Jedro

Čeprav bi moral biti inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena ZUN, pa dejstvo, da je bil izrečen na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Ukrep, temelječ na določbah ZUN, je po vsebini namreč za tožnika enak, saj objekta tudi ob uporabi navedenih zakonov ne bi bilo mogoče ohraniti brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 10. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo (revidentovo) pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo z dne 17. 6. 2004. S to odločbo so bile revidentu med drugim odrejene ustavitev gradnje delno vkopanega hrama s stopniščem na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka odločbe) in odstranitev spornega objekta ter vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje (2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijane odločbe tožene stranke. Investitor – revident v času gradnje ni imel niti lokacijskega niti gradbenega dovoljenja niti enotnega dovoljenja za gradnjo, in kasneje objekta tudi ni legaliziral, kar niti ni sporno. Pri tem se sodišče sklicuje na 51. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN in 33. oziroma 33. a člen Zakona o graditvi objektov – ZGO ter poudarja, da iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi si tožnik za sporni objekt po uveljavitvi ZGO-1 pridobil gradbeno dovoljenje oziroma izpolnil pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja na podlagi pridobljene lokacijske informacije.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini, ki sicer še ni pravnomočna, A.A. naloženo, da mu izstavi primerno listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice na tam navedeni nepremičnini. Dokler ni zemljiškoknjižni lastnik, ne more pridobiti lokacijske informacije za prostor za spravilo pridelkov, torej objekta ne more legalizirati. Poleg tega je soinvestitorka navedene shrambe tudi njegova žena, kar predstavlja oviro za realizacijo odločbe gradbenega inšpektorja.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da revident v času gradnje objekta zanjo ni imel nikakršnega upravnega dovoljenja. V času gradnje leta 2002 sta področje graditve objektov urejala ZUN in ZGO. ZUN je v 50. členu določal, da je za graditev objektov in naprav potrebno lokacijsko dovoljenje, v 51. členu pa, da je treba dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno, priglasiti pristojnemu organu. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Vipava (Uradno glasilo, št. 3/2000) je v 24. členu našteval pomožne objekte v smislu 51. člena ZUN, vendar med njimi ni (vinskega) hrama. ZGO pa je v 33. členu določal, da se objekt lahko prične graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo.

9. Odločitev prvostopnega upravnega organa temelji na v času (ponovnega) odločanja gradbenega inšpektorja v tej zadevi veljavnem ZGO-1. Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, investitor pa lahko na lastno odgovornost začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 3. člena ZGO-1). Ker takšnega dovoljenja revident ni imel, gre pri njegovem objektu glede na določbo 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo, zato je bil odrejen ukrep po 152. členu ZGO-1 in odrejene prepovedi iz 158. člena ZGO-1. 10. Po presoji revizijskega sodišča, ki po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, sta sicer ugotovitev, da je revident (vinski) hram zgradil brez ustreznega upravnega dovoljenja in posledično izrek inšpekcijskega ukrepa (ustavitve gradnje, odstranitve objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja), pravilna. Ker pa ZGO-1 v prvem odstavku 200. člena določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, v obravnavani zadevi pa se je inšpekcijski postopek začel z inšpekcijskim pregledom 29. 7. 2002, bi moral biti ukrep v tej zadevi izrečen na podlagi določb ZUN. Za obravnavano zadevo namreč ne pride v poštev odločba Ustavnega sodišča U-I-150/04-19 z dne 1. 12. 2005, po kateri je za gradnjo enostavnih objektov treba uporabiti določbe ZGO-1. Obravnavani objekt namreč ne sodi med enostavne objekte po določbah ZGO-1 oziroma po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Čeprav bi moral biti torej inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena ZUN, ki je določal, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča, pa dejstvo, da je bil izrečen na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Ukrep, temelječ na določbah ZUN, je po vsebini namreč za tožnika enak, saj objekta tudi ob uporabi navedenih zakonov ne bi bilo mogoče ohraniti brez ustreznega upravnega dovoljenja.

11. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je sodišče vezano, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati kasnejša (še nepravnomočna) sodba, na katero se sklicuje tožnik v reviziji, niti njegova trditev, da je soinvestitorka sporne gradnje tudi njegova žena. To bi moral namreč uveljavljati v postopku izdaje upravnega akta.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.