.2011 kratkoročno in trajneje nelikvidna, saj v daljšem časovnem obdobju ni bila sposobna poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Hkrati je iz Načrta finančnega prestrukturiranja iz decembra 2011 razvidno, da je bila tožeča stranka na dan 30.9.2011 insolventna, in sicer prezadolžena in kapitalsko neustrezna. Insolventnost je namreč položaj, ki nastane, če dolžnik 1.) v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, ali 2.) postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), zato pritožba neutemeljeno navaja, da insolventnost tožeče stranke na dan 17.8.2011 ni dokazana. Prav tako ne more uspeti z navedbo, da za omenjeno poročilo oz. načrt niti ni vedela, saj je v tej zvezi sodišče prve stopnje presojalo le položaj insolventnosti stečajnega dolžnika, in ne subjektivnega pogoja izpodbojnosti (2. tč. prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

7. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tožeča stranka temeljila na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP - da je bilo izpodbojno dejanje opravljeno zaradi izpolnitve stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Tožnik je dolgoval tožencu znesek 104.209,51 EUR na podlagi podizvajalske pogodbe z dne 15.12.2008 (priloga B3) za dela, ki so bila opravljena med 16.1.2009 in 5.10.2010. Znesek predstavlja zadržana sredstva v vrednosti 10% opravljenih del po začasnih situacijah (z zamudnimi obrestmi), kot varščina za dobro izvedbo del. V 6. členu omenjene pogodbe je določeno, da se bo izvršeno delo plačalo v 90 dneh po potrditvi situacije; plačilo pa je možno tudi z medsebojnimi in verižnimi kompenzacijami. Končna situacija je bila izdana 5.10.2010 in je v plačilo zapadla 3.1.2011. Do sklenitve verižne kompenzacije oz. poplačila pa je prišlo 1.7.2011, kar je 6 mesecev (180 dni) kasneje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijane izpolnitve stečajnega dolžnika niso bile opravljene po načelu sočasnosti, saj je tožena stranka svoje izpolnitve opravila med 16.1.2009 in 5.10.2010, kompenzacija pa sklenjena 1.7.2011. Tožena stranka bi lahko to domnevo izpodbila tako, da bi dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Teh okoliščin pa tožena stranka niti po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati. Pritožba opozarja, da je tožnik plačeval svoje obveznosti pred obdobjem izpodbijanja s kompenzacijami z rokom plačila v povprečju z zamudo 233 dni, kar naj bi bilo razvidno iz saldokonto kartic (B9-B14). Med pravdnima strankama naj bi se oblikoval takšen način plačila, da je tožnik plačeval z zamudo oz. gre za običajen način poslovanja med pravdnima strankama, ki sta ga ustvarili tekom poslovanja, zato za vtoževano terjatev, ki je bila plačana v okviru zamude, velja načelo sočasnosti izpolnitve. Navaja še, da niso bistveni dogovorjeni roki plačila (90 dni), ampak tisti roki, ki se se skozi poslovanje izoblikovali in potrdili med strankama. Iz vloge "Statistika partnerja: P. d.d." (priloga B9) naj bi po navedbah toženca izhajalo, da je tožnik vsa plačila od 2006 do 2013 opravil v zamudi, in sicer v povprečju 233 dni. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, da gre pri zatrjevanih zamudah računov z oznako ZFD (pri katerih so razvidne zamude preko 400 dni) dejansko za zadržana sredstva, ki pa ne zapadejo v danem roku po izdaji računa (zapadlosti posameznih začasnih situacij), ampak z nastopom drugih dejstev, ki po posameznih pogodbah pomenijo podlago za sprostitev zadržanih sredstev. V tej zvezi je tudi toženka navajala (list. št. 42), da so zadržani zneski 10 % plačil po posameznih situacijah, do katerih je upravičena do plačila po zapadlosti končne situacije oz. prevzemu del s strani naročnika. Prav to pa tudi izhaja iz vloge v prilogi B9, saj je razvidno, da sta računa z oznako KFD (ki predstavlja nesporni del začasne situacije) in ZFD izdana istega dne in imata isto številko, zato zatrjevane zamude, ki se nanašajo na račune z oznako ZFD, niso zamude od zapadlosti končne situacije, ampak zamude od zapadlosti nespornega dela vsake posamezne začasne situacije, ki pa ne morejo biti upoštevne pri izračunu zamud pri plačilu. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da iz konto kartic tožnika (A27-A36) izhaja, da je tožnik račune praviloma plačeval na zapadlost oz. z manjšimi zamudami, razen v zadnjem obdobju (od leta 2009) dalje, ko pa zamude (razen z eno izjemo) niso presegle zamude v obravnavanem primeru; kar pritožba samo s pavšalnim zanikanjem ne more ovreči. Zaradi tega tudi ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem prič glede dodatne razlage posameznih podatkov iz priloženih listin. Navedeno pomeni, da konkretna terjatev ni bila poravnana v običajnem roku po ustaljeni poslovni praksi med pravdnima strankama, kot to neuspešno zatrjuje pritožba, zato je podan objektivni pogoj izpodbojnosti. Na tem mestu je prav tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posledica izpodbojnih dejanj tudi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po 1. alineji 1. tč. prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj se je ob verižni kompenzaciji vrednost tožnikovega premoženja zmanjšala do višine 104.209,51 EUR, kolikor je znašala odpuščena terjatev do hčerinske družbe, zaradi česar bodo upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem obsegu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Hkrati je toženec s tem dosegel poplačilo svoje terjatve v celoti, s čimer je bil napram drugim upnikom ugodneje obravnavan (2. alineja 1. tč. prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), saj načelo enakega obravnavanja upnikov ne zahteva le, da je treba upnike enako obravnavati v stečajnem postopku, ampak tudi že v času insolventnosti stečajnega dolžnika (1 leto pred uvedbo stečaja), zato pritožba ne more uspeti z drugačnimi navedbami. Zaradi navedenega se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na pobot po 261. členu ZFPPIPP, saj v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, da bi ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajali terjatvi toženca do tožnika (kot stečajnega dolžnika) in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do toženca.

8. Pravilni in utemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbijanja. Ta pogoj obstaja, če oseba, v korist katere je bilo sporno dejanje opravljeno (takrat, ko je bilo opravljeno), vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. tč. prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj pa se domneva, če je upnik prejel izpolnitev v obliki in na način, ki po splošnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila izpolnitev stečajnega dolžnika (1. tč. tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Pritožba vztraja, da so bila plačila bodisi z medsebojnimi, bodisi z verižnimi kompenzacijami običajen način plačila med pravdnima strankama (saj naj bi predstavljale 50 % plačil), kar izhaja tudi iz 6. člena podizvajalske pogodbe z dne 15.12.2008 (po katerem je plačilo možno tudi z medsebojnimi in verižnimi kompenzacijami). Sodišče prve stopnje je iz izpisov saldokonto kartic ugotovilo, da so iz poslovanja med pravdnima strankama sicer res razvidne kompenzacije, vendar so se kompenzacije izvrševale v denarju oz. medsebojnim pobotom vzajemnih denarnih terjatev, ne pa z nadomestnimi izpolnitvami kot v obravnavanem primeru, kjer je toženka kot plačilo prejela nepremičnino od neke druge pravne osebe. To pritožba niti ne izpodbija, niti argumentirano ne zatrjuje, da bi bile običajne kompenzacije med pravdnima strankama prav tiste z nadomestno izpolnitvijo. Zaradi tega tudi ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem prič o tem, da so bila plačila s kompenzacijami običajna oblika plačila med pravdnima strankama, niti na takšno ugotovitev ne vpliva (napačna) presoja sodišča prve stopnje, da je dogovor iz 6. člena podizvajalske pogodbe z dne 15.12.2008 predvsem formalne narave, sklenjen za potrebe dokazovanja v kasnejših insolvenčnih postopkih, saj v letu 2008 pravdni stranki res nista mogli predvidevati, da bo šla tožeča stranka v stečaj. Sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da primer, na katerega se sklicuje tožena stranka (dogovor med družbo P.-K. d.o.o. - katere solastnik je bil tožnik - kot naročnikom in tožencem kot izvajalcem), kjer je toženec prejel v last poslovne prostore, ni primerljiv, saj je bilo plačilo s kompenzacijo s poslovnim prostorom že vnaprej dogovorjeno v osnovni pogodbi (Pogodba v prilogi B15, 5. poglavje) ter je v plačilo dobila poslovni prostor v objektu, na katerem je izvajala dela. Tudi glede ostalih poslovnih partnerjev toženca (G. d.d., K. d.d., S. d.o.o., nad katerimi so sicer tudi že začeti insolvenčni postopki), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo poplačilo terjatev z nepremičninami izrecno dogovorjeno že v primarnih pogodbah, zaradi česar ne moremo šteti, da gre v primerjavi z obravnavanim poslom za pravne posle enakih značilnosti. Pritožba tako ne uspe ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da obravnavano nadomestno izpolnitev (kjer kompenzacija z nepremičnino ob sodelovanju druge pravne osebe ni bila vnaprej dogovorjena) ni mogoče obravnavati kot običajno prakso, ki je (pred izpodbojnim obdobjem) obstajala med pravdnima strankama.

9. Ker je torej ugotovljeno, da je toženec (upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno) prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki oz. na način, ki po poslovnih običajih ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti, se dokazno breme o tem, da upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ni vedel ali ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen, prevali na toženca. Zato mora toženec dokazati, da ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen in zgolj obramba, da ni nič vedel, kaj se dogaja s tožnikom, ne zadostuje. Glede insolventnosti tožnika je toženec navajal, da ni vedel, niti ni mogel vedeti, kakšna je splošna klima pri tožniku; ni vedel, da potekajo pogajanja z bankami upnicami, niti ni bral priloženega časopisnega članka, saj je sedež toženca v Prekmurju, ter tudi ne pozna internih aktov tožnika, zato ni mogel vedeti za insolventnost, s čimer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogel dokaznega bremena. Ob tem je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da bi tožencu, ki po lastnih navedbah posluje s tožnikom že od leta 1991 (tudi pri več projektih na Primorskem), že zaradi tega mogla biti navzven znana splošna klima pri tožniku. Da so obstajali dejanski razlogi za dvom v plačilno sposobnost dolžnika, bi toženec lahko zaključil na podlagi sprememb v medsebojnem poslovanju - večje zamude pri plačilu od 2009 dalje, poravnava z nedenarnimi instrumenti, kar ne pomeni normalnega poslovanja, temveč predvsem nezmožnost plačevanja obveznosti. Trditev v smeri, da bi stanje plačilne sposobnosti dolžnika kakorkoli preverjal ali pa da bi od dolžnika prejel informacijo, da je solventen, pa toženec ni podal. Nenazadnje pa je bil predsednik upravnega odbora tožnika v tistem času tudi predsednik nadzornega sveta toženca, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje. V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da če bi sodišče prve stopnje zaslišalo D.Č., kot je to predlagala tožena stranka, bi ugotovilo, da D.Č. ni seznanjal tožene stranke o finančnem položaju tožeče stranke, saj te trditve tožena stranka ni podala v svojih vlogah, manjkajoče trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov (hkrati gre tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto, prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia