Jedro

Odločitev o odvzemu orožne listine in orožja tožniku je bila sprejeta na podlagi ugotovljenih dejstev: - da je bila tožniku izrečena pravnomočna sodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, - da iz zaslišanja tožnikove žene izhaja, da je zapustila tožnika zaradi nasilja (fizičnega oziroma psihičnega), povzročenega pod vplivom alkohola, kar potrjuje izrečen ukrep prepovedi približevanja s strani pristojne policijske postaje, nato podaljšan s sklepom preiskovalnega sodnika, kot tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo - ter tožnikovo zatrjevanje v pritožbi (in tudi v tožbi), da je prenehal piti, kar nedvomno vodi v zaključek o tožnikovem zavedanju o prekomernem uživanju alkohola, zaradi česar ga je šteti za nezanesljivega zaradi storjenega kaznivega dejanja ter siceršnjega ravnanja oziroma okoliščin, v katerih živi in je zato podan razlog za odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu ZOro.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku odvzel: - orožni list reg. št. OO550000525 (ser. št. OL 11695), - orožje: puško z gladko cevjo znamke ... kalibra 12/12, tov. št. X 00008, repetirno puško z risano cevjo znamke …, kalibra 7 mm REM MAG, tov. št. 4472, kombinirano puško znamke ..., kalibra 16/16/7x65R, tov. št. 981718 in vložno cev kalibra 22 W. MAG, tov. št. 151615 (1. točka izreka), odločil, da mora tožnik v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe najti kupca za odvzeto orožje in morebitno strelivo za to orožje; če v tem roku ne najde kupca, bo upravni organ odvzeto orožje in strelivo izročil trgovcu, ki je pooblaščen za promet z orožjem, da ga proda (2. točka izreka) in še, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje na podlagi napotil iz odločbe drugostopnega organa z dne 25. 2. 2011, s katero je ta organ odpravil odločbo prvostopnega organa z dne 16. 11. 2010 in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ pridobil podatke Centra za socialno delo ..., izjavo tožnikove žene A.A. in tožnika pozval k predložitvi zdravniškega spričevala. Iz dopisa Centra za socialno delo A. izhaja, da so tožnika pričeli obravnavati 7. 9. 2009 zaradi nasilja v družini, da je žena v istem obdobju zapustila dom zaradi večkratnega nasilnega ravnanja tožnika. Tožnikova žena je v izjavi z dne 20. 4. 2011 pojasnila, da tožnik prepogosto uživa alkohol, ki je tudi razlog za tožnikovo nasilje, kar je potem podrobneje opisala. Tožnik je predložil zdravniško spričevalo B. d.o.o., z dne 31. 3. 2011, iz katerega izhaja, da do 18. 10. 2011 ni zdravstveno zmožen za posest in nošenje orožja, nato je posredoval tudi ugovor zoper to spričevalo, 6. 6. 2011 pa je predložil novo zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za posest in nošenje orožja, ki ga je 10. 5. 2011 izdala C. d.o.o. Glede na predložena spričevala in ob upoštevanju 18. člena Zakona o orožju (ZOro) je organ z dopisom z dne 12. 7. 2011 poslal spričevali Zdravniški komisiji za ugotavljanje zdravstvene zmožnosti za posest ali nošenje orožja s prošnjo, da sporočijo, katero izmed zdravniških spričeval je mogoče upoštevati kot dokaz iz 5. točke drugega odstavka 14. člena ZOro oziroma ali so sploh prejeli omenjeni ugovor. Organ kljub večkratnim prošnjam odgovora ni prejel, zato je pozval tožnika, da predloži novo zdravniško spričevalo, ki pa pozivu ni sledil, saj je menil, da je svojo sposobnost za posest in nošenje orožja že izkazal s spričevalom z dne 10. 5. 2011. Organ je glede na 18. člen ZOro ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje več pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro, tj. zanesljivosti, saj v ponovnem postopku ni predložil dokončnega zdravniškega spričevala, s katerim bi izkazal, da je zdravstveno zmožen za posest in nošenje orožja, skratka, da ne uživa več alkohola, ki je bil razlog njegovega večletnega grdega ravnanja z družinskimi člani in psihičnega nasilja nad njimi. Kot posledica mu je bila izrečena tudi prepoved približevanja v novembru 2009, ki je bila podaljšana s sklepom preiskovalnega sodnika na deset dni in podana kazenska ovadba zaradi ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Iz sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu, I K 7287/2009 z dne 6. 1. 2010, ki je postala pravnomočna 19. 1. 2010, izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega, da je ogrozil varnost druge osebe z grdim ravnanjem in resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, izrečena pa mu je bila pogojna obsodba s kaznijo treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Preizkusna doba je potekla, pravne posledice sodbe pa še niso prenehale, saj še ni bila izbrisana. Organ je zato na podlagi 58. člena ZOro odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka, 2. točka izreka pa temelji na 61. členu ZOro.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika, navedel, da prvostopni organ ni sledil vsem napotilom v drugostopni odločbi z dne 25. 2. 2011, saj ni opredelil, kateri primer iz drugega odstavka 16. člena ZOro je nastopil v tožnikovem primeru, jasno tudi ni, ali je bil razlog za odvzem orožja odvisnost od alkohola ali njegova kaznovanost za kaznivo dejanje. Določba 18. člena ZOro pa je tudi povsem samostojen razlog za odvzem orožja po 58. členu in v povezavi s 4. točko drugega odstavka 14. člena ZOro. Kljub tem nepravilnostim pa je odločitev pravilna in utemeljena. Iz prvega odstavka 58. člena v povezavi s 3. točko 14. člena in 16. člena ZOro sledi, da se sme posest orožja zaupati le posamezniku, pri katerem je glede na dosedanje ravnanje, obnašanje, navade, itd., mogoče pričakovati, da bo trajno sposoben kontrolirati in imeti v oblasti svoje ravnanje ter da bo orožje posedoval in uporabljal v skladu z veljavnim pravnim redom. Vsaka posest orožja, ki je s tem v nasprotju, pomeni resno grožnjo za varnost ljudi in javni red. V obravnavanem primeru je iz dokumentacije razvidno, da je 7. 11. 2009 Policijska postaja D. tožniku začasno zasegla orožje in hkrati podala prvostopnemu organu pobudo za odvzem orožja v smislu v 1. točke 14. člena ZOro, ki jo je utemeljevala z okoliščino, da so tožnika 6. 11. 2009 obravnavali v zvezi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V tem postopku je tožnik večkrat izjavil, da bo storil samomor in pri tem omenjal uporabo orožja. Socialna delavka Centra za socialno delo E. je zato s tožnikom opravila razgovor, 7. 11. 2009 pa je bil tožnik napoten k lečečemu zdravniku ter psihiatru. Iz dopisa Centra za socialno delo A. je razvidno, da je bil tožnik obravnavan kot povzročitelj nasilja v družini, zaradi česar mu je Policijska postaja D. izrekla ukrep prepovedi približevanja, ki je bil podaljšan s sklepom preiskovalnega sodnika. Organu je bila tudi posredovana obsodilna sodba, I K 7287/2009 z dne 6. 1. 2010, ki ima značaj javne listine, vendar pa še ne pomeni avtomatičnega odvzema orožja po prvi alineji drugega odstavka 16. člena ZOro. Prvostopni organ je želel zaslišati določene priče, ki pa se vabilu niso odzvale, je pa zaslišal sina tožnika, ki je izjavil, da ga 6. 11. 2009 ni bilo doma, da sicer oče ni nikoli komu grozil, da pa se z mamo nista razumela. Zaslišana je bila tudi tožnikova žena, čigar izpoved je povzel prvostopni organ. Iz spisa je tudi razvidno, da je bil tožnik zaslišan in seznanjen z vsemi ugotovitvami v postopku, dana mu je bila možnost, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice. Zato je drugostopni organ zaključil, da ni mogoče slediti tožniku, da ga je žena zapustila zaradi garanja na kmetiji, temveč je to storila zaradi njegovega nasilja, prav tako pa glede na ostale dokaze izjava tožnikovega sina ne more omajati izjave tožnikove žene. Tožnika tako ni mogoče šteti za zanesljivega, saj ga storjeno kaznivo dejanje in siceršnje ravnanje dela neprimernega za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, kar predstavlja razloga po prvi in četrti alineji drugega odstavka 16. člena ZOro. Hkrati pa je tožnikovo nesporno prekomerno uživanje alkohola in v zvezi s tem povezano očitano kaznivo dejanje tista okoliščina, ki kaže, da ni primeren za posedovanje orožja. Drugostopni organ se je tudi delno strinjal s tožnikom, da je prvostopni organ brez potrebe zavlačeval postopek, saj je iz spisa zadeve nesporno razvidno, da je imel tožnik določene težave z mentalnim zdravjem. Za zaključek, ali je temu razlog tožnikova odvisnost od alkohola, pa ni podlage. Že iz narave stvari pa nesporno izhaja, da je stvar upravnega postopka izdaje dovoljenja za nabavo orožja oziroma odvzema pravice do posesti in nošenja orožja samo vprašanje, ali mentalno in siceršnje zdravje posameznika v določenem času in določenih okoliščinah takšno, da dopušča posest orožja. Vprašanje uspešnosti zdravljenja pa ni stvar tega postopka. V zvezi z zdravniškimi spričevali pa je drugostopni organ povzel podatke iz spisa, ugotovil, da je tožnik navajal protislovne trditve, zaradi česar jim tudi ni mogoče slediti in tudi zato zavrnil pritožbo tožnika.

Tožnik je v tožbi navedel, da se je Vrhovno sodišče RS v podobnih primerih že opredelilo, da je organ dolžan presojati, ali je poleg primerov, določenih v 16. členu ZOro, ravnanje uporabnika orožja in streliva v tolikšni meri neprimerno, da po njegovi presoji narekuje odvzem še pridobljene pravice do orožja. Organ ima torej diskrecijsko pravico, vendar pa mora o tem napraviti relevantne zaključke. Tožnik je v postopku predložil veljavno spričevalo C. d.o.o. z dne 10. 5. 2011, da je zmožen posesti in nošenja orožja. Predhodno vloženo spričevalo z dne 31. 3. 2011, ki potrjuje nasprotno, ni pravno relevantno, ker se je tožnik zoper to spričevalo pritožil, pritožbeni organ pa o njegovi pritožbi ni odločil, kar pa ni tožnikova krivda. Dejstvo je, da to spričevalo ni pravnomočno, zaradi česar ni upoštevno. Pomisleki organa o vplivih alkohola na tožnika so neupravičeni, saj jih je negiral laboratorijski krvni izvid z dne 10. 5. 2011. Zato so zaključki organov zmotni, še zlasti je tudi boleč zaključek drugostopnega organa, da ima tožnik težave z alkoholom, kar dokazuje tudi sam z izjavo v zadnji pritožbi, ko zatrjuje, da je prenehal piti in v ta namen prilaga kopijo laboratorijskih izvidov krvi. Obe odločbi gradita na predpostavkah zdravstvene nesposobnosti tožnika zaradi uživanja alkohola. Takšne zaključke v celoti demantira zdravniško spričevalo z dne 10. 5. 2011, ki izkazuje, da je tožnik sposoben posesti in nošenja orožja. To podkrepi tudi laboratorijski krvni izvid in mnenje tožnikove lečeče zdravnice, psihiatrinje v ..., ki je z njim opravila ustrezne psihoteste. Tožnik je organu tudi predočil dejstvo, da se je žena odselila, kar je potrdil tudi sin, ki pa je tudi povedal, da je bil oče pri ravnanju z orožjem zelo skrben in da ni z orožjem nikoli nikomur grozil. Skrbnost ravnanja z orožjem je potrdila tudi Lovska družina, katere član je tožnik in opredelila njegov odnos z orožjem kot zgleden. V času od izdaje orožnega lista 20. 11. 2002 ni mogoče tožniku očitati neustreznega ravnanja z orožjem. Namesto, da bi organ pohvalil tožnikov odnos, da je prenehal z uživanjem alkohola, ga s tem dejstvom še bremeni. Tožnik živi sam s sinom, saj se je žena izselila in tudi izjavila, da se ne bo vrnila. Tudi potek preizkusne dobe je pozitivni signal resocializacije tožnika, ki je brez težav prestal preizkusno dobo in se s tem izkazal za vrednega zaupanja tudi za posest in nošenje orožja. Predlagal je, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, prvostopno odločbo in v zvezi z njo drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene razloge kot neutemeljene. Pojasnila je, da tožniku orožje ni bilo odvzeto iz razloga tretje alineje drugega odstavka 16. člena, temveč iz razloga prve in četrte alineje drugega odstavka 16. člena ZOro. Tudi sam tožnik pa v tožbi priznava težave z uživanjem alkohola, ko pričakuje pohvalo toženke, ker je s uživanjem alkohola prenehal. Nedvomno je, da je tožnik kaznivo dejanje storil doma in pod vplivom alkohola. Nasilje v družini pa se žal še vedno dojema kot zasebna zadeva – zapoved molka. Nesprejemljivost zapovedi molka je predvsem v tem, da se nasilje v družini prikriva, da zahteva lojalnost žrtev, s čimer se krog nasilja v družini oži in onemogoča pomoč okolice in pristojnih organov. Zato so po 10. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini organi in organizacije ter nevladne organizacije dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov in nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje. Na ta zakon se organ sicer v izpodbijani odločbi ne sklicuje, kar niti ni potrebno glede na 1. člen ZOro, vendar je tako šele v tem kontekstu bolj razumljiva določba 63. člena ZOro. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v odgovoru na odgovor z dne 26. 11. 2012 še dodal, da je za odločanje bistveno dejansko stanje v času odločitve, kar pa pomeni, da ni več moč govoriti o težavah tožnika z alkoholom, saj to negira zdravniško spričevalo z dne 10. 5. 2011 z drugimi listinami. Vztrajal je pri ostalih navedbah in še opozoril, da bo izbris sodbe iz kazenske evidence že čez dva meseca. Predlagal je kot dosedaj.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, prvostopni organ (ter drugostopni organ v pritožbenem postopku) pa sta zanjo navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju določb ZOro mogel tožniku odvzeti orožni list ter tam navedeno orožje.

V drugem odstavku 14. člena ZOro so našteti pogoji za izdajo orožne listine, med drugim je v 3. točki določeno, da mora biti posameznik zanesljiv. Pojem zanesljivosti je natančneje opredeljen v 16. členu ZOro in sicer je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek), v nobenem primeru pa posameznik ni zanesljiv, če: - je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil, - mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, - je odvisen od alkohola ali mamil, - okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek). Po 58. členu ZOro pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona (prvi odstavek).

Odločitev o odvzemu orožne listine in orožja tožniku je bila sprejeta na podlagi naslednjih ugotovljenih dejstev: - da je bila tožniku izrečena pravnomočna sodba, I K 7287/2009 z dne 6. 1. 2010, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pri čemer iz opisa storjenega kaznivega dejanja izhaja, da je tožnik pod vplivom alkohola (med drugim) svoji ženi grozil, da jo bo ubil, za storjeno kaznivo dejanje pa mu je bila izrečena pogojna obsodba, - da iz zaslišanja tožnikove žene A.A. izhaja, da je zapustila tožnika zaradi nasilja (fizičnega oziroma psihičnega), povzročenega pod vplivom alkohola, kar ne glede na nasprotujočo izjavo tožnikovega sina B.B. potrjuje izrečen ukrep prepovedi približevanja (zaradi incidenta 6. 11. 2009) s strani pristojne policijske postaje, nato podaljšan s sklepom preiskovalnega sodnika, kot tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo - ter tožnikovo zatrjevanje v pritožbi (in tudi v tožbi), da je prenehal piti, kar nedvomno vodi v zaključek o tožnikovem zavedanju o prekomernem uživanju alkohola, zaradi česar ga je šteti za nezanesljivega zaradi storjenega kaznivega dejanja (prva alineja drugega odstavka 16. člena ZOro) ter siceršnjega ravnanja oziroma okoliščin, v katerih živi (četrta alineja drugega odstavka 16. člena ZOro) in je zato podan razlog za odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu ZOro. Iz povzetega tako ne sledi, da je organ pri odločanju upošteval spričevalo medicine dela B. d.o.o. z dne 31. 3. 2011, ki (kot tudi pravilno opozarja tožnik in na kar kažejo podatki spisa) zaradi nerešene pritožbe tožnika ni dokončno, kakor tudi, da je organ kot razlog nezanesljivosti upošteval tožnikovo odvisnost od alkohola (tj. po tretji alineji drugega odstavka 16. člena ZOro), saj temu ni tako. Iz enakih razlogov pa sodišče zato tudi ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da obe odločbi temeljita na predpostavkah o tožnikovi zdravstveni nesposobnosti zaradi uživanja alkohola, kar naj bi bilo po tožnikovem mnenju demantirano z zdravniškim spričevalom C. d.o.o. z dne 10. 5. 2011, rezultati laboratorijskega izvida krvi, opravljenega zaradi izdaje tega spričevala, kakor tudi mnenjem tožnikove lečeče zdravnice, psihiatrinje v ... Sodišče še pripominja, da zgolj rezultat laboratorijskega izvida krvi iz zdravniškega spričevala z dne 10. 5. 2011 C. d.o.o. ter njegove lastne navedbe v pritožbi o prenehanju pitja alkohola dejstva o tožnikovem prekomernem uživanju alkohola (pri čemer tudi ni relevantno, ali je to vzrok za tožnikove težave z mentalnim zdravjem ali ne) sicer ne negirajo.

Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o dokončni izselitvi tožnikove žene, izjavi tožnikovega sina o tožnikovem skrbnem ravnanju z orožjem, kar je potrdila tudi Lovska družina, vse to od 2002, ko mu je bil orožni list izdan, prenehanju uživanja alkohola ter potek preizkusne dobe po sodbi, I K 7287/2009 z dne 6. 1. 2010. Tožnik pa lahko tudi ponovno zaprosi za vrnitev orožja in orožne listine (60. člen ZOro).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek voden zakonito, odločitev pa je pravilna in temelji na relevantnih okoliščinah glede na materialni predpis, ki velja v obravnavanem primeru, je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).