Jedro

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženi stranki nosita sami svoje pritožbene stroške in sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ugovor o litispendenci ni utemeljen (I. točka izreka). Toženima strankama je naložilo solidarno plačilo 1.381.263,84 EUR s pripadki (II. točka izreka) in solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 18.218,70 EUR (III. točka izreka). Presodilo je, da sta toženi stranki na podlagi sklenjene posojilne pogodbe z devetimi aneksi in Pisne izjave z dne 17. 12. 2018 (Priloga A12; v nadaljevanju: Pisna izjava) dolžni tožeči stranki vrniti posojilo v skupni višini 1.330.000,00 EUR s pripadki. Ugovore toženih strank o navideznosti sklenjene posojilne pogodbe, prikritem pravnem poslu in simulirani pogodbeni stranki je zavrnilo.

2. Proti izpodbijani sodbi sta toženi stranki pravočasno vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje sta očitali, da je kršilo določila pravdnega postopka, ker pri odločitvi ni upoštevalo dejanj pooblaščenca B. B. in ni izvedlo vseh predlaganih dokaznih predlogov. Zaradi navedenih kršitev je po njuni presoji sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno pa sta predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot posojilodajalka in prvotožena stranka kot posojilojemalka sta 19. 4. 2017 sklenili Posojilno pogodbo (priloga A2) h kateri sta nato v obdobju do 12. 12. 2017 sklenili še devet aneksov (priloge A3 do A11). Z aneksi sta pogodbeni stranki povečevali višino posojila in podaljševali rok za njegovo vračilo. Na podlagi navedene pogodbe in aneksov je tožeča stranka prvotoženi stranki izplačala skupno 1.330.000,00 EUR. Prvotožena stranka prejetega posojila do dogovorjenega roka za vračilo (15. 12. 2018) ni vrnila. Pravdne stranke so nato 17. 12. 2018 podpisale Pisno izjavo (Priloga A12; v nadaljevanju: Pisna izjava), s katero je prvotožeča stranka v celoti pripoznala dolg po posojilni pogodbi z aneksi in se ga zavezala poravnati, drugotožena stranka pa se je s podpisom Pisne izjave kot porokinja zavezala poravnati veljavno in zapadlo obveznost prvotožene stranke. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala vračilo posojila po Posojilni pogodbi in aneksih. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je bila posojilna pogodba navidezna.

6. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in na podlagi navedb in predloženih dokazov pravdnih strank v postopku (7. in 212. člen ZPP). Skladno z določilom 212. člena ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V tem primeru je tako bilo materialno trditveno in dokazno breme o pravno odločilnih dejstvih povezanih s posojilno pogodbo in aneksih na tožeči stranki, materialno trditveno in dokazno breme o pravno odločilnih dejstvi povezanih z ugovori navideznosti sklenjene pogodbe, prikritem pravnem poslu in simulirani pogodbeni stranki pa na toženih strankah.

7. Tožeča stranka je v svojih vlogah zatrjevala vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s sklenitvijo Posojilne pogodbe in aneksov, izplačila dogovorjenega posojila in njegove nevrnitve ter za te svoje trditve tudi predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje je na podlagi večinoma neprerekanih trditev in predloženih dokazov pravdnih strank v zvezi s sklenitvijo Posojilne pogodbe in aneksov pravilno zaključilo, da sta tožeča stranka in prvotožena stranka sklenili Posojilno pogodbo in anekse za posojilo v skupni višini 1.330.000,00 EUR s pripadki z rokom vračila 15. 12. 2018. Nadalje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka celoten znesek posojila izplačala na račun prvotožene stranke in da toženi stranki tožeči stranki posojila nista vrnili.

8. Toženi stranki na drugi strani pa sta le pavšalno zatrjevali, da je posojilna pogodba navidezna, da je prikrivala druge pravne posle in da so bile pogodbene stranke simulirane (pojem slamnatega moža).

9. Po določbah prvega in drugega odstavka 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri navidezni (simulirani) pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz (npr. pisni zapis) sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.2 Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.3

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 17 do 21) pravilno pojasnilo, da toženi stranki nista zmogli trditvenega bremena glede prikritega pravnega posla in tudi ne glede simulacije pogodbenih strank, saj nista zatrjevali vseh pravno odločilnih dejstev.

11. Ker so bile pravdne stranke med seboj v več poslovnih razmerij in tudi v poslovnih razmerjih z A. A. ter C. C., ki so vključevala večje število finančnih transakcij v višjih zneskih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki le s pavšalnimi, nekonkretiziranimi trditvami, da je v resnici v tem primeru šlo za plačilo storitev, ki jih je za tožečo stranko opravljal C. C. v zvezi z ustanovitvijo družb v Veliki Britaniji, preko katerih bi tožeča stranka prišla do poslov v Egiptu, in v zvezi s posli povezanimi z nominacijo romunskih obveznic, nista zadostili svojemu trditvenemu bremenu glede prikrite pogodbe in simulacije pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo katera pravno odločilna dejstva bi toženi stranki morali zatrjevati. Le-teh nista zatrjevali niti v pritožbi, kjer sta le vztrajali pri svojih nekonkretiziranih trditvah podanih že med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

12. Dokazi so skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev.4 Ker toženi stranki nista podali konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih glede prikrite pogodbe in simulacije pogodbenih strank, je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo vse dokazne predloga za zaslišanje strank in prič glede teh okoliščin. Kot je že pojasnjeno lahko sodišče odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe).

13. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe (točke 22 do 26) obširno opredelilo do trditev toženih strank o posrednih dejstvih (indicih), ki naj bi izkazovali navideznost posojilne pogodbe in do v zvezi s tem predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega listinskega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) pravilno zaključilo, da indični krog v tem primeru ni sklenjen. Pritožbeno sodišče se temu zaključku v celoti pridružuje. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi.

14. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo in logično pojasnilo zakaj listine, ki sta jih predložili toženi stranki ne potrjujejo njunih trditev o navideznosti pogodbe. Teh zaključkov toženi stranki v pritožbi niti ne (konkretno) izpodbijata. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno pojasnilo, da namen posojila za presojo navideznosti sklenjenega posojilnega razmerja ni bistven. Prav tako za odločitev v tem postopku ni bistveno, zakaj je bilo posojilo dano prvotoženo stranki in ne neposredno C. C. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem prič o namenu danega posojila. Kot je že bilo pojasnjeno je za odločitev o navideznosti pogodbe bistveno zavestno razhajanje med voljo in izjavo, ne pa namen posojila. Upoštevajoč pojasnjeno tako sodišče prve stopnje tudi v tem delu ni kršilo določil pravdnega postopka, ker ni izvedlo s strani toženih strank predlaganih dokazov z zaslišanjem prič glede namena sklenjene Posojilne pogodbe.

15. Sodišče prve stopnje je po vestni in skrbni presoji vseh dokazov pravilno zaključilo tudi, da višina posojila, kratka ročnost za njegovo vračilo in nezavarovanje posojila sami po sebi niso takšni indici, ki bi potrjevali navideznost sklenjene Posojilne pogodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Toženi stranki pa jih le s ponavljanjem trditev podanih že pred sodiščem prve stopnje ne moreta izpodbiti.

16. Poleg vsega pojasnjenega pa je, kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, v nasprotju s trditvami o navidezni pogodbi naknaden podpis Pisne izjave toženih strank, pri čemer toženi stranki navideznosti Pisne izjave med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista konkretno zatrjevali.

17. Toženi stranki sta nadalje sodišču prve stopnje pavšalno očitali, da je kršilo njune pravice, ker neupravičeno ni upoštevalo dejanj, ki jih je na narokih opravil pooblaščenec B. B. Ker toženi stranki nista pojasnili katerih pravno odločilnih dejanj B. B. sodišče prve stopnje ni upoštevalo in niti kako bi upoštevanje teh dejanj lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v tem postopku, toženi stranki s pavšalnim pritožbenim očitkom o neutemeljenem neupoštevanju dejanj, ki jih je opravil B. B., na narokih, že iz tega razloga ne moreta uspeti. Očitana kršitev namreč predstavlja relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Ta kršitev pa je skladno sodno prakso upoštevna le, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.5

18. Tudi če sta toženi stranki s pavšalnim očitkom neutemeljenega neupoštevanja dejanj, ki jih je na narokih opravil B. B., merili na neupoštevanje trditev in predlaganih dokazov, ki jih je podal oziroma predlagal B. B. na naroku, v smislu kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi prezrtja oziroma neopredelitve do trditev in predlaganih dokazov stranke, ne moreta uspeti. Sodišče se je namreč skladno z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno opredeliti le do trditev in dokazov o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Trditve o katerih pravno odločilnih dejstvih (če sploh katerih), ki jih je podal B. B. na narokih, sodišče prve stopnje „neutemeljeno“ ni upoštevalo, toženi stranki nista pojasnili. Pritožbeno sodišče pa tega samo ni dolžno preverjati. Poleg navedenega sodišče prve stopnje nobenega predlaganega dokaza ni zavrnilo le zato, ker ga je predlagal B. B. (glej 5. do 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevajoč pojasnjeno toženi stranki z očitkom nepravilnega neupoštevanja dejanj opravljenih s strani B. B. tudi z vidika kršitve pravice do izjave ne moreta uspeti.

19. Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo pravice toženih strank, ker ni ravnalo tako, kot je sodišče ravnalo v postopku P 834/2019, kjer je zaslišalo stranke in predlagane priče, so neutemeljeni. Sodišče v pravdnem postopku kot je že pojasnjeno odloča v mejah postavljenega tožbenega zahtevka in na podlagi navedb in predloženih dokazov pravdnih strank v postopku. Zato za odločitev, ali je sodišče kršilo procesne pravice strank ni pravno odločilno kako je sodišče ravnalo v drugem, podobnem postopku, temveč so pravno odločilni le: postavljen tožbeni zahtevek, ravnanja strank ter njihove trditve in predlagani dokazi v konkretnem postopku.

20. Sodišče prve stopnje je skladno z določili 7. in 212. člena ZPP ravnalo pravilno, ko pri odločitvi ni upoštevalo trditev strank v postopku P 834/2019 in tam predloženih in izvedenih dokazov. Toženi stranki nista substancirali dokaznega predloga z vpogledom v postopek P 834/2019 (nista pojasnili, kaj konkretno naj bi sodišče vpogledalo in niti kaj naj bi se dokazovalo z navedenim vpogledom, glej list. št. 20 in 21). Sodišče samo ni dolžno v spisu iz drugega postopka iskati trditve in dokaze, ki bi lahko bili pravno odločilni v tem postopku.6 Glede na navedeno je zmotno pritožbeno prepričanje toženih strank, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi v tej zadevi moralo upoštevati celoten spis v zadevi P 834/2019. Sodišče prve stopnje je v navedeni spis pravilno vpogledalo le za potrebe odločitve o ugovoru litispendence.

21. Glede na navedeno so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zaradi kršitve določil pravdnega postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

22. Dokazi (priloge B30 do B33), ki sta jih toženi stranki priložili pritožbi predstavljajo pritožbene novote. Toženi stranki sta v pritožbi pavšalno navedli, da jima je bil onemogočen dostop do teh prilog (elektronskih sporočil in priponk) ter da sta te dokaze pridobila šele sedaj, ko sta angažirali strokovnjaka s področja računalništva. Skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

23. Iz pojasnila toženih strank izhaja, da sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje vedeli za elektronska sporočila in njihove priloge, le dostopati nista mogli do njih, ker naj bi jima bil dostop do njih onemogočen. Ker toženi stranki nista pojasnili zakaj strokovnjaka s področja računalništva nista mogli angažirati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ki je od vročitve tožbe toženima strankama do zaključka glavne obravnave trajal več kot leto in tri mesece,7 že iz tega razloga ni mogoče zaključiti, da toženi stranki v pritožbi priloženih dokazov nista mogli brez svoje krivde predložiti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato so dokazi priloženi pritožbi prepozni in jih pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 337. člena pri svoji odločitvi ne sme upoštevati.

24. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne in konkretizirane pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli. Zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

27. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato morata toženi stranki tožeči stranki solidarno povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)8 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.381.263,84 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo zahtevanih 3.750 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OT (47,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 4.632,95 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 2.779,77 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo zahtevanih stroškov za konferenco stranki v višini 100 točk in za končno poročilo v višini 50 točk, saj sta ti opravili že zajeti v stroških priprave odgovora na pritožbo (tarifna številka 39 OT). Zato sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR. To obveznost sta dolžni izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji. 2 Tako M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 360 - 361, enako VSL sklep I Cp 2186/2015 z dne 25. 11. 2015. 3 Primerjaj VSRS II Ips 601/2008 z dne 10. 11. 2011, VSRS sodba in sklep II Ips 633/2005 z dne 25. 1. 2006 in VSL sodba I Cp 2155/2016 z dne 05. 10. 2016. 4 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 5 Npr.: VSL sklep II Cp 1932/2018 z dne 17. 10. 2018 in VSL sodba I Cp 179/2020 z dne 26. 08. 2020. 6 Smiselno: VSRS sodba II Ips 163/2012 z dne 17.01.2013. 7 Toženima strankama je bila tožba vročena že v začetku junija (glej vročilnici pripeti k list. št. 16), glavna obravnava pa se je zaključila 25. 9. 2020. 8 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.