Jedro

Predlagateljica ni niti zatrjevala takega konkretnega ravnanja državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev obravnavanega sporazuma. Zatrjevala je le specifičnost povojnih razmer in hierarhijo moči raznih oblastnikov ter pri tem ostala na ravni splošnosti. Da uveljavljanje samo takih splošnih družbenih razmer ne zadostuje za obstoj situacije iz 5. člena ZDen, pa je v sodni praksi že dalj časa ustaljeno stališče in ne pomeni preozke razlage navedene zakonske določbe.

Določba tretjega odstavka 400. člena ZPP se nanaša tretjo fazo postopka, ko je že prišlo do razveljavitve sodne odločbe in do nadomestitvenega postopka. Zato se revizija zmotno sklicuje na to zakonsko določbo. V drugi fazi postopka, v kateri se preverja utemeljenost predloga za obnovo postopka, pride v poštev le uporaba drugega odstavka 395. člena ZPP.

Presoja o krivdi predlagateljice vsebinsko temelji na ugotovitvah, da so na novo predlagane priče, (ki naj bi potrdile tudi na novo uveljavljana dejstva) delale v sindikalni organizaciji in da imajo vse bivališče na območju prvostopenjskega sodišča, zaradi česar bi predlagateljica ob zadostni skrbnosti lahko zanje pravočasno zvedela.

Izrek

Revizija proti odločitvi o denacionalizaciji se zavrne.

Revizija proti odločitvi o obnovi postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju ponovno zavrnilo predlagateljičino zahtevo za denacionalizacijo dela sedanje občinske stavbe s pripadajočim zemljiščem na parc. št. 336/1 in 338 k.o...

Ugotovilo je, da niso izkazane okoliščine iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pri sklepanju sporazuma z dne 22.9.1948, na podlagi katerega je prišlo do podržavljenja, pravna prednica predlagateljice pa je dobila v zameno prostore v drugi stavbi v brezplačno uporabo za 25 let. Ta sporazum je odobril še Glavni odbor Enotnih sindikatov v Ljubljani z izjavo z dne 24.9.1948, zato zatrjevana laičnost občinskih sindikalistov ni pomembna, zatrjevani vpliv lokalnih oblastnikov pa na sindikaliste v Ljubljani ni segal. Tudi sicer samo sklicevanje na takratne splošne družbene razmere ne utemeljuje denacionalizacijskega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je predlagateljičino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep. Pritrdilo je dokazni oceni, da predlagateljica ni dokazala okoliščin konkretnega posla in poudarilo, da v tej zadevi ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno potrebno konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev spornega posla.

Predlagateljica v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v razlogih pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Predlagateljica zatrjuje specifične okoliščine povojnega obdobja in poudarja vpliv takratnih funkcionarjev ljudskih odborov. Vse se je odločalo na komiteju, zato so bili sindikalisti le drugorazredni funkcionarji. Ni šlo torej samo za posredno, temveč za neposredno prisilo. Obe sodišči sta podcenili takratne razmere. Njuno stališče je v nasprotju z listinami, ki jih sodišči ne komentirata. Listine v zvezi z vknjižbo so bile nezadostne, pa je sodišče vseeno opravilo vknjižbo, kar tudi kaže na prisilo takratne oblasti. Preprostost dopisov sindikalistov kaže na njihovo laičnost, kar izkazuje zvijačnost prenosa. Preozka razlaga 5. člena ZDen pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj je izpodbijana odločitev v nasprotju z namenom ZDen.

Vrhovno sodišče je to revizijo vrnilo prvostopenjskemu sodišču zaradi nepravilnih vročitev. Ker je predlagateljica vložila tudi predlog za obnovo postopka, je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju odločalo o tem predlogu. V njem je predlagateljica zatrjevala, da je na tradicionalnem srečanju pomurskih sindikatov 29.8.2003, torej po pravnomočnem končanju denacionalizacijskega postopka, od starejših sindikalistov zvedela za nove okoliščine in za imena prič, kar vse uveljavlja v predlogu za obnovo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku predlog za obnovo zavrnilo, ker je ocenilo, da bi predlagateljica te okoliščine in priče ob zadostni angažiranosti lahko uveljavljala oziroma predlagala že prej, po drugem odstavku 395. člena ZPP pa se sme dovoliti obnova postopka samo, če stranka teh okoliščin brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo.

Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi le delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. Poudarilo je, da je predlog za obnovo postopka izredno pravno sredstvo, zaradi česar je za ureditev tega pravnega instituta bistvenega pomena prav določba drugega odstavka 395. člena ZPP.

Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča, da bi predlagateljica ob zadostni skrbnosti mogla navajati zatrjevana dejstva in ponuditi dokaze že prej, saj bi kljub generacijskim razlikam lahko ugotovila, da so predlagane priče delale v sindikalni organizaciji, in s poizvedovanjem zvedeti zanje, vendar se je v prejšnjem postopku sklicevala le na tedanje družbene razmere in hierarhijo moči. Predlagateljica v pravočasni reviziji proti temu drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo z ugoditvijo predlogu za obnovo postopka, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjskega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Po mnenju predlagateljice je nerealno pričakovati, da bo iskala priče po terenu. Šele ko se je izkazalo, da takratne razmere niso bile dovolj znane niti prvemu niti drugemu sodišču, je predlagateljica spoznala, da je še možnost osvetliti razmere in okoliščine z zaslišanjem prič in je zato vložila predlog za obnovo. Materialno pravo je kršeno, ker tekst 10. točke 394. člena ZPP ne navaja, da je pogoj za njegovo uveljavljanje, da stranka novih dejstev in novih dokazov ni zatrjevala ali predlagala brez svoje krivde že prej. Poleg tega tretji odstavek 400. člena ZPP dovoljuje stranki, da na prvem naroku nove glavne obravnave navaja nova dejstva in predloži nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni navajala že prej. Samo v tem primeru je treba ugotavljati obstoj nekrivde.

Obe reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni udeleženki, ki nanju ni odgovorila (375. člen ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Reviziji nista utemeljeni.

O prvi reviziji Predlagateljica v tej reviziji uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo opredeljuje kot medsebojno nasprotje o odločilnih dejstvih in nasprotje teh dejstev z vsebino številnih pisnih dokazov. V nadaljevanju doda še, da sodišči nista komentirali listin v spisu, da listine za vknjižbo ne vzdržijo kritike po takrat veljavnih predpisih in da način pisanja listin sindikalistov kaže na njihovo laičnost, kar dokazuje ne samo prisilo, ampak tudi zvijačo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ne konkretizira zatrjevanega medsebojnega nasprotja o odločilnih dejstvih, ne konkretizira pa tudi listin, ki bi bile v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Listine za vknjižbo stvarne pravice, ki naj bi bile po mnenju revidentke nezadostne za zemljiškoknjižni vpis, ne morejo izkazovati v smislu 5. člena ZDen zahtevanih konkretnih okoliščin ob sklenitvi obravnavanega sporazuma in tudi zato niso pomembne. Z zatrjevano laičnim načinom pisanja sindikalistov, pri čemer gre le za revidentkino oceno, ni mogoče utemeljevati sile in tudi ne zvijače. Zato v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do očitane procesne kršitve.

Sodišče prve stopnje je na četrti in peti strani sklepa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo obravnavalo številne listine in je drugačna revizijska trditev napačna. Sporen je sporazum z dne 22.9.1948, ki sta ga sklenila takratni OLO ... in pravna prednica predlagateljice, saj je na podlagi njega del nepremičnine prešel v splošno ljudsko premoženje, pravna prednica predlagateljice pa je dobila prostore v drugi hiši v brezplačno uporabo za 25 let. Navedeni sporazum je z izjavo z dne 24.9.1948 potrdil tudi Glavni odbor Enotnih sindikatov Slovenije v Ljubljani. Zato je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlagateljičino tezo o vplivu ali celo sili lokalnih oblastnikov, pa tudi tezo o zvijači glede na zatrjevano laičnost lokalnih sindikalistov. Pritožbeno sodišče se je s tako presojo strinjalo, pritrjuje pa ji tudi revizijsko sodišče. Revizija na podlagi enakih trditev ocenjuje, da sta obe sodišči preozko razlagali 5. člen ZDen. Pri tem prezre nadaljnje pravno pomembne in pravilne razloge pritožbenega sodišča, da predlagateljica ni niti zatrjevala takega konkretnega ravnanja državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev obravnavanega sporazuma. Zatrjevala je le specifičnost povojnih razmer in hierarhijo moči raznih oblastnikov ter pri tem ostala na ravni splošnosti. Pri takem zatrjevanju gre samo za tako imenovano posredno prisilo države, ki z raznimi ukrepi ustvari take splošne družbene in ekonomske razmere, da se zaradi njih fizične in druge osebe odločijo za odtujitev svojega premoženja. Revizijska ocena, da tako ravnanje pomeni neposredno prisilo, je zmotna. Da uveljavljanje samo takih splošnih družbenih razmer ne zadostuje za obstoj situacije iz 5. člena ZDen, pa je v sodni praksi že dalj časa ustaljeno stališče in ne pomeni preozke razlage navedene zakonske določbe.

O drugi reviziji Po presoji revizijskega sodišča so materialnopravno pravilni razlogi obeh sodišč, da bi lahko predlagateljica ob zadostni skrbnosti v predlogu za obnovo postopka zatrjevana nova dejstva in predlagane nove dokaze uveljavljala že v prejšnjem postopku. Pri tem sta se pravilno sklicevali na drugi odstavek 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in ga tudi pravilno uporabili. Postopek za obnovo postopka se deli v tri faze: predhodni postopek, v katerem se obravnava abstraktna dopustnost predloga, razveljavitveni postopek, v katerem se obravnava konkretna utemeljenost predloga za obnovo, in nadomestitveni postopek, v katerem se ponovno odloča o zahtevku, ker je bila sodna odločba o njem razveljavljena (več o tem v Juhartovem komentarju ZPP, Ljubljana 1974).

Določba tretjega odstavka 400. člena ZPP se nanaša tretjo fazo postopka, ko je že prišlo do razveljavitve sodne odločbe in do nadomestitvenega postopka (glej drugi odstavek 400. člena ZPP).

Zato se revizija zmotno sklicuje na to zakonsko določbo. V drugi fazi postopka, v kateri se preverja utemeljenost predloga za obnovo postopka, pride v poštev le uporaba drugega odstavka 395. člena ZPP, po kateri mora pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena ZPP iti za take okoliščine, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Če bi jih lahko, se obnova postopka ne sme dovoliti. Okoliščina, da ta zahteva ni navedena v sami 10. točki 394. člena ZPP, ne omogoča drugačne razlage, kot to neutemeljeno skuša uveljaviti revizija. Zato revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča o bistvenem pomenu zahteve iz drugega odstavka 395. člena ZPP, ki je skladna z izrednostjo procesnega instituta obnove postopka.

Presoja o krivdi predlagateljice vsebinsko temelji na ugotovitvah, da so na novo predlagane priče, (ki naj bi potrdile tudi na novo uveljavljana dejstva) delale v sindikalni organizaciji in da imajo vse bivališče na območju prvostopenjskega sodišča, zaradi česar bi predlagateljica ob zadostni skrbnosti lahko zanje pravočasno zvedela. Pri tem niti ni nujno, da bi jih morala fizično iskati po terenu, kot to razume revizija, saj bi zanje lahko zvedela že na podlagi pregleda listin in z ustreznim npr. telefonskim poizvedovanjem. Revizijsko sodišče se zato strinja z razlogi obeh sodišč o premajhni skrbnosti oziroma o krivdi predlagateljice. Predlagateljica je imela dovolj časa za tako ugotavljanje, saj je denacionalizacijski postopek na samem sodišču trajal osem let, pred tem pa pri upravnem organu dve leti. Še več, predlagateljica je bila v prvem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča izrecno opozorjena na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago. Kljub temu trditvene podlage v zahtevani smeri o konkretnih okoliščinah, v katerih se je sklepal sporni sporazum, ni dopolnila. Predložila je le nekaj novih listin, na zadnjem naroku pa celo izjavila, da prič ne more predlagati, ker po njeni vednosti ne živijo več. In nenazadnje, pravilnost take presoje obeh sodišč potrjuje tudi predlagateljica v sami reviziji z navedbami, da je šele po prejemu odločb obeh sodišč, ki po njeni oceni nista dovolj poznali splošnih povojnih razmer, spoznala, da je še mogoče osvetliti razmere in okoliščine z zaslišanje prič in je zato predlagala obnovo. Taka navedba pomeni zmotno stališče o tem, kaj ni bi zadoščalo za uspešno zahtevo za denacionalizacijo, ko pa predlagateljica ni uspela, je poskušala dejansko stanje dopolniti z novimi trditvami, ki naj bi jih potrdili novi dokazi. K ustrezni aktivnosti je predlagateljico torej pripravil šele neuspeh v denacionalizacijskem postopku, čeprav je bila na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago posebej opozorjena. Zato z revizijo ne more izpodbiti materialnopravno pravilne presoje obeh sodišč o njeni krivdi v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP o obeh revizijah odločilo kot v izrekih tega sklepa. Odločitev o zavrnitvi prve revizije zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških v njej.