Jedro

Abstraktni zakonski dejanski stan iz 9. odstavka 107. člena ZIS je lahko zapolnjen že s podatki uradnih evidenc – registra ponudnikov storitev informacijske družbe, registra koncesionarjev za igralnice, igralne salone in prireditelje klasičnih iger na srečo, evidence izdanih odločb o prepovedi prirejanja iger na srečo, ki so upravnemu organu znani. Tudi v okviru izbire ukrepa, kolikor je organu znano, da gre za najblažji ukrep, za sodišče ni sporno, da se postopek ne bi mogel izvesti kot skrajšan postopek. Sodišče stoji na stališču, da je organ lahko izvedel skrajšan postopek brez udeležbe stranke, če so organu znana dejstva in uradni podatki dali zadostno podlago za odločitev glede na uporabljeno materialno določbo, stranka pa je imela možnost vložiti pravno sredstvo – pritožbo, v kateri je lahko ugovarjala posegu v svoj položaj, ki bi ga organ pri naložitvi ukrepa, kot specifičnega moral upoštevati, ter je drugostopni organ presodil njen ugovor po vsebini ter razloge, s katerimi je ugovor zavrnil kot nerelevanten, navedel. Tožeča stranka ugovarja, da se tudi drugostopenjski organ ni opredelil, da je tožeča stranka ponudnik tranzita za tujo gospodarsko družbo ter da bodo posledice zapovedanega ukrepa prizadele pravice končnih uporabnikov te gospodarske družbe s sedežem v R Hrvaški, ki omejitev glede prirejanja iger na srečo prek svetovnega spleta nima; ta gospodarska družba uporablja tudi strežnike tožeče stranke. Ker drugostopenjski organ na citirani ugovor tožeče stranke ni odgovoril, gre lahko za situacijo, zaradi katere bi izrečen ukrep lahko prekomerno posegel v položaj tožeče stranke oziroma imel prek nje čezmejni učinek na tujo pravno osebo. Glede na povedano sodišče meni, da je v zadevah po 107. členu ZIS lahko bistveno tudi poznavanje tehničnih in poslovnih povezav zavezanih strank.

Morebitna neučinkovitost naloženega ukrepa ni ugovor, ki bi tožečo stranko razbremenil izpolnitve obveznosti. Upravni organ je tisti, ki mu zakon nalaga, da v primeru, ko se stečejo zakonski pogoji, odredi določen ukrep, pri tem pa je vezan na dejanske in pravne možnosti njegove izvršitve. Na tožeči stranki je, da izvrši naložen ukrep ne glede na uporabnike, ki jih bo izvršitev ukrepa zadela, pri čemer ni na njej, da se sprašuje, kako ga je možno zaobiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo, št. 4613-358/2010/2-0210-04 z dne 6. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu odločbe omejiti dostop do spletne strani X., na kateri gospodarski družbi A. ter B. prirejata spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova X. v IP naslov (1. točka izreka); ter da mora ponudnik storitve informacijske družbe toženi stranki predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v 8 dneh po omejitvi dostopa do spletne strani. V obrazložitvi navaja, da je v okviru postopka nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih ugotovil, da družbi, navedeni v izreku, na spletni strani navedeni v izreku, prirejata spletne igre na srečo. Ker družbi nimata koncesije Vlade RS, je 26. 3. 2010 izdal odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo v RS na navedenem spletnem naslovu. V postopku nadzora dostopa do spletne strani je 7. 6. 2010 ugotovil, da se na spletni strani igre na srečo še vedno prirejajo. Na podlagi vpogleda v javni register ponudnikov storitev informacijske družbe, ki ga vodi APEK, je ugotovil, da je družba C. ponudnik storitev ozkopasovnega oziroma širokopasovnega dostopa do interneta. Pri odločitvi je uporabil 5. alineo 1. odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 9. odstavek 107. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS). Postopek je vodil na podlagi 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopni organ je s 1. točko izreka zavrnil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti prvostopne odločbe, v 2. točki izreka pa pritožbo zoper prvostopno odločbo. V obrazložitvi k zavrnitvi pritožbe zavrača ugovore v zvezi s kršitvijo ZUP zaradi izvedbe skrajšanega postopka. Meni, da v postopku sodelovanje tožeče stranke ni bilo potrebno, saj sporno delovanje ni omejeno le na tožečo stranko, ampak je splošno znan način delovanja sistema, ki omogoča dostop do spletnih strani. Zavrača tudi ugovor o napačni uporabi materialnega prava – 9. odstavka 107. člena ZIS, ker namen, ki ga zasleduje to določilo, z naloženim ukrepom ne bo dosežen, dostop ne bo omejen učinkovito, obit omejitve pa bo mogoč na povsem legitimne načine. Soglaša, da tožeča stranka kot ponudnik storitve dostopa do interneta ne more popolnoma nadomestiti izpolnitve prepovedne odločbe, s katero je bilo zavezani stranki prepovedano prirejanje spletne igre na srečo, vendar je operater edina primerna oseba, ki lahko s svojim dejanjem (naloženim ukrepom) doseže podoben nadomestni učinek. To izhaja iz 9. odstavka 107. člena ZIS, ki opredeljuje osebe, ki jim Urad lahko naloži omejitev dostopa do spletnih strani. Meni, da morebitna nepopolnost določene ureditve ali ukrepa ne more biti razlog, da se ureditev ali ukrep ne sprejmeta. Do navedb glede smiselnosti izdaje odločb pa se ne opredeljuje, saj sodijo v krog širše družbene razprave. Prav tako se ne opredeljuje do trditve, da naj bi z izvršitvijo ukrepa nastali stroški, pri čemer stranko skrbijo predvsem stroški, ki bi ji utegnili nastati v prihodnje, ob morebitni naložitvi drugih ukrepov, ker splošne trditve o nastanku stroškov ni v ničemer konkretizirala (npr. z navedbo časa, ki ga bo za ukrep porabila, višino stroškov dela in materialnih stroškov).

Tožeča stranka predlaga ničnost prvostopne odločbe v skladu z 68. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podredno pa, skladno s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, da sodišče izpodbijani akt odpravi ter ustavi postopek oziroma, da na podlagi 64. člena izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Sklicuje se na vsebinsko razpravo, ki je potekala v Državnem zboru ob spremembah in dopolnitvah ZIS. Navaja, da ne more aplicirati omejitve na vse uporabnike, dostop jim bo le otežen. Dostopa ne bo onemogočila za tiste uporabnike, ki uporabljajo svoje DNS strežnike, razen tega pa je možen preprost zaobit ukrepa s spremembo spletnega naslova. Ukrep je zato neučinkovit. Tožena stranka blokade ni naložila vsem ponudnikom internetnih storitev in tudi ne vsem vročila odločb, zato so v neenakopravnem položaju. Predlaga postavitev izvedenca, ki naj se opredeli do učinkov naloženega ukrepa. Ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava, ker je opredelitev naslovnika odločbe napačna. Tožeča stranka ni ponudnik storitve informacijske družbe iz 9. odstavka 107. člena ZIS. ZIS pojma ne definira, Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT) pa izloča igralništvo. ZEPT status opredeljuje in kot takemu mu lahko le sodišče naloži ustavitev ali omejitev (9. člen ZEPT). Namreč APEK ima register operaterjev in ne ponudnikov informacijske družbe. Glede na navedeno ni pravilna ugotovitev, da je ponudnik storitev informacijske družbe. Vse bi lahko bilo ugotovljeno v posebnem ugotovitvenem postopku, vendar je bil izpeljan skrajšan. Sporno je stališče drugostopnega organa, da je ponudnik informacijske družbe „nedoločen pravni pojem“. Drugostopni organ ne more popraviti nepravilnosti prvostopnega organa. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi glede načina omejitve dostopa do spletne strani. Gre za neučinkovit način izvršitve, ki pomeni nezakonit kompromis. Izvršitev je prevaljena na operaterje. Sam ukrep ni jasno definiran, na katerih strežnikih ga je treba izvesti, ne more se aplicirati na vse uporabnike, mogoče ga je zaobiti, prizadene tudi druge gospodarske subjekte in ne le končnih uporabnikov ter nalaga ga upravni organ, moralo pa bi ga sodišče. Iz teh razlogov je neizvršljiv in ničen. Sam izrek je nejasen, iz njega ne izhaja način izvedbe ukrepa. Procesna pravila zapovedujejo jasnost in nedvoumnost izreka. Ni mogoča izvršitev, da se onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova v IP naslov, ker do pretvorbe tekstovnega spletnega naslova vseeno pride. Tožeča stranka je sama iskala namen, čeprav je to naloga tožene stranke. Tožena stranka se je dolžna v okviru stroke informirati, kaj nalaga in to ni kaprica tožeče stranke in izraz želje po zavlačevanju kot trdi drugostopni organ. Organ je napačno uporabil materialno pravo, ker namen, ki ga zasleduje 9. odstavek 107. člena ZIS, ne bo dosežen. Odločitev je obremenjena tudi s kršitvijo pravil postopka, ker organ ni vodil posebnega ugotovitvenega postopka. Ni upoštevano načelo sorazmernosti kot temeljno načelo inšpekcijskega postopka, kar izhaja tudi iz mnenja informacijske pooblaščenke. Sam ukrep mora biti izdan ob upoštevanju 7. člena ZIN. Zaradi izvršljivosti odločbe, ki jo je nemogoče izvršiti oziroma le za kratek čas deloma, se po nepotrebnem nalaga nesorazmeren poseg v gospodarsko delovanje tožeče stranke. Zaradi ukrepa bo tožeča stranka negativno stigmatizirana, kar že izhaja iz forumov ter ji bodo nastali stroški izvedbe ukrepa. Ugotovljeno je bilo napačno tudi dejansko stanje, kar je vse posledica skrajšanega postopka. V posebnem upravnem postopku bi tožeča stranka pojasnila, da je ukrep mogoče izvesti, da pa tožeča stranka omejitve ne bo onemogočila vsem svojim uporabnikom, ker končni uporabniki niso dolžni uporabljati njenega DNS serverja, ker lahko uporablja druge javnodostopne serverje. Tisti, ki bi jim omejil dostop, pa bi ga lahko zaobšli. Tožeča stranka je bila s postopanjem razvrednotena v golega izvajalca nesmiselnega ukrepa. Nadalje bo prizadeta tudi družba C., ki uporablja njene strežnike, Hrvaška pa nima omejitev kot Slovenija. Glede same izvršljivosti pa navaja, da jo je možno izvršiti le delno, možen je zaobit ter ne privede do učinka, če ne bodo pretvorbe izvršili vsi operaterji, tako fiksni kot mobilni. Zaključuje, da izpodbijana odločba ni (zaradi razlogov, navedenih v tožbi) izvršljiva ter tako ne bi postala tudi z dopolnitvijo postopka ali z izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka, postavitvijo izvedenca ali s pritegnitvijo dejanskega izvedenca za izvršitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na ugovor v zvezi z uporabo pojma ponudnika storitve informacije družbe; nadalje, da tožena stranka blokade ni naložila vsem ponudnikom internetnih storitev; sorazmernostjo ter razumljivostjo izreka o naložitvi ukrepa.

Tožba je utemeljena.

Primarni tožbeni predlog se glasi na izrek ničnosti prvostopne odločbe. Po 68. členu ZUS-1 sodišče izreče upravni akt za ničen, če ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Ničnostne razloge določa ZUP v 1. odstavku 279. člena: 1) če je bila odločba izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, 2) če bi odločba z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, 3) če odločbe sploh ni mogoče izvršiti, 4) če je odločbo organ izdal brez zahteve stranke, če je bila zahteva potrebna, pa stranka v to kasneje ni izrecno ali molče privolila, 5) če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, 6) če je v odločbi taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožeča stranka v tožbi izrecno ne navede, po katerem ničnostnem razlogu naj bi bila prvostopna odločba nična, glede na vsebino navedenih ugovorov pa sodišče ugotavlja, da uveljavlja razloga iz 1. in 3. točke.

Tožeča stranka utemeljuje razlog po 1. točki na dejstvo, da se je pristojnost za izdajo ukrepa, kot ji je bil naložen s prvostopno odločbo spremenila na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIS (Uradni list RS, št. 10/2010) in sicer je bila pristojnost za omejitev dostopa do spletnih strani prenesena iz nadzornega organa na sodišče. Navedenemu razlogu sodišče ne more slediti, saj je bil v času izdaje izpodbijane odločbe glede na določbe ZIS nadzorni organ stvarno pristojen za izdajo odločbe. Kasnejša sprememba na njegovo stvarno pristojnost v času odločanja nima vpliva. V času odločanja je bil nadzorni organ pristojen za odločanje, pa tudi sama narava odločitve ni takšna, da bi o njej ne bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku.

Podan tudi ni razlog po 3. točki. Tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, da je izvršljiva le kratek čas oziroma, da je ni možno izvršiti pri vseh uporabnikih ter da tisti, ki jim bi omejila dostop, tega lahko zaobidejo.

Razlog iz 3. točke je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali dejanska. V obravnavanem primeru razlog neizvršljivosti ni podan. Tožeča stranka je izpodbijano odločbo izvršila (stran 4 tožbe), tako da izpodbijana odločba ni ne v pravnem (da je izrek nejasen ter da ga zato ni mogoče izvršiti) in ne dejanskem smislu neizvršljiva. Vprašanje učinkov izvršenega ukrepa pa ne spada v okvir dejanskega stanja presoje ničnostnega razloga po 3. točki 279. člena ZUP.

V nadaljevanju je sodišče presojalo podredni tožbeni predlog, ki se glasi na odpravo izpodbijane prvostopne odločbe.

Izpodbijana odločba, s katero je upravni organ tožeči stranki naložil, da omeji dostop do spletne strani X. z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova v IP naslov, je bila izdana v postopku nadzora po ZIS, v katerem se ob upoštevanju določb tega zakona (členi 107 – 109b) subsidiarno uporabljajo določbe ZUP in ZIN (3. odstavek 107. člena ZIS).

Postopkovna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je bil 144. člen ZUP. Po 1. točki 1. odstavka te določbe, na katero se upravni organ vsebinsko opira, lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana.

Upravni organ izdajo odločbe opira na 5. alineo 1. odstavka 32. člena ZIN in 9. odstavek 107. člena ZIS (veljaven v času odločanja). Peta alinea 1. odstavka 32. člena ZIN inšpektorju nalaga, da v primeru, ko ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. Po 9. odstavku 107. člena ZIS je lahko nadzorni organ, če je ugotovil, da se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade, ponudniku storitve informacijske družbe naložil omejitev dostopa do spletne strani oziroma drugih telekomunikacijskih povezav, preko katerih se lahko igre prirejajo.

Iz povzetih določb izhaja, da je izpodbijana odločba po svoji vsebini akt, s katerim se izvršuje odločba, izdana družbi, ki prireja spletne igre na srečo brez koncesije Vlade RS in se ji z njo prepove prirejati igre na srečo v RS. V nadzornem – inšpekcijskem postopku se ponudniku storitev informacijske družbe naloži, da to odločbo izvrši tako, da omeji dostop do spletne strani, na kateri se prirejajo igre na srečo. Izvršitev navedenega ukrepa zato lahko posredno pomeni poseg v položaj ponudnika storitev informacijske družbe – tožeče stranke.

Tožeča stranka ugovarja, da je postopek izveden pri toženi stranki kot skrajšan ugotovitveni postopek pripeljal do napačne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka ugovarja in ugotavlja, da se tudi drugostopenjski organ ni opredelil, da je tožeča stranka ponudnik tranzita za tujo gospodarsko družbo – C. d.o.o. ter da bodo posledice zapovedanega ukrepa prizadele pravice končnih uporabnikov te gospodarske družbe s sedežem v R Hrvaški, ki omejitev glede prirejanja iger na srečo prek svetovnega spleta nima. Ta gospodarska družba uporablja tudi strežnike tožeče stranke. Ker tožena stranka ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, tega ni vedela kljub temu, da trdi, da je odločitev oprla na znana dejstva, tožeča stranka pa ni imela možnosti, da bi ji to pojasnila. Z navedenim ugovarja, da gre za relevantno dejstvo. Izrečen ukrep bo imel vpliv, ki ga zaradi teritorialnega principa ne bi smel imeti.

Načeloma sodišče soglaša s toženo stranko, da je abstraktni zakonski dejanski stan iz 9. odstavka 107. člena ZIS lahko zapolnjen že s podatki uradnih evidenc – registra ponudnikov storitev informacijske družbe, registra koncesionarjev za igralnice, igralne salone in prireditelje klasičnih iger na srečo, evidence izdanih odločb o prepovedi prirejanja iger na srečo, ki so upravnemu organu znani. Tudi v okviru izbire ukrepa, kolikor je organu znano, da gre za najblažji ukrep, za sodišče ni sporno, da se postopek ne bi mogel izvesti kot skrajšan postopek. Sodišče stoji na stališču, da je organ lahko izvedel skrajšan postopek brez udeležbe stranke, če so organu znana dejstva in uradni podatki dali zadostno podlago za odločitev glede na uporabljeno materialno določbo, stranka pa je imela možnost vložiti pravno sredstvo – pritožbo, v kateri je lahko ugovarjala posegu v svoj položaj, ki bi ga organ pri naložitvi ukrepa, kot specifičnega moral upoštevati ter je drugostopni organ presodil njen ugovor po vsebini ter razloge, s katerimi je ugovor zavrnil kot nerelevanten, navedel. V obravnavani zadevi pa drugostopni organ na enak ugovor, kot je sodišče zgoraj citiralo ugovor tožeče stranke, ni odgovoril. Sodišče meni, da lahko gre za situacijo, zaradi katere bi izrečen ukrep lahko prekomerno posegel v položaj tožeče stranke oziroma imel prek nje čezmejni učinek na tujo pravno osebo. Glede na povedano sodišče meni, da je v zadevah po 107. členu ZIS lahko bistveno tudi poznavanje tehničnih in poslovnih povezav zavezanih strank.

V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do tožbenih ugovorov, ki jih zavrača kot neutemeljene. Tožbeni ugovor, da upravni organ izvršitve enakega ukrepa, kot ga je naložil njej, ni naložil vsem ponudnikom storitev informacijske družbe, na pravilnost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Če je tožeča stranka subjekt iz 9. odstavka 107. člena ZIS, ki mu upravni organ lahko naloži omejitev dostopa do spletne strani, na kateri se prirejajo spletne igre na srečo, kar pa ni sporno, se njen pravni položaj v ničemer ne spremeni, tudi če vsem ponudnikom informacijske družbe enakovrstne odločbe ne bi bile izdane.

Tožeča stranka ugovarja, da je naložen ukrep nejasen. Ukrep, ki je tožeči stranki naložen, je razviden iz izreka. Tožeča stranka opredeljuje njegovo nejasnost oziroma nerazumljivost v smeri, da ni jasno definirano, na katerih strežnikih ga je potrebno izvesti, da ga ne more aplicirati na vse uporabnike, da ga je mogoče zaobiti, da prizadene tudi druge gospodarske subjekte in ne le končnih uporabnikov, torej da je izrek nejasen, ker je vprašljiva izvedba. Sama je iskala namen izvršitve in si ga je po svoje tolmačila, vendar pa bi bila tožena stranka dolžna v okviru stroke tožečo stranko informirati, kaj ji nalaga. Tožeča stranka sicer navaja, v čem naj bi bil izrek nerazumljiv, vendar sodišče že iz njenih tožbenih navedb, da je ukrep izvršila, razbere, da je tožeči stranki vsebina ukrepa jasna, torej se na nejasnost oziroma nerazumljivost ukrepa ne more sklicevati.

V zvezi z ugovorom, da ji ni jasno, na katerih strežnikih ga je potrebno izvesti, sodišče ugotavlja, da gre za ugovor, ki ni neposredno povezan z ukrepom. Ukrep se nanaša na tožečo stranko, torej je tudi tožeči stranki jasno, da se nanaša na njene strežnike. Morebitna neučinkovitost naloženega ukrepa pa ni ugovor, ki bi tožečo stranko razbremenil izpolnitve obveznosti. Upravni organ je tisti, ki mu zakon nalaga, da v primeru, ko se stečejo zakonski pogoji, odredi določen ukrep, pri tem pa je vezan na dejanske in pravne možnosti njegove izvršitve. Na tožeči stranki je, da izvrši naložen ukrep ne glede na uporabnike, ki jih bo izvršitev ukrepa zadela, pri čemer ni na tožeči stranki, da se sprašuje, kako ga je možno zaobiti.

Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi s kršitvijo materialnega prava – opredelitev naslovnika odločbe, ker tožeča stranka naj ne bi bila ponudnik storitve informacijske družbe iz 9. odstavka 107. člena ZIS. Iz določb ZEPT in Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) izhaja, da seznam operaterjev, ki ga vodi APEK, vključuje vse ponudnike informacijske družbe, saj je pojem operater po ZEKom širši pojem od pojma ponudnik informacijske družbe po ZIS in po ZEPT. ZEKom pojem operaterja opredeljuje v 23. točki 3. člena, kjer je operater opredeljen kot operater omrežja, ali izvajalec storitve. Operater omrežja je po 23.a točki tega člena opredeljen kot fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja javno komunikacijsko omrežje ali pripadajoče zmogljivosti ali je obvestil pristojni regulativni organ o nameravanem zagotavljanju javnega komunikacijskega omrežja ali pripadajočih zmogljivosti, izvajalec storitve pa je po 6.a točki tega člena fizična ali pravna oseba, ki izvaja javno komunikacijsko storitev ali je obvestila pristojni regulativni organ o nameravanem izvajanju javne komunikacijske storitve. Storitev informacijske družbe je po 35. členu ZEKom in po 11. točki 3. člena ZEPT opredeljena kot storitev, ki se ponavadi zagotavlja za plačilo, na daljavo, z elektronskimi sredstvi in na posamezno zahtevo prejemnika storitev. Pri tem „na daljavo“ pomeni, da se storitev zagotavlja, ne da bi bili strani istočasno prisotni. „Z elektronskimi sredstvi“ pomeni, da se vključitev na začetku pošlje in v namembnem kraju sprejme z elektronsko opremo z obdelavo in shranjevanje podatkov in v celoti pošlje, prenese in sprejme po žici, radiu, optičnih sredstvih ali drugih elektromagnetnih sredstvi. „Na posamezno zahtevo prejemnika storitev“ pa pomeni, da se storitev zagotavlja s prenosom podatkov na posamezno zahtevo. Storitve informacijske družbe vključujejo zlasti storitve prodaje blaga ali storitev, dostopa do podatkov ali oglaševanja na svetovnem spletu ter storitve dostopa do komunikacijskega omrežja, prenosa podatkov ali shranjevanja prejemnikovih podatkov v komunikacijskem omrežju. Iz navedenega izhaja, da uradna evidenca operaterjev, ki jo na podlagi 127. člena ZEKom vodi APEK, vključuje tako operaterje javnih komunikacijskih omrežij, kot tudi javne ponudnike storitev informacijske družbe, saj je oboje ZEKom poimenuje s pojmom operaterji.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da v postopku za njegovo izdajo niso bila upoštevana pravila postopka, kar je moglo vplivati na njeno zakonitost (2. točka 1. odstavka 27. člena in 3. odstavek 27. člena ZUS-1). Zadevo je na podlagi 3. odstavka 64. člena ZIS-1 vrnilo prvostopnemu organu, ki bo v ponovnem postopku moral upoštevati določbo 6. člena ZIS-D. Le ta določa, da se postopki, ki so bili ob uveljavitvi te novele v teku oziroma je tedaj že bilo vloženo pravno sredstvo, končajo po določbah ZIS. Ob uveljavitvi ZIS-D (11. 1. 2011) je bila izpodbijana odločba dokončna in že v presoji v upravnem sporu. Po ZIS-D pa upravni organ ni več pristojen za odločanje o omejitvi dostopa do spletnih strani, na katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije. Zato o zadevi ne more več vsebinsko odločiti. Ker pa je bil postopek uveden (po uradni dolžnosti), ga mora z ustreznim upravnim aktom zaključiti.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.