Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnik iz naslova pokojnine prejel več, kot je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, da sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine ni moč upoštevati, ker za to ni zakonske podlage; da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne BPP, ker je lahko toženka pravočasno odločila o prošnji za BPP, in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP, ker iz prošnje ne izhaja, da mu je nastala izredna finančna obveznost, ki ga bremeni, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Pri tem so pod pojmom višje sile mišljene naravne katastrofe in druge nesreče, kot so na primer potresi, poplave, požari in podobno, ne pa sodni rubeži, kot meni tožnik.

Sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je odločba nična iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila odločba izdana na podlagi zahteve stranke, konkretno na podlagi tožnikove prošnje za dodelitev nujne ali izjemne BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu pod opr. št. V Ps ... V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa finančni pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči. Po tem določilu se šteje, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Tožena stranka pojasnjuje, da je osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih 265,22 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik iz naslova pokojnine prejel najmanj 552,42 EUR, dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pa je znesek 530,44 EUR. Pojasnjuje še, da sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine ni moč upoštevati, ker za to ni zakonske podlage. Tožnik pa tudi ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, saj je tožena stranka lahko pravočasno odločila o brezplačni pravni pomoči, ker je narok razpisan za 21. marec 2014 in je tožnik imel še dovolj časa, da si poišče ustrezno pravno pomoč. Prav tako pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, saj iz prošnje ne izhaja, da mu je nastala izredna finančna obveznost, ki ga bremeni, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženi stranki in upravnemu sodišču že 13 let splošno znano, da tožnik izpolnjuje pogoje za izjemno brezplačno pravno pomoč po 22. členu ZBPP, ker se je brez svoje krivde znašel v težki finančni stiski. Po njegovem mnenju je odločba celo nična po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker se tožena stranka ni opredelila o zaprošeni vrsti brezplačne pravne pomoči. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu organu za brezplačno pravno pomoč, oziroma naj odločbo odpravi in s sodbo samo ugodi prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ji je iz drugih prošenj, ki jih tožnik pogosto vlaga, znano, da ima pokojnino, ki presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka in zato ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz zakona ne izhaja, da bi se kreditne obveznosti in sodne izvršbe upoštevale pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar izhaja tudi iz več sodb upravnega sodišča. Tožena stranka je tudi pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev niti za nujno niti za izjemno brezplačno pravno pomoč. Tožnik ji ni ponudil nobenih dokazov, ki bi utemeljevali dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, nujna brezplačna pravna pomoč pa se dodeli zgolj v primeru, če sodišče ne more odločiti o brezplačni pravni pomoči in bi tožnik zaradi tega lahko zamudil rok za kakšno dejanje, tožena stranka pa je odločila o prošnji istega dne, ko jo je tožnik vložil, odločba pa je bila odpravljena naslednjega dne in jo je lahko tožnikov zastopnik prevzel že 29. 3. 2014, to je dva dni pred razpisanim narokom.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je brez denarja za zagotavljanje ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena ustave. Zaradi sodnih izvršb je dejansko njegova pokojnina nižja. Meni, da izpolnjuje pogoje za nujno in izjemno brezplačno pravno pomoč. Glede izjemne brezplačne pravne pomoči se sklicuje na določilo, ki določa, da so pogoji izpolnjeni tudi, kadar gre za izredno finančno obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je posledica višje sile. Tožnik meni, da je žrtev sodnih rubežev in da to predstavlja višjo silo, kot je potres in poplave.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik glede na navedeno določilo ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik iz naslova pokojnine prejel več, kot je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, da sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine ni moč upoštevati, ker za to ni zakonske podlage, da ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, ker je tožena stranka lahko pravočasno odločila o prošnji za brezplačno pravno pomoč, in da ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči, ker iz prošnje ne izhaja, da mu je nastala izredna finančna obveznost, ki ga bremeni, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati.

Tožnik meni, da je splošno znano, da izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči iz 22. člena ZBPP. Eden od pogojev za izjemno brezplačno pravno pomoč je tudi, da je prošnja bodisi utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo prosilca, ali z drugimi razlogi, na katere prosilci niso mogli oziroma ne morejo vplivati ali so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti. V zvezi z izjemno brezplačno pravno pomočjo tožnik meni, kot je razvidno iz pripravljalne vloge, da mu ta brezplačna pravna pomoč pripada, ker naj bi nastale izredne finančne obveznosti, za katere prosilec ni vedel oziroma z njimi ni mogel računati, zaradi posledice višje sile. Tožnik meni, da predstavljajo višjo silo tudi sodni rubeži, vendar pa sodišče pojasnjuje, da so pod pojmom višje sile mišljene naravne katastrofe in druge nesreče, kot so na primer potresi, poplave, požari in podobno.

Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da je odločba nična iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. To določilo določa, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Iz upravnega spisa pa je razvidno, da je bila odločba izdana na podlagi zahteve stranke, konkretno na podlagi prošnje za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči, vložene pri toženi stranki dne 17. 3. 2014. Tožena stranka pa se je v svoji odločbi opredelila tako do izpolnjevanja pogojev za nujno kot do izpolnjevanja pogojev za izjemno brezplačno pravno pomoč.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na to, da so njegovi dohodki dejansko nižji zaradi sodnih izvršb, pa sodišče pojasnjuje, da na ugotovljeno višino dohodkov tožnika ne vplivajo odtegljaji na podlagi sodnih ali administrativnih prepovedi, ker ni pravne podlage za to, da bi se ti odtegljaji upoštevali. Če je prošnja za brezplačno pomoč zavrnjena iz razlogov, ki so po zakonu utemeljeni, tudi ne more biti govora o kršitvi ustavnih pravic.

Glede tožnikovega sklicevanja na to, da izpolnjuje pogoje za nujno brezplačno pravno pomoč, pa sodišče pojasnjuje, da bi lahko tožena stranka njegovo prošnjo obravnavala kot prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč le v primeru, če ne bi razpolagala s podatki, potrebnimi za obravnavanje zadeve. Ker pa so ji bili podatki o njegovih dohodkih znani, pa ni pogojev za to, da bi se mu lahko podelila nujna brezplačna pravna pomoč. Razen tega pa je bilo o prošnji za brezplačno pravno pomoč še pravočasno odločeno. Tožnik je bil dne 19. 3. 2014 obveščen o tem, da lahko dvigne odločbo o njegovi prošnji, to pa je bilo še pred narokom za glavno obravnavo za dne 21. 3. 2014. Za nujno brezplačno pravno pomoč pa gre le takrat, kadar bi zaradi odločanja o prošnji prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje (36. člen ZBPP).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.