28. 1. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavnih pritožb družbe Poslovni sistem Mercator, d. d., Ljubljana, ki jo zastopajo Miro Senica, Peter Fašun, Aleš Melihen, mag. Melita Trop, Mateja Galič, Ljuba Zupančič Čokert, mag. Iztok Milač, Petra Plevnik, Damijan Gregorc, Andrej Kavčič in mag. Anja Strojin Štampar, odvetniki v Ljubljani, ter Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 28. januarja 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uradni list RS, št. 72/93, 43/94, 62/94, 7/95, 5/98 in 50/01) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, 54/2000, 45/02, 38/03 in 90/05) in prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98, 57/98, 110/99, 23/02, 73/03, 90/04, 23/06 in 70/06) se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 118/2008 z dne 7. 10. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. X Pdp 863/2007 z dne 28. 9. 2007 se ne sprejme.

4.Ustavna pritožba zoper sklepe Vrhovnega sodišča št. Dsp 93/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 97/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 96/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 90/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 95/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 89/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 92/2008 z dne 21. 10. 2008, št. Dsp 94/2008 z dne 21. 10. 2008 in zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 418/2007 z dne 19. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 135/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 422/2007 z dne 4. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 87/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 423/2007 z dne 24. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 161/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 421/2007 z dne 4. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 156/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 420/2007 z dne 19. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 141/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 424/2007 z dne 4. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 155/2006 z dne 20. 2. 2007, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 417/2007 z dne 19. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 127/2006 z dne 20. 2. 2007 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 419/2007 z dne 19. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. Pd 86/2006 z dne 20. 2. 2007 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Obravnavana zadeva izvira iz spora med Poslovnim sistemom Mercator (ustavni pritožnik in pobudnik) kot delodajalcem in njegovimi delavci v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela. Sporno med delodajalcem in delavci je bilo, ali so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini 60 % ali 100 % cene javnega prevoza. Delodajalec se je skliceval na določbi 2. točke 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju SKPGD) oziroma 2. točke 53. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenija (v nadaljevanju KPDT), ki določata, da se višina prevoznih stroškov določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja, vendar ne more biti nižja od 60 % stroškov javnega prevoza. Delavci so trdili, da je treba upoštevati tudi prvi odstavek 4. točke tarifne priloge SKPGD in prvi odstavek 4. točke tarifne priloge KPDT, po katerih se povračila stroškov v zvezi z delom izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (v nadaljevanju Uredba). Po tej Uredbi se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ni vštevalo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se je priznavalo kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi. Glede na to naj bi delavcem pripadalo povračilo v višini 100 % javnega prevoza. Delavci so v zvezi s plačilom razlike v stroških prevoza sprožili več istovrstnih individualnih delovnih sporov. Pritožnik oziroma pobudnik je v kolektivnem delovnem sporu zahteval ugotovitev ničnosti prvega odstavka 4. točke tarifne priloge SKPGD in prvega odstavka 4. točke tarifne priloge KPDT, in sicer zaradi njenega neskladja z Ustavo (sklicevanje na neustavno Uredbo), nedoločenosti oziroma nedoločljivosti in očitnega nesporazuma med sklenitelji.

Sodišče prve stopnje je v kolektivnem delovnem sporu delno ugodilo zahtevku predlagatelja (ustavni pritožnik) in ugotovilo ničnost prvega odstavka 4. točke tarifne priloge SKPGD ter ničnost prvega odstavka 4. točke tarifne priloge KPDT. Presodilo je, da sta izpodbijani določbi nični zaradi nesporazuma strank o tem, ali veljata v zvezi s povračilom prevoznih stroškov izpodbijani določbi ali določbi druge točke 52. člena SKPGD oziroma druge točke 53. člena KPDT. Po stališču sodišča zato kolektivni pogodbi v tem delu nista bili sklenjeni. Očitke o ničnosti določb SKPGD in KPDT zaradi sklicevanja na Uredbo, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo (odločba št. U-I-296/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 82/97 in OdlUS VI, 157), oziroma na nedoločljivost izpodbijanih določb SKPGD in KPDT, je zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je ugodilo pritožbam nasprotnih udeležencev (predstavniki delojemalcev) in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek predlagatelja zavrnilo. Med drugim se ni strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo med podpisniki kolektivnih pogodb v zvezi z izpodbijanima določbama do nesporazuma. Vrhovno sodišče je revizijo ustavnega pritožnika zavrnilo.

3.V osmih istovrstnih individualnih delovnih sporih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom delavcev in toženi stranki (ustavni pritožnik) naložilo plačilo razlike med izplačanim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela ter 100 % ceno javnega prevoza, v različnih obdobjih od 1. 5. 2001 do 31. 3. 2006. Glede na prva odstavka 4. točk tarifnih prilog SKPGD in KPDT ter določbo Uredbe, na katero se ti določbi sklicujeta, je štelo, da so delavci upravičeni do povrnitve prevoznih stroškov javnega prevoza v celoti. Ob tem je zavrnilo očitke ustavnega pritožnika o neskladju Uredbe z Ustavo in o nedoločljivosti določb tarifnih prilog. Glede višine vtoževanih povračil je ugotovilo, da je tožena stranka sama določila pravila obračunavanja, pri čemer so bili bistveni prisotnost na delu in ceniki avtobusnih prevoznikov ter omejitev povračila na 60 %. Višje sodišče je zavrnilo pritožbe ustavnega pritožnika zoper takšne odločitve in odločilo, da se revizije ne dopustijo. Očitke pritožnika, da je tožena stranka posameznim delavcem morda že povrnila več kot 60 % prevoznih stroškov, je zavrnilo kot pavšalne. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbe pritožnika zoper sklepe o nedopustitivi revizije. Zavzelo je stališče, da pritožnik z navedbami, da o spornem vprašanju ne obstaja sodna praksa Višjega sodišča, ni utemeljil pogojev za dopustnost revizije po 32. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – v nadaljevanju ZDSS-1). Sicer je ugotovilo, da že iz vloženih pritožb izhaja, da obstaja o spornem vprašanju najmanj osem identičnih odločitev Višjega sodišča.

4.Pritožnik vlaga ustavni pritožbi zoper odločitve sodišč, izdane v kolektivnem delovnem sporu in individualnih delovnih sporih. V ustavni pritožbi zoper odločitvi sodišč iz kolektivnega delovnega spora navaja, da sta sodišči svojo odločitev oprli na Uredbo, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, ker jo je brez ustrezne zakonske podlage sprejel za določanje pravic in obveznosti nepristojen organ. Opozarja, da upravni organi ne smejo brez ustrezne zakonske podlage predpisovati obveznosti s podzakonskimi akti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-146/01 z dne 25. 9. 2003, Uradni list RS, št. 97/03 in OdlUS XII, 78). Takšen predpis naj ne bi mogel biti pravno obvezujoč, prav tako naj ga ne bi smela uporabljati sodišča. Sodišči, ki sta sprejeli izpodbijani odločitvi na podlagi protiustavne Uredbe, naj bi ravnali izrazito arbitrarno in kršili 22. člen Ustave. Pritožnik nadalje meni, da mu s SKPGD in KPDT ni bilo mogoče nalagati kogentnih obveznosti glede povračila prevoznih stroškov. Zanj, ki ni bil njun podpisnik, naj bi brez ustrezne zakonske podlage učinkovali kot predpis. Ob tem zanika, da bi ga lahko kolektivni pogodbi zavezovali zato, ker naj bi bil njegov interes pri njunem podpisu upoštevan prek obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju GZS), ki je bila podpisnica obeh pogodb. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 49/98 in OdlUS VII, 124) o neskladju Zakona o gospodarskih zbornicah z Ustavo, ker ni zagotavljal, da bi bila stališča, oblikovana v organih Zbornice, reprezentativen odraz interesov gospodarstva. Določbi SKPGD in KPDT, na katerih temeljijo izpodbijane odločitve, sta po mnenju pritožnika tudi nejasni oziroma dvoumni. SKPGD in KPDT naj bi namreč v normativnem delu določali minimalno obveznost delodajalca, tarifni prilogi s sklicevanjem na Uredbo pa fakultativen razpon povračila. Uporaba nejasnih določb SKPGD in KPDT oziroma uporaba teh določb za pritožnika, ki ni bil njun podpisnik, brez ustrezne zakonske podlage naj bi bila arbitrarna in naj bi pomenila nedopusten in prekomeren poseg v pritožnikove pravice iz 33., 67. in iz 74. člena Ustave.

5.V ustavni pritožbi zoper meritorne odločitve sodišč v individualnih delovnih sporih zatrjuje pritožnik kršitve 2., 22., 23., 33., 67. in 74. člena Ustave. Pri tem, enako kot v ustavni pritožbi št. Up-9/09, navaja, da je stališče sodišč, da ugotovitev o neskladju Uredbe z Ustavo ne preprečuje, da bi se SKPGD in KPDT pri določanju višine obveznosti povračila potnih stroškov sklicevali nanjo, arbitrarno in kot takšno v neskladju z 22. členom Ustave. Ponavlja tudi očitke, da mu s SKPGD in KPDT, ki naj bi zanj učinkovali kot predpis, ni mogoče nalagati kogentnih obveznosti glede povračila prevoznih stroškov brez ustrezne zakonske podlage, in očitke o nejasnosti SKPGD in KPDT. V zvezi s temi očitki navaja, da sta sodišči odločili arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave) in da gre za nedopusten in prekomeren poseg v pravice iz 33., 67. in iz 74. člena Ustave. Meni, da sta sodišči arbitrarno in pristransko odločili tudi glede utemeljenosti tožbenih zahtevkov po višini. Delavcem naj bi priznali vtoževano matematično razliko med 60 % in 100 % stroški javnega prevoza, pri čemer pa naj bi posamezna povračila presegala 60 % stroškov javnega prevoza. Ugotovitev sodišča, da naj bi pritožnik delavcem vedno izplačeval natanko 60 % cene javnega prevoza, naj bi temeljila zgolj na podlagi izpovedi priče Nine Neže Presekar, ki naj bi bila tudi sama tožnica, čeprav naj bi pritožnik predlagal postavitev izvedenca. To naj bi ustvarjalo vsaj videz pristranskosti sojenja.

6.Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da je zavrnitev pritožb zoper sklepe o nedopustitvi revizije utemeljilo na napačni uporabi 32. člena ZDSS-1. V zvezi s tem nasprotuje stališču, da bi bilo treba revizijo dopustiti samo, če bi o spornem vprašanju obstajala različna sodna praksa Višjega sodišča, Vrhovno sodišče pa o tem še ne bi odločalo. Meni, da mu je bila z izpodbijanimi odločitvami odvzeta pravica do pravnega sredstva, kar naj bi bilo v neskladju s 25. členom Ustave. Zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bil postavljen v neenak položaj s posamezniki, ki bodo ob identičnem pravnem vprašanju revizijo lahko vložili kasneje, ko se bo glede spornega vprašanja že oblikovala praksa Višjega sodišča.

7.Pritožnik (v tem delu pobudnik) vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Uredbe, SKPGD in KPDT. Predlaga njihovo razveljavitev oziroma (v dopolnitvi pobude) odpravo. V zvezi z razlogi za protiustavnost Uredbe se sklicuje na odločbo št. U-I-296/95. Sicer navaja, da mu zaradi gole ugotovitve protiustavnosti Uredbe nastajajo izrazito negativne posledice, kar naj bi kazalo na obstoj potrebe po njeni razveljavitvi oziroma odpravi. V zvezi s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti SKPGD in KPDT navaja, da bi Ustavno sodišče v konkretnem primeru moralo presojati kolektivni pogodbi vsaj v delu, v katerem ti zanj, ki ni njun podpisnik, veljata kot predpis, oziroma v delu, v katerem se mu brez ustrezne zakonske podlage nalaga obveznost povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Sicer meni, da bi ga lahko kot nepodpisnika kolektivnih pogodb obveznosti iz teh pogodb zavezovale le, če bi za njihovo predpisovanje obstajala ustrezna zakonska podlaga (podobno naj bi izhajalo iz odločbe št. U-I-146/01). S sklicevanjem na odločbo št. U-I-290/96 zavrača tudi možnost, da bi ga kolektivni pogodbi zavezovali zaradi njegovega obveznega članstva v GZS kot podpisnici kolektivnih pogodb. Navaja, da mu bo, če mu Ustavno sodišče ne bo omogočilo presoje kolektivnih pogodb, poseženo v pravico do mirnega uživanja lastnine. Poudarja, da je v kolektivnem delovnem sporu sicer poskušal doseči ugotovitev ničnosti spornih določb kolektivnih pogodb, za presojo očitkov o neustavnosti SKPGD in KPDT pa redna sodišča niso pristojna. Prvi odstavek 4. točke tarifne priloge SKPGD in prvi odstavek 4. točke tarifne priloge KPDT naj bi bila v neskladju z Ustavo tudi zato, ker naj ne bi bila do te mere jasna, da bi lahko na njuni podlagi z gotovostjo ugotovil, da bi moral svojim delavcem v spornem obdobju izplačevati 100 % stroške prevoza na delo in z dela.

B. – I.

Pobudnik ne konkretizira določb Uredbe, ki jih izpodbija s pobudo, iz njene vsebine pa izhaja, da se nanaša le na 2. točko 2. člena v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija Uredbo zgolj v tem obsegu.

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

10.Pravni interes za vložitev pobude pobudnik utemeljuje z vloženima ustavnima pritožbama zoper sodne odločbe, ki naj bi temeljile na izpodbijani določbi Uredbe. Vendar izpodbijana Uredba v pobudnikovem primeru ni bila uporabljena kot predpis. Določbi tarifnih pogodb SKPGD in KPDT se v zvezi z višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela sicer res sklicujeta na Uredbo, ki pa je pri tem uporabljena zgolj kot merilo za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Kot je bilo pobudniku pojasnjeno že v izpodbijanih sodnih odločitvah, so se stranke s sklicevanjem na Uredbo v kolektivnih pogodbah dogovorile za določitev takšne višine povračil potnih stroškov. Glede na to tudi morebitna razveljavitev oziroma odprava Uredbe ne bi vplivala na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPGD in KPDT. To pa pomeni, da pobudnik ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

11.Pobudnik ne konkretizira določb SKPGD in KPDT, ki jih izpodbija s pobudo, iz njene vsebine pa izhaja, da se nanaša le na prvi odstavek 4. točke obeh tarifnih prilog v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela. Zato je Ustavno sodišče štelo, da ju izpodbija zgolj v tem obsegu.

12.Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti določb kolektivnih pogodb. Po točki c) prvega odstavka 6. člena ZDSS-1 so namreč za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. člen) sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bi delovno sodišče pri presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna pogodba skladna, v neskladju z Ustavo, bi moralo po 156. členu Ustave postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem.

13.Za presojo ustavnosti kolektivnih pogodb so torej pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Očitke o neustavnosti SKPGD in KPDT, ki jih uveljavlja s pobudo, bi moral zato pobudnik nasloviti že na sodišča v kolektivnem delovnem sporu, šele po izčrpanju (tako formalnem kot vsebinskem) vseh pravnih sredstev v tem sporu pa bi jih lahko uveljavljal z ustavno pritožbo zoper odločitve iz kolektivnega delovnega spora. Navedeno velja ne glede na to, da pobudnik ni podpisnik omenjenih kolektivnih pogodb. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za presojo ustavnosti oziroma zakonitosti določb KPJS zavrglo (2. točka izreka).

B. – III.

14.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (3. in 4. točka izreka). Pri tem se ni spuščalo v vprašanje obstoja procesnih predpostavk.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik