Jedro

Po določbah ZD pride do vstopne pravice vnukov pri dedovanju po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen to omeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče oziroma mati vnuka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožnica za denacionalizacijo večstanovanjske hiše ob podržavljenju parc. št. 67, hiša v izmeri 754 m2, dvorišče v izmeri 479 m2 in parc. št. 83 vrt v izmeri 940 m2, ki je bila podržavljena bivši lastnici A.A. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo za bivšo lastnico A.A. pravnomočno ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko. Pooblaščenec vlagateljice zahtevka je zato predlagal, da se postopek nadaljuje na podlagi 12. člena ZDen tako, da se za upravičenca šteje razlaščenkin sin B.B., rojen ..., umrl ... Za imenovanega je bilo prav tako pravnomočno ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana. Na podlagi navedenih ugotovitev je organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena ZDen za denacionalizacijo. Pooblaščenec vlagateljice je tudi predlagala nadaljevanje postopka po 12. členu ZDen za tožnico kot vnukinjo razlaščenke ter za pravnukinjo C.C. Navedenemu predlogu upravni organ ni sledil, saj imenovani ne štejeta za nadomestni upravičenki, ker nista dedinji prvega dednega reda bivše lastnice A.A. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 4902-9/2009-2 z dne 24. 5. 2009. Po členu 12 ZDen je upravičenec do denacionalizacije zakonec razlaščenca in dediči prvega dednega reda. V zvezi z navedeno določbo ZDen je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 odločilo, da ta člen ni v nasprotju z Ustavo RS. V obrazložitvi pa je navedlo, da je namen tega člena poprava krivic tistim osebam oziroma družinskim članom oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, če te osebe ne izpolnjujejo pogoja glede državljanstva. To pa so zakonec in otroci bivšega lastnika. Po mnenju Ustavnega sodišča je potrebno to določbo uporabljati restriktivno in se ne sme širiti. Priznavanje pravice do denacionalizacije vnukom in pravnukom po vstopni pravici pa bi pomenilo razširitev določbe 12. člena ZDen.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja pravilno številko odločbe Ustavnega sodišča, vendar pa njeno vsebino razlaga samovoljno. Ustavno sodišče namreč ni nikjer navedlo, da je potrebno to določbo uporabiti restriktivno in da se ne sme širiti. Prav nasprotno, navedlo je, da določba ureja širitev kroga upravičencev, torej tistih, po katerih je sploh mogoče na podlagi pravice do dedovanja vstopiti v pravno sredstvo. Bistvo navedene odločbe Ustavnega sodišča je v tem, da je 12. člen ZDen omejil določitev upravičencev na tisti osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja, to pa so vsekakor zakonec in potomci lastnika. Če bi Ustavno sodišče menilo, da so lahko nadomestni upravičenci le otroci in vnuki po vstopni pravici, bi to tudi navedlo. Vendar govori ves čas o potomcih, kar so tudi pravnuki. V primeru 12. člena ZDen namreč ne gre za dedovanje, temveč za določitev nadomestnega upravičenca, ki je lahko nekdo izmed potomcev. Ob razlagi tožene stranke namreč nadomestnega upravičenca ob živem bivšem lastniku ne bi moglo biti, ker potomec ni dedič, dokler je lastnik živ. V obravnavanem primeru je tožnica dedinja po babici, ker je živa in ne oče, ki je mrtev od leta 1981 dalje, zato je dedinja prvega dednega reda. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so bile nepremičnine, ki so predmet tega postopka, podržavljene pokojni A.A., rojeni dne ..., umrli dne ..., za katero je bilo v predhodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko. Prav tako ni sporno, da je imenovana imela sina B.B., rojenega ..., umrlega ... (torej po smrti svoje matere), za katerega je bilo prav tako ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana. Sporno pa je, ali je mogoče ob uporabi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen) kot nadomestno upravičenko do denacionalizacije šteti tožnico, ki je vnukinja bivše lastnice A.A. in hčerka njenega sina B.B, in izpolnjuje pogoje jugoslovanskega državljanstva.

Člen 12. ZDen določa, da v primeru, če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bil jugoslovansko državljanstvo priznano. Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD) v 11. členu določa, da so prvi dedni red zapustnikovi otroci in njegov zakonec. V 12. členu pa ZD določa tudi vstopno pravico vnukov in pravnukov v dedovanje po zapustniku, če zapustnik preživi svojega otroka, to je starša zapustnikovih vnukov. Po določbah ZD torej pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka. V konkretni zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je tožničin oče B.B. umrl za svojo materjo A.A. S tem pa pogoji glede vstopne pravice tožnice kot nadomestne upravičenke na podlagi 12. člena ZDen niso izpolnjeni. Vnuk je torej lahko nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen le v primeru, ko po ZD vstopi v pravico dedovanja. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je tožničin oče umrl za svojo materjo (prejšnjo lastnico razlaščenega premoženja). Takšna razlaga določbe 12. člena ZDen glede vnukov kot nadomestnih upravičencev pa je že tudi ustaljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (napr. sodba opr. št. Up 538/2005) kakor tudi upravnega sodišče (napr. sodba I U 638/2009).

Navedeno stališče pa tudi ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnica v tožbi. V primeru uporabe 12. člena ZDen res ne gre za dedovanje temveč za vprašanje določitve upravičenca do denacionalizacije. Glede na to, da je potrebno nadomestne upravičence določiti izmed kroga dedičev prvega dednega reda, je za osebo, ki se jo uveljavlja kot nadomestnega upravičenca, treba po pravilih ZD ugotoviti, ali bi sodila med možne dediče prvega dednega reda. V takem obsegu se namreč uporabi ZD pri uporabi 12. člena ZDen ni mogoče izogniti. Sicer pa se tudi tožnica sama pri utemeljevanju, da ima položaj nadomestne upravičenke v smislu 12. člena ZDen, sklicuje na ZD. Določba 12. člena ZDen predstavlja izjemo glede na določbe 9. člena ZDen, zato jo je potrebno po stališču sodne prakse razlagati restriktivno. Ker zakon govori o zakoncu in dedičih prvega dednega reda, navedenih pojmov ni mogoče posplošiti s potomci ali pravnimi nasledniki, kot to razlaga tožnica v tožbi. Takšna razlaga tudi ne sledi iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnica. Ustavno sodišče pa je v isti odločbi tudi zapisalo, da položaj upravičenca po 12. členu ZDen pripada le zakoncu in otrokom, če so izpolnjevali pogoj glede državljanstva. Očitno je torej, da Ustavno sodišče s tem, ko je uporabljalo izraze „potomci“ in „pravni nasledniki“, ni mislilo, da pridejo v poštev vsi pravni nasledniki, kot na primer pravnuki, kot izhaja iz tožničinega zahtevka, ki se nanaša na C.C. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja prav nasprotno, saj je v obrazložitvi tudi navedlo, da zakonodajalec ni ravnal arbitrarno, ko je omejil prenos položaja upravičenca le na osebe, ki so bile v najbližjih sorodstvenih razmerjih z osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Kot takšne osebe pa Ustavno sodišče našteva zakonca in otroke.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010, ZUS-1).