Jedro

Tožnica je z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 22. 12. 2006 razveljavila odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči z dne 25. 10. 2006 in odločila, da toženki s 1. 1. 2007 preneha upravičenost do te pomoči. Ker je toženka denarno socialno pomoč za januar 2007 prejela neupravičeno, jo je dolžna vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 205,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2007 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je zoper odločbo z dne 22. 12. 2012 (verjetno pravilno 2006) pritožila, ni pa naredila kopije. S Centrom za socialno delo ... se je preko sodišča dogovarjala za sklenitev sodne poravnave oziroma o odpisu dolga. Na prejšnjem naroku so se dogovorili, da bo dolg odplačala v 12-ih obrokih po 17,00 EUR mesečno, vendar se je pri njej finančno stanje tako spremenilo, da bo zaprosila za odpis dolga. Odločitev sodišča se ji ne zdi poštena. Ni ji jasno, zakaj je bilo ugotovljeno, da sodna poravnava ni možna.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je tožena na prvem naroku zaprosila za možnost sklenitve sodna poravnave, na zadnjem naroku pa do sodne poravnave ni prišlo iz razlogov na strani toženke. Toženka tudi ni poskušala pristopiti niti k sklenitvi zunaj sodne rešitve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo ... toženki na podlagi njene vloge z dne 2. 10. 2006 z odločbo št. ... z dne 25. 10. 2006 odobril denarno socialno pomoč v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka od 1. 11. 2006 do 31. 1. 2007. Ob pregledu seznama prejemnikov denarne socialne pomoči je Center za socialno delo ... po podatkih za mesec november 2006 ugotovil, da je bila toženka dne 14. 11. 2006 iz krivdnih razlogov odjavljena iz evidence brezposelnih oseb Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o črtanju toženke iz evidence brezposelnih oseb je postala dokončna in torej izvršljiva dne 13. 12. 2006. Center za socialno delo ... je nato z odločbo št. ... z dne 22. 12. 2006 odločbo Centra za socialno delo ... št. ... z dne 25. 10. 2006 razveljavil s 1. 1. 2007 in hkrati odločil, da toženki s tem dnem preneha upravičenost do denarne socialne pomoči. Ker iz dokumentacije ni razvidno, da bi toženka odločbo z dne 22. 12. 2006 izpodbijala in tudi sama je, enako kot ponovno v pritožbi, pred sodiščem prve stopnje zgolj navajala, da se je zoper citirano odločbo pritožila, ne da bi za takšne navedbe predložila kakršnekoli dokaze, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pravilno štelo, da je odločba z dne 22. 12. 2006 postala dokončna, s tem pa tudi izvršljiva.

To pomeni, da toženka glede na dokončno odločbo z dne 22. 12. 2006, od 1. 1. 2007 ni bila več upravičena do denarne socialne pomoči in da jo je za mesec januar 2007 prejela neupravičeno. Neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč pa je upravičenec skladno z določbo tretjega odstavka 41. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZSV) dolžan vrniti. V konkretnem primeru je na tej pravni podlagi toženka dolžna tožniku vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč za mesec januar 2007 v višini 205,57 EUR ter skladno z isto določbo ZSV z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožba se brez podlage sklicuje na to, da se ji zdi odločitev sodišča prve stopnje nepoštena in da ji ni jasno, zakaj ni prišlo do poravnave. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave (list. št. 18), do sodne poravnave kljub temu, da je zakonita zastopnica tožnice tekom postopka skladno z dogovorom iz prvega naroka, pridobila soglasje za sklenitev sodne poravnave, do nje ni prišlo, zaradi spremenjenih razmer pri toženki. Izrecno je namreč toženka izjavila, da zaradi nastale finančne situacije dolga ni sposobna poravnati niti v obrokih.

Pritožbene navedbe v zvezi z dogovarjanjem o odpisu dolga ali sklenitvijo izvensodne poravnave, pa za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne. Dogovarjanje o odpisu dolga ne predstavlja nobenega odločilnega dejstva, ki bi vplivalo na samo odločitev in tudi samo po sebi ne more imeti nobenih pravnih posledic. Eventuelno pa ima lahko sklenjena izvensodna poravnava ali dogovor o odpisu dolga učinek na izvršitev sodne odločbe.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.