Jedro

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 3842-3292/2020-3 z dne 19. 2. 2020 se zavrže.

II.Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42301-19818/2020-6 z dne 31. 7. 2020 se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je 19. 2. 2020 izdala odločbo št. DT 3842-3292/202o-3, s katero se je tožnik identificiral za namene DDV z identifikacijsko številko za DDV SI... Tožnik je namreč pri davčnem organu vložil zahtevek za izdajo ID številke za pridobitev blaga znotraj Unije, pri čemer je skupna vrednost pridobitve blaga znotraj Unije v tekočem in preteklem koledarskem letu presegla 10.000,00 EUR. Odločba je bila izdana na podlagi točke a) prvega odstavka 79. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

2.Tožnik, ki je nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, je v marcu 2020 kupil traktor od italijanskega dobavitelja. Cena traktorja je znašala 44.000,00 EUR, DDV na računu ni bil obračunan. Tožnik je v obračunu DDV za marec 2020 uveljavljal pridobitev blaga iz druge države članice EU v višini 44.000,00 EUR in odbijal DDV v višini 9.680,00 EUR. Davčni organ je v skladu s 129. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri tožnik opravil nadzor obračuna DDV za mesec marec 2020, v zvezi s katerim mu je izdal odločbo št. DT 42301-19818/2020-6 z dne 31. 7. 2020, v kateri mu ni priznal pravice do odbitka DDV. Posledično mu je odmeril in naložil v plačilo neupravičeno odbiti DDV v znesku 9.680,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 170,33 EUR. Z navedeno odločbo je bilo odločeno še o roku in načinu plačila davčne obveznosti, stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

3.Tožnik je zoper dodatno odmero DDV vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) zavrnilo. Pritrdilo je odločitvi davčnega organa, da se je tožnik registriral za namene DVV za pridobitev blaga znotraj Unije v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZDDV-1 kot oseba iz d) točke prvega odstavka 4. člena istega zakona. V skladu z 98. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik o DDV) te osebe nimajo pravice do odbitka DDV, ki so ga dolžne plačati od pridobitev blaga znotraj Unije. Tožnik se zoper odločbo o identifikaciji, iz katere je razviden tip identifikacije, ni pritožil, niti stanje v zvezi z epidemijo Covid-19 ne vpliva na odločitev. Tožnik tudi ni vložil nove vloge za prostovoljno identifikacijo po tretjem odstavku 94. člena ZDDV-1. V upravnem spisu so uradni zaznamki, iz katerih je razvidno, da je bilo tožniku večkrat po telefonu pojasnjeno, kako naj situacijo ustrezno popravi, in sicer z vložitvijo nove vloge, pa se tožnik za to ni odločil.

4.Tožnik zoper obe odločbi, tako zoper odločbo o identifikaciji za DDV kot zoper odmerno odločbo, vlaga tožbo. V njej trdi, da mu je svetovalka pri davčnem organu svetovala, da lahko opravi registracijo kot pridobitelj blaga in na tej podlagi kot nosilec kmetijske dejavnosti odbija vhodni davek. Res je, da v tistem trenutku še ni imel pogodbe oz. računa za traktor, saj je bilo dokumentacijo težko dobiti zaradi prvega vala epidemije Covid. Sledil je navodilu organa v zvezi z registracijo, pri čemer ni res, da bi davčni organ klical računovodski servis in mu povedal, da odbitka ne bodo upoštevali. Ves čas postopka nadzora je bil prepričan, da se napako v zvezi z registracijo da odpraviti s popravkom izdane odločbe o registraciji. Nova registracija je namreč dovoljena le za tekoče obdobje, ne pa tudi za nazaj. Sodišču predlaga popravo odločbe o identifikaciji za namene DDV in posledično odpravo odmerne odločbe.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka

6.Tožba zoper odločbo št. DT 3842-3292/2020-3 z dne 19. 2. 2020 ni dovoljena.

7.V 7. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

8.Navedena odločba o identifikaciji za namene DDV je bila tožniku vročena preko sistema e‑Davki, in sicer 6. 3. 2020. Tožnik zoper njo ni vložil pritožbe, kar med strankama ni sporno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je po izrecni zakonski določbi procesna predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe. Glede na navedeno sodišče tožbe v tem delu ni moglo obravnavati in se opredeljevati do vsebinskih navedb v njej, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke.

9.Sodišče je zato tožbo zoper odločbo št. DT 3842-3292/2020-3 z dne 19. 2. 2020 zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

10.Tožba zoper odločbo št. DT 42301-19818/2020-6 z dne 31. 7. 2020 je dovoljena, vendar ni utemeljena.

11.Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik februarja 2020 vložil vlogo DDV-P2, na kateri je označil, da se želi identificirati za DDV za pridobitev blaga znotraj Unije. Jedro tožbenih razlogov se nanaša na trditev, da je bil zaveden s strani davčnega organa glede registracije oziroma pravic, ki mu jih taka registracija prinaša. Registriral se je namreč prav z namenom, da bi od dobave blaga (traktorja) lahko uveljavljal odbitek vstopnega DDV, do česar pa po odločbi davčnega organa z dne 31. 7. 2020 ni upravičen.

12.Davčni organ je v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnil, da se je v letu 2020 identificiral za namene DDV za pridobitev blaga znotraj Unije v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZDDV-1 kot oseba iz točke d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1. V 4. členu ZDDV-1 so določene transakcije, ki niso predmet obdavčitve z DDV, med njimi je po točki d) prvega odstavka tudi pridobitev blaga, razen blaga iz točk a) do c) in razen novih prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona (t.i. mali davčni zavezanec) za namene opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje v skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec. Ob tem je pomembna meja 10.000 EUR, ki jo je tožnik presegel, saj v skladu z 98. členom Pravilnika o DDV osebe iz točke d) prvega odstavka 4. člena ZDDV-1 nimajo pravice do odbitka DDV, če znesek pridobitev v koledarskem letu preseže 10.000,00 EUR. Ista mejna vrednost je določena tudi v drugem odstavku 4. člena ZDDV-1.

13.Ker so tožbeni ugovori v bistvenem enaki pritožbenim, se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja v celoti. Kot že pojasnjeno v 8. točki obrazložitve te sodbe in sklepa, formalne ovire sodišču preprečujejo vsebinsko odločanje o odločbi o registraciji za DDV. Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je tako pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Pojasnjeno pa mu je bilo tudi, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil.

14.Glede same registracije sodišče zgolj dodaja, da je očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne, kot je že pojasnjeno zgoraj. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker za odločitev relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba z dne 31. 7. 2020 (znesek DDV oziroma vrednost blaga, datum dobave, vsebina računa ipd.), med strankama niso sporna.

-------------------------------

1Drugi odstavek 71. člena ZUS-1 določa: Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-7 Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 4, 4/1, 4/1-d, 78, 78/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) - člen 98

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.