Jedro

Po določbi 17. člena SKPG v povezavi z določbo 36.b člena ZDR se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je možno medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, določeni pa so tudi kriteriji za ohranitev zaposlitve. V spornem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč kriteriji niso bili upoštevani, obe sodišči pa tudi skladno ugotavljata, da v sklepu (niti izvedenih dokazih) ni navedenih jasnih operativnih razlogov za zaključek, da je prav delo tožnice postalo trajno nepotrebno. Če ni mogoče ugotoviti operativnih razlogov in niso bili upoštevani kriteriji to pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo v nasprotju z zakonom in SKP.

Ker ZZZPB v 19. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom, je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 290-593/99-3-218 z dne 28.3.2000 v zvezi z odločbo območne enote v Kopru št. 021189077760 z dne 30.8.1999 o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov ali so ti nejasni in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne navede, zakaj bi morala tožnica vložiti pritožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma zahtevati sodno varstvo. Enak očitek velja za sodbo pritožbenega sodišča. Dalje je navajala, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na zakonit način, zato ni bila potrebna niti pritožba pri delodajalcu niti sodno varstvo. V njenem primeru ni špekulativnega namena pridobitve pravic zaradi brezposelnosti. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče pravilno uporabilo določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.), zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) in splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 40/97).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sodba in prav tako sodba sodišča prve stopnje jasni in ju je mogoče v celoti preizkusiti, pri čemer je razlog, zakaj bi se tožnica morala pritožiti zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja podan že v zakonski določbi (19. člen ZZZPB), kar je sodišče v izpodbijani sodbi (enako sodišče prve stopnje) tudi poudarilo. Zato ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je bila s sklepom pristojnega organa 15.9.1998 spoznana za trajno presežno delavko in ji je delovno razmerje iz tega naslova prenehalo dne 15.4.1999. Pritožbe zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnica ni vlagala.

Po določbi 17. člena SKPG v povezavi z določbo 36.b člena ZDR se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je možno medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, določeni pa so tudi kriteriji za ohranitev zaposlitve. V spornem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč kriteriji niso bili upoštevani, obe sodišči pa tudi skladno ugotavljata, da v sklepu (niti izvedenih dokazih) ni navedenih jasnih operativnih razlogov za zaključek, da je prav delo tožnice postalo trajno nepotrebno. Če ni mogoče ugotoviti operativnih razlogov in niso bili upoštevani kriteriji to pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo v nasprotju z zakonom in SKP.

Ker ZZZPB v 19. členu določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacije ali delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic ali sodnega varstva v skladu z zakonom, je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila.

Razlogi, ki jih kot opravičilo za očitano opustitev varstva pravic in kasneje sodnega varstva navaja tožnica, za pravilno odločitev niso upoštevni.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.