Jedro

Upoštevajoč naravo tožbenega zahtevka, je napačen materialnopravni zaključek izpodbijanega sklepa, da objektivne nevarnosti v obravnavani zadevi ne izkazuje dejstvo, da je toženka z možem sklenila darilno pogodbo za njegov delež, ko se je mogla ali morala zavedati, da s sklenitvijo tega posla obstoja možnost oškodovanja tožeče stranke. Zgolj že možnost, da bi toženka sporni delež odtujila ali obremenila dobrovernemu tretjemu, bi tožeči stranki onemogočalo uveljavitev terjatve, ki jo uveljavlja v tem postopku, s tem pa tudi možnost poplačila iz idealnega deleža nepremičnine, ki ga je toženkin mož odsvojil z darilno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, skladno s katero bi se toženki prepovedalo odsvojiti ali obremeniti ½ njene nepremičnine, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, in po katerem bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočni odločitvi v predmetni zadevi, ugovor pa ne bi zadržal njene izvršitve.

2. Zoper ta sklep se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo primarnega pogoja za izdajo začasne odredbe, t. j. zatrjevane verjetnosti izkazanosti tožbenega zahtevka oziroma terjatve. Če bi sodišče prve stopnje slednje ugotavljalo, bi že na tej podlagi ugotovilo, da je izkazana tudi nevarnost, da bo uveljavitev tožbenega zahtevka onemogočena. Toženka je namreč že predhodno ravnala na škodo tožeče stranke, saj je z izpodbijanim pravnim poslom na škodo tožeče stranke preprečila, da bi lahko vložila izvršbo na predmet tožbe. Slednje utemeljuje verjetno izkazano objektivno nevarnost, da bo tožena stranka s sklenitvijo nadaljnjega pravnega posla preprečila uveljavitev tožbenega zahtevka, saj je že s preteklim ravnanjem izkazala ponovitveno nevarnost. Poleg tega je glede na pravno ureditev, uveljavljanje izpodbojnosti možno le proti prvemu pridobitelju, proti nadaljnjemu pridobitelju hipoteke ali premoženja pa le, če je ta slaboveren. Opozarja tudi, da sodna praksa za razliko od začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve, kjer se zahteva izkaz subjektivne nevarnosti – kot zadosten pogoj za zavarovanje nedenarne terjatve priznava obstoj objektivne nevarnosti. Meni, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1338/2016 neustrezno, saj je v tej zadevi šlo za zavarovanje denarne terjatve. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 416/2017, saj je v tem primeru šlo za skupno premoženje, kjer z odtujitvijo ene od stvari, še ne bi bil onemogočen zahtevek za delitev skupnega premoženja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odločitev s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku izpodbija darilno pogodbo med zakoncema, ki jo je sklenila toženka kot obdarjenka z možem kot darovalcem. Slednji je toženki podaril ½ nepremičnine, pravni posel pa je bil sklenjen v škodo pritožnice, saj toženkin mož kot dolžnik tožeče stranke zaradi tega posla nima dovolj sredstev za izpolnitev njene terjatve v znesku 546.547,52 EUR in 4.082,12 EUR. V zavarovanje svoje terjatve je predlagala začasno odredbo, s katero bi se toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti sporni delež na nepremičnini z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

5. Sodišče prve stopnje podrobnejše razlage glede verjetne utemeljenosti terjatve ni podalo, saj je štelo, da tožeča stranka ni izkazala ene izmed predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Slednja se je med drugim v zvezi z izpolnitvijo pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sklicevala na obstoj objektivne nevarnosti, saj se je toženka zavedala ali morala zavedati, da obstaja s sklenitvijo spornega posla možnost oškodovanja pritožnice in da bo, ko bo soočena s tožbo, poskušala z nadaljnjim ravnanjem (odsvojitvijo ali obremenitvijo podarjenega deleža), onemogočiti uveljavitev vtoževanega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim pogojem obrazložilo, da se je tožeča stranka zgolj pavšalno sklicevala na dejansko stanje v postopku, ni pa navedla katero dejstvo oziroma ravnanje izkazuje obstoj objektivne nevarnosti, saj zgolj dejstvo, da je toženka z možem sklenila darilno pogodbo za njegov delež, še samo zase ne izkazuje objektivne nevarnosti. Pojasnilo je še, da ne gre za sedanja ali morebitna bodoča ravnanja s sporno nepremičnino, ki bi vplivala na konkretno terjatev v smislu nujnosti njenega zavarovanja, pač pa za ravnanje, ki je dejanska podlaga tožbenemu zahtevku in da zgolj mogoča bodoča nevarnost, ki izhaja iz samega dejstva, da je toženka lastnica nepremičnine, za izdajo začasne odredbe ne zadostuje.

6. Pritožba pravilno opozarja na napačnost zaključka prvega sodišča. Namen zavarovanja, kot izhaja iz predloga tožeče stranke, je preprečitev, da bi toženka razpolagala s podarjenim deležem na nepremični, saj s tožbo uveljavlja neveljavnost darilne pogodbe. In kot izhaja iz tožbe in predloga, je njen končni cilj, da poplača svojo terjatev, ki jo ima do toženkinega moža, s prodajo podarjenega deleža. 7. Pritožba pravilno izpostavlja, da mora upnik skladno s 1. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ izkazati zgolj objektivno nevarnost (da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). To pa pomeni, da ni potrebno dokazovati, da nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe povzroča toženka s svojim ravnanjem. Nevarnost utemeljuje zgolj že resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Tudi ni potrebno, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti.1 Glede na obrazloženo in upoštevajoč tudi naravo tožbenega zahtevka, je po prepričanju sodišča druge stopnje napačen materialnopravni zaključek izpodbijanega sklepa, da objektivne nevarnosti v obravnavani zadevi ne izkazuje dejstvo, da je toženka z možem sklenila darilno pogodbo za njegov delež, ko se je mogla ali morala zavedati, da s sklenitvijo tega posla obstoja možnost oškodovanja tožeče stranke. Zgolj že možnost, da bi toženka sporni delež odtujila ali obremenila dobrovernemu tretjemu, bi tožeči stranki onemogočalo uveljavitev terjatve, ki jo uveljavlja v tem postopku, s tem pa tudi možnost poplačila iz idealnega deleža nepremičnine, ki ga je toženkin mož odsvojil z darilno pogodbo, na kar vse pravilno opozarja pritožba.

8. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe kot predlaga pritožba, saj bi s tem onemogočilo ugovorni postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjega stališča ponovno presoditi vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo že iz zgoraj navedenega razloga, preostalih pritožbenih navedb ne povzema oziroma se do njih ne opredeljuje.

9. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1766/2014 z dne 2. 7. 2014 na katerega se v pritožbi utemeljeno sklicuje tožeča stranka, pa tudi sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 325/2022 z dne 5. 1. 2023.