Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so v očitanem in dokazanem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, vključno z naklepom. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Tožnica kot uradna oseba oziroma javna uslužbenka, ki je vedela, da podatkov, ki so ji dostopni v zvezi z njenim delom, ne sme posredovati nepoklicanim osebam, je izrabila svoj položaj policistke in s tem B.B. pridobila vsaj nepremoženjsko korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep toženke št. ... z dne 26. 9. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 11. 2018, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z aneksi, da je dolžna toženka tožnico pozvati na delo in jo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 19. 11. 2018 prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, da ji je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo v višini 1.795,58 EUR in ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila, da ji je dolžna za čas prepovedi opravljanja dela obračunati bruto plačo v višini 1.795,58 EUR in ji izplačati razliko med temi neto zneski in že prejetimi zneski z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji obračunati bruto plačo v višini 1.795,58 EUR ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila, da ji je dolžna izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 10 bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2018 do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (delno točka III izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženka odpoved podala pravočasno. Svoje presoje ni utemeljilo. Spregledalo je, da je tožnica ovrgla navedbo toženke, da je Služba direktorja (SD) Policijske uprave (PU) A. šele dne 30. 8. 2018 prejela Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah Sektorja kriminalistične policije (SKP) PU A. št. ... z dne 21. 8. 2018. Toženka s predložitvijo listine, ki dokazuje knjiženje dokumenta v obsegu ene strani in brez prilog, ni dokazala, da je dokument prejela šele 30. 8. 2018. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je bil dokument knjižen istega dne, kot je nastal, to je 21. 8. 2018. To pomeni, da je tega dne SKP PU A. obvestil SD PU A. in je tako toženka ugotovila razlog za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listine – Navodila o obveščanju in poročanju s področja kriminalitete, ki dokazuje obveščanje po hierarhični lestvici navzgor v primeru, ko je kaznivega dejanja osumljen policist. Dokazuje, da se sprotno obvešča SD PU A. in Službo generalnega direktorja (SGD) toženke. Toženka je prikazovala, da je ugotovila razlog za podajo odpovedi dne 30. 8. 2018, da bi si podaljšala rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje se do tovrstnih navedb tožnice sploh ni opredelilo. Ni upoštevalo, da toženka kljub izrecnemu pozivu ni predložila listine, ki bi dokazovala, kdaj je bil dokument z dne 21. 8. 2018 knjižen. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, izpodbijani del sodbe nima razlogov o bistvenih dejstvih. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so v nasprotju z vsebino listin v spisu. Odločitve sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti. Je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 337/2017, da delodajalec z vodenjem notranje varnostnih postopkov ne more podaljševati roka za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj razloga za podajo odpovedi kot je zmotno presodilo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja. Tožnica nepooblaščeni osebi B.B. ni posredovala varovanega podatka, ampak le splošno dostopen podatek. Podatek ni bil označen kot varovan, bil je objavljen na oglasni deski. Oglasna deska, na kateri je bil podatek objavljen, je dostopna obiskovalcem. Sodišče prve stopnje svoje presoje, da je šlo za varovan podatek, ni utemeljilo niti se ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila komunikacija med tožnico in B.B. kratka z namenom pridobiti si njegovo zaupanje. B.B. je bil s podatkom, da nima vozniškega dovoljenja, že seznanjen. S tem ko mu je tožnica podatek izdala, ni pridobil nobene koristi niti ni Policiji nastala nobena škoda. Policisti so bili tisti, ki so vozniško dovoljenje B.B. odvzeli. Ko je bil zaslišan kot priča, je potrdil, da je bil s podatkom že seznanjen. Toženka tožnici v odpovedi ni očitala hude malomarnosti, ampak direkten naklep, ki ga ni mogoče dokazati. V tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih in podkrepljenih razlogov, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnica ni storila kaznivega dejanja, kar potrjuje dejstvo, da je bila kazenska ovadba zavržena. Ugotovitev sodišča je v nasprotju z vsebino listine – dopis Specializiranega državnega tožilstva z dne 30. 9. 2019. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s pribavo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. S tem je tožnici onemogočilo dokazati, da je nedolžna. Podani so vsi pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Toženka se neutemeljeno sklicuje na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ta ne more biti utemeljena zaradi v odpovedi očitanega ravnanja. V vsakem primeru je treba tožnico kot delavko šteti za šibkejšo stranko delovnega razmerja in tako presojati navedbe toženke o izgubi zaupanja. Tožnica ni bila nikoli disciplinsko obravnavana, delo je vestno opravljala. Toženka sama potrjuje, da odpoved ni zakonita oziroma da ni razloga za podajo zakonite odpovedi, saj je tožnici še več tednov odrejala delo. Če bi zaupanje v tožnico izgubila, bi jo morala nemudoma odstraniti z dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb niti predlagala dokazov, s katerimi bi utemeljila, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka je javne uslužbence različno obravnavala, druga policistka je bila deležna milejših sankcij. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo vseh za odločitev bistvenih dejstev. Poseglo je v tožničino pravico do poštenega sojenja, ki jo določa 23. člen Ustave RS. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnice; opredelilo se je do tega, kdaj je dokument – Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah št. ... z dne 21. 8. 2018 prispel do Službe direktorja (SD) Policijske uprave (PU) A. (točka 12 obrazložitve) in kdaj je bil z razlogom za podajo odpovedi seznanjen generalni direktor Policije (točka 13 obrazložitve). Utemeljilo je, zakaj je toženka tožnici utemeljeno očitala izdajo varovanega podatka oziroma zakaj je šlo za varovani podatek (točke 18 do 20 obrazložitve), in se opredelilo do navedb tožnice, da je imela namen pridobiti si zaupanje B.B. (točka 22 obrazložitve). Nadalje je utemeljilo vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (točke 32 do 36 obrazložitve), kot presojo, da tožnica ni bila neenako obravnavana (točka 37 obrazložitve).

7. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje predložila listino – Tabela obveščanja (A7), ki kaže, da se o kaznivem dejanju, katerega storitve je osumljen policist, obvešča tako v okviru PU kot v okviru Generalne policijske uprave (GPU), pri čemer vsebina te listine za odločitev ni bistvena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako je v tožničinem primeru potekalo obveščanje, pri čemer ni nobenega dokaza, ki bi kazal, da je bila SD A. in posledično SD GPU z razlogom za odpoved seznanjena prej kot dne 11. 9. 2018. 8. Prav tako neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev o bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami. S tovrstnim očitkom tožnica oporeka dokazni oceni izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, predvsem glede pravočasnosti odpovedi. Tudi ta očitek je neutemeljen.

9. Rok za podajo odpovedi določa drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je za presojo pravočasnosti odpovedi bistveno, kdaj je razlog za podajo odpovedi ugotovila pristojna oseba, v konkretnem primeru je to generalni direktor Policije. Tako ni bistveno, kdaj so razlog ugotovile druge osebe ali službe pri toženki, kot je SD PU A..

10. Po tem, ko je toženka predložila izpis iz evidence knjiženih dokumentov, je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 29. 5. 2018 predlagala, da predloži listino, ki bi dokazovala, kdaj je dokument – Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah št. ... z dne 21. 8. 2018, ki obsega šest strani, prišel po hierarhični poti do predstojnika, hkrati jo je pozvala, da se opredeli do tega, da je trajalo od 21. 8. 2018, ko je bil dokument sestavljen, do 30. 8. 2018, ko ga je prejela SD PU A.. Toženka je vztrajala, da so dokumenti, vključno z navedenim, ustrezno datirani in knjiženi. Predlagala je dokaz z zaslišanjem prič C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz izvedlo. Izpovedim prič C.C., vodje oddelka za organizacijo in kadre SD PU A., in D.D., policijskega inšpektorja za notranjo varnost, je utemeljeno verjelo, kot je podrobno pojasnilo v izpodbijanem delu sodbe, saj sta bili skladni med seboj in z vsebino predloženih listin, predvsem dopisom s priloženim uradnim zaznamkom št. ... z dne 21. 8. 2018 (B13), ki ima v prejemni štampiljki naveden datum 30. 8. 2018, in izpisom iz evidence knjiženih dokumentov, ki za uradni zaznamek št. ... navaja datum dokumenta 21. 8. 2018 in datum prejema 30. 8. 2018 (B14). Pritožba neutemeljeno navaja, da se predloženi izpis evidence knjiženih dokumentov ne nanaša na uradni zaznamek št. ... z dne 21. 8. 2018 zaradi označbe, da gre za listino v obsegu ene strani. Da se ta označba nanaša na dopis, ki mu je bil uradni zaznamek priložen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi priče C.C..

11. Na podlagi ocene že omenjenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 30. 8. 2018 ravnanje tožnice (razlog za podajo odpovedi) ugotovila SD PU A.. V okviru te službe je notranje varnostni postopek vodil D.D.. Po koncu postopka je bil sestavljen predlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2018, naslovljen na generalnega direktorja Policije (B20). S prejemom dokumenta istega dne je šteti, da je generalni direktor Policije in s tem toženka ugotovila razlog za podajo odpovedi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je odpoved, podana s sklepom z dne 26. 9. 2018, pravočasna.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 337/2017 oziroma na stališča revizijskega sodišča, da delodajalec z vodenjem notranje varnostnih postopkov ne more podaljševati roka za podajo odpovedi. V konkretnem primeru bi bila namreč odpoved, če bi kot začetek teka roka za njeno podajo šteli začetek notranje varnostnega postopka dne 30. 8. 2018 (tega dne je bila tudi podana kazenska ovadba na Specializirano državno tožilstvo), pravočasna.

13. Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je tožnici očitala, da je v nasprotju z dolžnostmi varovanja notranjih informacij, ki so ji bile dostopne v zvezi z njenim delom pri opravljanju službe v Policiji oziroma v zvezi z njenim položajem, B.B., ki je nepoklicana oseba, preko aplikacije Facebook Messenger posredovala sporočila in fotografijo z varovanimi podatki Policije ter mu omogočila, da se je seznanil, da Policija razpolaga s podatkom, da vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja vozilo E., zlate barve, reg. št. ..., pri tem pa ga je še posebej opozorila, da policisti že vedo, da se vozi brez vozniškega dovoljenja in s kakšnim avtomobilom ter da je informacije videla na oglasni deski v pisarni policistov.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da informacija, ki jo je posredovala B.B., ni varovan podatek. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo drugače, pri čemer je upoštevalo 16. točko 3. člena Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadalj.), ki določa pomen izraza varovani podatek. Hkrati je pravilno upoštevalo skladne izpovedi prič mag. F.F., tedanje namestnice generalnega direktorja Policije, C.C., G.G., komandirja Policijske postaje (PP) A., in H.H., pomočnika komandirja PP A.. Pritožba v zvezi z (varovanim) podatkom, ki ga je razkrila, tudi neutemeljeno navaja, da gre za podatek, s katerim je bil B.B. že seznanjen (češ da je vedel, da nima vozniškega dovoljenja). Bistvo podatka, ki ga je tožnica posredovala, je v tem, da Policija razpolaga z informacijo, da B.B. vozi brez vozniškega dovoljenja in da vozi vozilo določene znamke oziroma tipa. Sodišče prve stopnje izpovedi priče B.B., da je bil s tem podatkom že seznanjen, utemeljeno ni verjelo, saj je bila neprepričljiva, predvsem pa nasprotna vsebini pogovora med njim in tožnico, ki je razvidna iz posnetkov zaslona z dne 16. 1. 2018 (B13), ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi (točka 27 obrazložitve). Pravilno je zavrnilo navedbo tožnice, ki jo ponavlja v pritožbi, da je imela namen pridobiti zaupanje B.B., da bi od njega izvedela kaj o trgovini z drogami. S tem svojega ravnanja ne opraviči, policisti ne morejo nuditi oziroma obljubljati protiuslug.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so v očitanem in dokazanem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja, vključno z naklepom. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Tožnica kot uradna oseba oziroma javna uslužbenka, ki je vedela, da podatkov, ki so ji dostopni v zvezi z njenim delom, ne sme posredovati nepoklicanim osebam, je izrabila svoj položaj policistke in s tem B.B. pridobila vsaj nepremoženjsko korist. Pri tem je nebistveno, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da je bila kazenska ovadba zoper tožnico zavržena, saj delovno sodišče presoja obstoj znakov kaznivega dejanja in na izid (pred)kazenskega postopka ni vezano. Zavrženje kazenske ovadbe potrjuje s strani tožnice predloženi dopis Specializiranega državnega tožilstva z dne 30. 9. 2019 (A15), ki ga je sodišče prve stopnje prebralo (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe) in pri odločitvi upoštevalo (točka 28 obrazložitve). Dokazni predlog tožnice, da pribavi sklep o zavrženju kazenske ovadbe, je utemeljeno zavrnilo. Tožnica namreč ni navedla, katero drugo dejstvo, razen dejstva, da je bila kazenska ovadba zavržena, bi sodišče prve stopnje iz navedene listine (še) ugotovilo.

16. Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožba mu neutemeljeno očita, da za ugotavljanje okoliščin in interesov ni imelo trditvene podlage toženke. Toženka je tako v sami odpovedi kot pred sodiščem prve stopnje navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, kot dokaz je poleg listine – sklep o prepovedi opravljanja dela št. ... z dne 13. 9. 2018, ki ovrže pritožbene navedbe tožnice o nadaljnjem odrejanju dela, predlagala zaslišanje priče mag. F.F.. Na podlagi ocene njene izpovedi pa tudi izpovedi priče C.C. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ugotovljeno ravnanje tožnice v popolnem nasprotju s tem, kar se pričakuje od policista, in da je toženka povsem izgubila zaupanje v tožnico. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je takšna izguba zaupanja utemeljena in da okoliščine na strani tožnice, ki jih poudarja v pritožbi, da nikoli ni bila disciplinsko obravnavana in da je delo vestno opravljala, ne morejo pretehtati.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje, ki je kot nebistvene za odločitev opredelilo tožničine navedbe o kršitvah, ki naj bi jih storili drugi javni uslužbenci, pa jih toženka ni sankcionirala s podajo izredne odpovedi. Ob pravilni presoji, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s sklepom toženke št. ... z dne 26. 9. 2018 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 11. 2018, zakonita, so nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, urejeno v 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče se do tovrstnih navedb na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje.

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).