Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno presojalo ravnanja tožnice glede na pričakovanja prejšnjega vodstva toženke o vlogi glavnega tajnika. Izhajati bi moralo iz Statuta in vsebine pogodbe o zaposlitvi. Po 54. členu Statuta so dela, naloge, pooblastila in odgovornosti glavnega tajnika določeni z aktom o organizaciji in sistemizaciji univerze. Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu glavne tajnice (po sistemizaciji DM) zadolžena za načrtovanje, organizacijo in nadzor upravno-administrativnega in strokovno-tehničnega področja univerzitetne uprave. Med njene zadolžitve sta spadali tudi koordinacija izdelave pravnih aktov in pravilnikov ter spremljanje izpolnjevanja obveznosti in koordinacija obveščanja sodelavcev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nezakonit sklep toženke št. ... z dne 30. 10. 2018. Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.911,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo ravnanja tožnice glede na pričakovanja prejšnjega vodstva toženke. Presojati bi jih moralo glede na obveznosti tožnice, ki izhajajo iz Statuta toženke in pogodbe o zaposlitvi (načrtovanje, organiziranje, povezovanje in vodenje delovnih procesov univerzitetne uprave). Tožnica ni ustrezno načrtovala in organizirala delovanja toženke in njenih služb. Nastali zapleti so posledica njenih ravnanj. Glede članice (A.) se tožnici očitajo opustitve ravnanj po podelitvi pooblastila direktorici. Po odhodu zaposlenega na rektoratu B. B. v bolniški stalež tožnica ni obvestila članice univerze in ni zadolžila drugega delavca univerzitetne uprave za sodelovanje na investiciji. Četudi je bila po izpovedi takratnega rektorja vloga tožnice dejansko omejena le na vzpostavitev komunikacije z navedeno članico, bi morala tudi v takem primeru poskrbeti za pravočasno obveščanje članice o odsotnosti ključnega delavca na rektoratu in za njegovo nadomeščanje. Obstoj škode ni odločilen. Škoda bi lahko nastala zaradi neustreznega predhodnega načrtovanja in organizacije dela s strani tožnice. Navaja, da je slabo vzdušje na univerzi tudi posledica neprimerne komunikacije tožnice s podrejenimi delavci. Takšna komunikacija v delovnem okolju toženke ne more biti sprejemljiva zgolj zato, ker se zaposleni niso umaknili iz služb oziroma v bolniški stalež. Glede napake na seji upravnega odbora je sodišče zgrešilo bistvo očitkov toženke. Tožnica ni obvestila članice (A.), ki jo je sklep zavezoval in ji omogočal delovanje na kadrovskem področju. Pri uskladitvi zadev z navedeno članico sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni o ničemer obveščala članice v obdobju od 6. 2. 2018 do 29. 3. 2018, torej več kot mesec dni. Navedeno pomeni, da tožnica po ugotovljeni napaki ni ustrezno organizirala in načrtovala dela. Vztraja pri ostalih očitkih (da tožnica ni želela komunicirati s sindikalnim zaupnikom na rektoratu in je sindikat odgovor prejel več kot 3 mesece kasneje ter da je dopustila, da sta istočasno veljali dve interni navodili o krogotoku knjigovodskih listin, ki sta vsebinsko nasprotujoči). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka je predčasno razrešila tožnico s funkcije glavne tajnice. Ugotovila je, da ravnanja tožnice pomenijo hujše kršitve delovnih obveznosti iz 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nasl. - v nadaljevanju: kolektivna pogodba) in kažejo na nesposobnost za opravljanje funkcije zaradi obstoja razlogov iz 2., 3. in 4. točke 299. člena Statuta D., ki se smiselno uporablja na podlagi 55. člena Statuta. Po teh določbah glavni tajnici univerze preneha funkcija, če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom prizadene univerzi ali njenim članicam in drugim članicam večjo škodo ali če bi zaradi njenega nevestnega ali nepravilnega dela takšna škoda lahko nastala; če so bile z izvajanjem njenih sklepov kršene zakonite pravice delavcev ali je bila po njeni krivdi povzročena škoda univerzi, članicam univerze ali drugim članicam univerze in iz drugih utemeljenih razlogov. Že obstoj enega od navedenih razlogov zadostuje za zakonitost razrešitve.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni dokazala utemeljenih razlogov za razrešitev tožnice (nepovezovanje področij dela, nereševanje tekoče problematike delovanja univerzitetne uprave, neustrezni odnosi pri delovanju s podrejenimi delavci, konstantne konfliktne komunikacije na delovnem mestu med sodelavci in do podrejenih ter nespoštovanje predpisov in splošnih aktov univerze), hujših kršitev, ki jih določa kolektivna pogodba, in škode zaradi ravnanja tožnice. S takšno presojo, ki je zaradi zmotnih materialnopravnih stališč najmanj preuranjena, se pritožbeno sodišče ne strinja, kar je tudi ključni razlog za uspeh pritožbe toženke.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno presojalo ravnanja tožnice glede na pričakovanja prejšnjega vodstva toženke o vlogi glavnega tajnika. Izhajati bi moralo iz Statuta in vsebine pogodbe o zaposlitvi. Po 54. členu Statuta so dela, naloge, pooblastila in odgovornosti glavnega tajnika določeni z aktom o organizaciji in sistemizaciji univerze. Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu glavne tajnice (po sistemizaciji DM) zadolžena za načrtovanje, organizacijo in nadzor upravno-administrativnega in strokovno-tehničnega področja univerzitetne uprave. Med njene zadolžitve sta spadali tudi koordinacija izdelave pravnih aktov in pravilnikov ter spremljanje izpolnjevanja obveznosti in koordinacija obveščanja sodelavcev.

9. Glede nepovezovanja področij dela v smislu zastojev v investicijskih postopkih zaradi neinformiranosti odgovornih je toženka med drugim tožnici očitala, da v času največje investicije toženke v letu 2017/2018 ni obvestila članice univerze - A. o odsotnosti delavca rektorata (B. B.), da na dan primopredaje objekta članica univerze ni imela možnosti predaje bančne garancije, s čimer bi lahko članici nastala večja škoda, prav tako je zaradi neobveščanja prišlo do situacije, da zadnji zahtevek za črpanje sredstev ni bil oddan na dan priprave dokumentacije s strani strokovnih služb rektorata. Sklicevala se je na 2. točko 299. člena Statuta. Po tej določbi je sankcionirana že nevarnost, da zaradi nevestnega ali nepravilnega dela lahko nastane škoda delodajalcu. Sodišče je sicer ugotovilo, da toženki ni nastala škoda, kar pa ne pomeni, da je s tem ugotovilo tudi, da škoda ne bi mogla nastati. Poleg tega je toženka v opisanem ravnanju tožnice ugotovila tudi elemente hujših kršitev delovnih obveznosti iz 66. člena kolektivne pogodbe - neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti (1. točka) in opustitev dejanj, ki jih mora poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi storiti v okviru svojih pooblastil (4. točka).

10. Tožnici, ki je bila zadolžena za načrtovanje in organizacijo dela univerzitetne uprave, je toženka očitala opustitev dolžnosti obveščanja članice o odsotnosti vodje službe za investicije univerzitetne uprave. Zato za presojo očitka nepovezovanja področij dela glede na navedene določbe nista pomembna niti podelitev pooblastila takratnega rektorja za vodenje investicije članici niti nastanek dejanske škode toženki v posledici izročitve dokumentov, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo neobstoj razloga za razrešitev. Bistveno je, ali je tožnica po podelitvi pooblastila s strani takratnega rektorja pravilno, pravočasno in vestno izpolnila svoje pogodbene obveznosti oziroma ali je opustila dejanja, ki bi jih morala storiti v okviru svojih pooblastil. Iz izpovedi takratnega rektorja sicer izhaja, da je bila tožnica zadolžena za vzpostavitev potrebne komunikacije s A., vendar toženka očita, da bi morala tožnica tudi v takem primeru poskrbeti, da članico univerze pravočasno obvesti o odsotnosti zaposlenega na rektoratu.

11. Do očitka, da tožnica po nastopu bolniškega staleža ključnega delavca na rektoratu, ni ustrezno spremljala dela in ukrepala ter ni obvestila članice, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča niti v dejanskem (zakaj je ni obvestila, ali so obstajale okoliščine, zaradi katerih je upravičeno ni obvestila itd.) niti v pravnem pogledu (ali je takšna tožničina obveznost obstajala in ali je bila kršena). Posledično je preuranjeno presodilo, da nepravočasne izročitve dokumentacije oziroma opustitve zamenjave za delavca v bolniškem staležu ni mogoče pripisati ravnanju tožnice.

12. Pritožbeno sodišče ne sprejema presoje sodišča prve stopnje, da je pri tožnici v določenih situacijah res šlo za neprimerno komunikacijo, vendar tej ni mogoče pripisati takšnih posledic, ki bi vodile zaposlene v umik iz služb oziroma v bolniški stalež. Komuniciranje tožnice s podrejenimi v obliki kričanja in druga ravnanja (nadiranje po telefonu, loputanje z vrati itd.) je bilo neprimerno, četudi ti niso bili zaradi tega v bolniškem staležu. Odločilno je, ali konkretno ravnanje tožnice odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovni sredini in ruši medsebojne odnose. Če izstopa iz okvirjev sprejemljivega ravnanja in odnosov na univerzi, takšnega ravnanja ni mogoče tolerirati.

13. V zvezi z očitano napako na seji upravnega odbora, ki se je nanašala na napredovanje delavcev v A., iz dokaznega zaključka izhaja, da se tožnici v tej zvezi ne more očitati ničesar in da ni bilo nobenih nezakonitosti. Sodišče ni obrazložilo, za katere konkretne nezakonitosti naj bi šlo. Toženka je tožnici v sklepu o razrešitvi očitala, da ob pripravi gradiva – C., ki mu je bil priložen izpis sklepa upravnega odbora, ni opozorila na izpis sklepa upravnega odbora, ki na seji ni bil sprejet, in je dopustila, da je bilo gradivo za A. korigirano šele čez dva meseca. Zato bi se moralo sodišče opredeliti do konkretnih očitkov toženke. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do očitkov, da je tožnica pri pripravi internega navodila o krogotoku knjigovodskih listin podala prepozen odgovor sindikatu in je dopustila, da v istem obdobju veljata dva predpisa z nasprotujočo si vsebino.

14. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni ugotovilo bistvenih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in posledično odločitev o stroških postopka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve, kar predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).