Jedro

Pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS je dopustno samo tedaj, kadar sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 69/2001-7 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.2.2001, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 30.8.2000, in odločila, da gre tožniku za premoženje, ki je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v T. z dne 29.8.1945, odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD), v višini 2.812,00 DEM v ustrezni tolarski protivrednosti. Tožena stranka je ugotovila, da je bil obseg podržavljenja v upravnem postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljen, napačno pa je bila določena odškodnina v obveznicah SOD, ker se je glasila na dolarje. Zato je ugotovljeno denarno vrednost prevedla v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdane odločbe o denacionalizaciji. Tožniku gre odškodnina v višini 306.556,43 SIT, kar glede na določbo 45. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki predpisuje, da se odškodnina v obveznicah SOD določi v nemških markah, znaša ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije za nemško marko 2.812,00 DEM in se izplača v obliki obveznic SOD.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in zavrača tožbene trditve, da je bila odškodnina napačno določena in da ta temelji na listinah, ki niso veljavne. Tožena stranka je imela za svojo odločitev zakonsko podlago v določbi 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Izračun vrednosti premičnin, ki ga je opravila tožena stranka na podlagi 26. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti premičnin, nepremičnin, podjetij ozirome premoženja in 2. odstavka 4. člena Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, ki sta podzakonska akta, izdana za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja, je pravilen sklep tožene stranke in je bilo pri odločitvi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožnik v pritožbi navaja, da drži, da se vrednost podržavljenega premoženja določa praviloma na podlagi aktov in zapisnikov, ki so bili sestavljeni ob podržavljenju. Opozarja pa, da je cenitev popisanega premoženja, sestavljena ob podržavljenju, obsegala le še ostanek v opustošenem stanovanju, česar sodišče ni upoštevalo. V stanovanje je bilo vlomljeno in je premoženje iz njega izginilo preden je tja prišla okrajna komisija. Višine podržavljenega premoženja ni mogoče dokazati, ker so dogodki napravili svoje. Navaja priči, ki sta doživeli opisane dogodke in se spominjata njegove družine. To sta V.D. iz V. in J.D. iz T. Splošno znano je, kako so se zbirala zaplenjena oblačila od pobitih oseb in kakšne nepravilnosti so se dogajale po vojni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče preveri njegove trditve in ugodi pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne navaja nobenega zakonitega pritožbenega razloga, iz katerega izpodbija prvostopno sodbo, smiselno pa iz pritožbenih trditev izhaja, da jo izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, to je 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Po določbah 5. odstavka navedenega člena ZUS je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavanem primeru presojalo samo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato uveljavljani pritožbeni razlog presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih bistvenih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pa je ugotovilo, da bistvene kršitve postopka niso podane in da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na pravilno materialno pravno podlago. Zato je sodba zakonita.

Glede na navedeno, je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).