Jedro

Ker se v sporih zaradi motenja posesti po 33. členu SPZ vedno ugotavlja zadnje stanje posesti pred nastalim motenjem in se po 426. členu ZPP obravnavanje tožbe omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, ugovori, ki so vezani na pravico do posesti, pa so izključeni, je posledično tudi pravno nerelevantno, da je izvajalec del pri gradnji avtoceste sicer imel pravico do posesti, če te pravice tudi dejansko ni udejanil. V konkretnem sporu je bilo torej potrebno ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pred nastalim motenjem bil v posesti tožnika ali pa morda DARS-a oziroma njegovih izvajalcev.

Izrek

Pritožbi tožeče se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje pod točko IV. spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi, zniža za 385,34 EUR, to je na znesek 463,26 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zaradi delnega umika tožbe v tem delu postopek ustavilo, pod točko II. izreka je ugotovilo, da je toženi S. R. motil tožnika J. K. v njegovi zadnji mirni posesti nepremičnin, parc. št. 465/4 in 465/7, obe k.o. Š., s tem, da je dne 27.4.2008 s traktorjem vozil preko južnega dela obeh zgoraj navedenih nepremičnin (ki je v sodbenem izreku natančneje opredeljen) ter posledično toženi stranki naložilo, da se v bodoče vzdrži voženj s traktorjem ter podobnih motitvenih dejanj na obeh nepremičninah. V presežku, ki se nanaša na ugotovitev motenja na parc. št. 465/4 in 465/7, obe k.o. Š. s tem, da naj bi toženec istega dne s traktorjem po teh parcelah naredil pot v širini treh metrov ter s traktorjem narinil na nepremičnino parc. št. 465/7 k.o. Š. kup zemlje ter v zvezi s tem zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved bodočih posegov, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka III. izreka). Pod točko IV. izreka je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v višini 848,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka vsebinsko vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sklepa in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje pod točko III. in IV. razveljavi in vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da spremeni odločitev o pravdnih stroških tako, da je toženec dolžan plačati tožniku ¾ njegovih pravdnih stroškov in vse stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da je sodišče pri dokazni oceni, ali je toženec naredil pot in narinil na nepremičnino, parc. št. 465/7, k.o. Š. kup zemlje, spregledalo, da je toženec po obeh nepremičninah vozil in jih tako štel za pot. Ali je to naredil z desko ali kako drugače, je pri tem brezpredmetno. Tudi priča R. D. je izpovedala, da je toženec preprečil sejanje koruze tam, kjer je toženec vozil s traktorjem in naredil pot. Iz fotografij, ki so bile predložene v spis in ki prikazujejo stanje po motenju, je razvidno, da tam, kjer je toženec naredil pot, nič ne raste. Glede kupa zemlje pa tožnik ni imel nobenega razloga, da bi si to izmislil. Kot dokaz je predlagal tudi zaslišanje priče B. Š., ki mu je bilo znano, kako je toženec naredil pot in narinil kup zemlje, sodišče pa iz tožniku neznanega razloga te priče ni zaslišalo in je zato ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Napačna je odločitev tudi o stroških postopka. Ni pravne podlage, da bi sodišče zaradi delnega umika tožbenega zahtevka tožniku naložilo v plačilo vse stroške tožene stranke, ki so nastali do umika. Meni, da bi sodišče moralo odločiti tako, da bi tožencu naložilo glede na uspeh tožnika, plačilo ¾ pravdnih stroškov, tožniku pa plačilo ¼.

(4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sklepa ( točki I. in II. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V bistvenem navaja, da tožniku aktivne legitimacije ni mogoče priznati, saj je tožnik s pričetkom gradnje avtoceste in razlastitvenega postopka izgubil pravno varstvo na podlagi 3. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sporno območje namreč leži znotraj ureditvenega območja lokacijskega načrta avtoceste. Gre za spor glede uporabe poti, ki so jo zgradili ob spremembi dovoznih cest in avtocestne infrastrukture, za toženca pa je to edina dovozna pot do njegovih nepremičnin. Tožnik tudi nima ekonomskega interesa za to pravdo, saj gre za del cestnega sveta. Do odvzema posesti je prišlo s predajo gradbišča gradbenim izvajalcem DARS-a, to je v marcu 2007. Na teh parcelah so bila izvedena obsežna dela in tožeča stranka po marcu 2007 teh parcel ni mogla več obdelovati in je takrat izgubila dejansko oblast nad njimi. Če je vmes tožnik kaj zasejal, je bilo to storjeno na skrivaj in z zlorabo zaupanja do izvajalcev gradnje in do uporabnikov novih transportnih povezav, tudi toženca. Ugotovitveni zahtevek zaradi motenja tudi ni dovoljen. Tožnik nima pravnega interesa za ta del in bi ga bilo potrebno zavreči. (5.) Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

(6.) Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke: (7.) Tretji odstavek 33. člena SPZ določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Pritožnik se na to določilo neutemeljeno sklicuje, saj njegov poseg (vožnja preko parcele tožnika) nima podlage v zakonu. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da 3. odstavek 33. člena SPZ varuje le osebe, ki jim poseben zakon dovoljuje posege v tujo nepremičnino. V konkretnem primeru bi takšno zaščito lahko imela oseba, ki bi na podlagi 3. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA) izvajala pripravljalna dela na sporni nepremičnini, ali izvajalec gradbenih del na podlagi 13. člena istega zakona. Tudi glede zatrjevane poti, ki naj bi mu šla po posebnih pogojih gradnje, je sodišče prve stopnje pritožniku že odgovorilo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

(8.) Zmotno in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami je tudi trditev, da tožnik ni bil posestnik sporne nepremičnine, češ da je posest izgubil s pričetkom gradnje in pričetkom razlastitvenega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obrazložilo, da lahko po 103. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) razlastitveni upravičenec prevzame posest na razlaščeni nepremičnini šele tedaj, ko plača odškodnino, vendar pa je odločitev kljub temu pravilna. Po ZUDVGA, ki se za vprašanja, ki so vezana na gradnjo avtocest, primarno uporablja, lahko namreč DARS začne z gradbenimi deli v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo (4. odstavek 13. člena), le-tega pa pristojni upravni organ lahko izda tudi, če DARS , kot dokaz, da ima pravico graditi na zemljišču, predloži le izjavo, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom v skladu s tem zakonom in potrdilo pristojnega upravnega organa, da je uveden postopek razlastitve. Glede na to, da je bilo gradbeno dovoljenje za konkretni odsek gradnje avtoceste izdano 14.7.2006 (priloga B2), je zato izvajalec gradbenih del imel vso zakonsko podlago, da s pričetkom gradnje tudi prevzame posest spornega dela zemljišča. Vendar pa zakonska možnost ne pomeni, da se je to tudi dejansko zgodilo. Ker se v sporih zaradi motenja posesti po 33. členu SPZ vedno ugotavlja zadnje stanje posesti pred nastalim motenjem in se po 426. členu ZPP obravnavanje tožbe omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, ugovori, ki so vezani na pravico do posesti pa so izključeni, je posledično tudi pravno nerelevantno, da je izvajalec del pri gradnji avtoceste sicer imel pravico do posesti, če te pravice tudi dejansko ni udejanil. V konkretnem sporu je bilo torej potrebno ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pred nastalim motenjem bil v posesti tožnika ali pa morda DARS-a oziroma njegovih izvajalcev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka v zvezi s tem uspela dokazati, da je bila pred nastalim motenjem ona tista, ki je imela posest spornega dela nepremičnin. Poleg fotografij, ki povsem jasno kažejo, da je ta del zemljišča obdelan do brežine, to izhaja, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, tudi iz izpovedi tožnika in prič. Tožnik je tako izpovedal, da je sporni del, skupaj s preostalim delom svojih zemljišč, že po odvozu navožene zemlje v jeseni leta 2007 preoral, prebranal pa tistega dne, ko je prišlo do motenja. To je potrdila tudi priča J. K. (list. št. 70), ko je povedala, da je tožnik z oranjem v jeseni 2007 zemljo zravnal in jo pripravil za setev v aprilu 2008. Priča R. D. je to posredno potrdila, saj je izpovedala, da je na tej nepremičnini tožnik koruzo sejal tri leta zaporedoma. Verodostojnost teh izpovedi kaže tudi primerjava z izpovedbo priče J. T. (list. št. 80) v delu, ko je opisoval potek gradnje avtoceste in izpovedoval, v katerih primerih se je sporno zemljišče ob tem uporabljalo. Upoštevajoč izpovedbo te priče, je izvajalec gradbenih del po tem delu vozil ob urejanju gradbišča (to je, glede na trditev tožeče stranke, v marcu 2007) in urejanju brežin (kar se je izvajalo istočasno z izkopom za avtocesto, izkop pa se je delal približno šest mesecev). Glede na to, da se je gradnja pričela v marcu 2007, je bil izkop in urejanje brežin zaključen nekje do septembra 2007. Za vsa ostala dela se sporni del nepremičnin ni uporabljal oziroma se je uporabljal že po nastalem motenju (postavitev zaščitne ograje, položitev TK kabla). Tožnik je torej imel možnost, da zemljišče v jeseni leta 2007 preorje in pripravi za setev v aprilu 2008. To, da so izvajalci gradnje avtoceste že po dnevu motenja po spornem zemljišču vozili zaradi postavitve zaščitne ograje ob avtocesti in ob polaganju TK kabla (kar je po vsej verjetnosti tudi razlog, da sporni del zemljišča na fotografijah, ki so nastale že več mesecev po motenju, daje videz „poti“), pa na odločitev ne more vplivati.

(9.) Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, bi bil v razmerju do toženca tožnik na podlagi 33. člena SPZ posestno zaščiten tudi v primeru, če bi posest pridobil s silo ali skrivaj od izvajalcev gradbenih del na avtocesti. Da bi bil toženec uporabnik tega dela zemljišča pred dnevom motenja (to je posestnik ali soposestnik), pa slednji v postopku na prvi stopnji ni trdil in gre pri takšnih pritožbenih trditvah za nedovoljeno pritožbeno novoto. V postopku na prvi stopnji je celo trdil, da tožnik za varstvo nima ekonomskega interesa, saj je pred motenjem tu peljal le enkrat. (10.) V zvezi z delom pritožbe, ki se nanaša dopustnost ugotovitvenega dela zahtevka, je potrebno pojasniti, da je v praksi v večjem delu še vedno uveljavljen tridelen zahtevek, ki vsebuje tudi ugotovitveni del, čeprav je po mnenju teorije nepotreben (primerjaj Lojze Ude, Civilni pravdni postopek, ČZ Uradni list RS, 1988, str. 294), del sodne prakse pa zastopa tudi stališče, da je celo nedovoljen, sklicujoč se pri tem na 181. člen ZPP. Pritožbeno sodišče ne deli tega mnenja, saj v pravdah zaradi motenja posesti ugotovitveni del nima samostojne narave, ampak je povezan z dajatvenim in prepovednim delom zahtevka, ga pojasnjuje in je šele s tem delom zahtevek največkrat zadosti določen. O njem tudi ni mogoče samostojno odločati in tudi ne more biti postavljen kot samostojen zahtevek brez dajatvenega oziroma prepovednega. To je tudi razlog, da ne moremo govoriti o tem, da ni dovoljen (1).

Glede pritožbe tožeče stranke: (11.) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje tudi glede obsega motenja pravilno in popolno ugotovilo. Dokazna ocena, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka 27.4.2008, ko naj bi prišlo do motenja, na obeh spornih parcelah naredila tudi pot in na parc. št. 465/7, k.o. Š. narila kup zemlje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj nasprotne trditve pritožnika nimajo opore v izvedenih dokazih in posledično ne morejo biti utemeljene. Toženec je, kot je ugotovilo sodišče, oboje zanikal. Tudi nobena od zaslišanih prič ni potrdila teh trditev tožnika. Ob upoštevanju še ostalih okoliščin: 1. da ni dokazano, da bi imel toženec na traktor pripeto planirno desko, 2. da se je po sporni površini že po nastalem motenju vozilo pri postavljanju zaščitne ograje avtoceste ter pri polaganju TK kabla in da je videz „poti“, ki je razviden iz fotografij posnetih več mesecev po zatrjevanem motenju, lahko posledica tega naknadnega dogajanja in 3. da je kup prsti lahko ostanek navožene prsti iz leta 2007, pa sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni sledilo temu delu tožnikove izpovedi in s tem tudi ne njegovim trditvam v tožbi. Na pravilnost ugotovitve o obsegu motenja in posledično tudi odločitve, pa ne more vplivati niti vprašanje, ali toženec ta del zemljišča šteje za pot in ali je priči R. D. preprečil sejanje, saj z nobenim od teh dejanj pot ni bila narejena. Pot seveda tudi ni bila (in ne more biti) narejena z enkratno vožnjo preko nepremičnin.

(12.) Tožeča stranka je v postopku res predlagala tudi zaslišanje priče B. Š., vendar pa ne v zvezi z dokazovanjem dejanj, ki naj bi jih storil toženec, ampak v zvezi s tem, kje je bila posest motena (glej pripravljalno vlogo z dne 7.7.2008, list. št. 10). Pritožnica je šele v pritožbi navedla, da naj bi priča vedela izpovedati tudi o tem, kako je toženec naredil pot in naril zemljo. To pa, glede na dolžnost, da stranka (pravočasno) konkretizirano navede dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (primerjaj 1. odstavek 180. člena in 220. člen ZPP), zato ne more biti upoštevno. Ker torej dokazni predlog ni bil (pravočasno) substanciran v tej smeri, ga je sodišče, glede na to, da je lokacijo motenja ugotovilo z izvedencem geodetom, utemeljeno zavrnilo (2).

(13.) Utemeljeno pa tožeča stranka graja odločitev o stroških postopka. Za odločitev, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse, do delnega umika tožbe nastale stroške, pri čemer je za del zahtevka postopek tekel dalje, namreč v določilih ZPP ni podlage. V 158. členu ZPP je sicer res določeno, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, vendar pa to ne more biti podlaga za odločitev, če pride zgolj do delnega umika. Sodišče prve stopnje bi, ob pravilni uporabi 154. in 158. člena ZPP, moralo o stroških postopka odločiti tako, da bi upoštevalo vse okoliščine primera, to je tako delni umik (kar pomeni delni uspeh tožene stranke), kot siceršnji uspeh strank v zvezi s preostalim delom zahtevka in upoštevajoč pri tem tudi to, da zaradi delnega umika tožbe pravdnima strankama v nadaljnjem postopku niso nastali nič manjši stroški, saj je odmera stroškov po odvetniški tarifi ostala enaka, prav tako tudi višina sodnih taks. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevajoč vse te okoliščine, potrebno o stroških odločiti tako, da je tožeča stranka upravičena do povračila ¼ svojih stroškov, tožena pa do povračila ¾ svojih stroškov. Tožeča stranka je namreč uspela zgolj z približno ¼ svojega (v tožbi postavljenega) zahtevka. Stroške tožeče in tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov, upoštevajoč Odvetniško tarifo veljavno v času izvršenega opravila in vrednostjo točke 0,459 EUR. Tožeči stranki je bilo tako skupno priznanih 2984,45 odvetniških točk, DDV, strošek izvedenca geodetske stroke, del kilometrine ter strošek sodnih taks, kar skupno znaša 2.399,74 EUR. Toženi stranki je bilo priznanih skupno 2440 točk, DDV, sodna taksa ter del kilometrine za ogled, skupaj 1.417,59 EUR. Ob upoštevanju, da je tožeča stranka upravičena do povračila ¼, tožena pa ¾ zgoraj navedenih stroškov, je po medsebojnem pobotanju pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 463,26 EUR.

(14.) Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo in upoštevajoč, da ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje pod točko IV. na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi, znižalo za znesek 385,34 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo tožeče in v celoti tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo.

(15.) O stroških pritožbenega postopka je bilo odločeno na podlagi 165. v zvezi z 154. členom ZPP. Ker je tožeča stranka uspela s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, ki tudi ni povzročil nobenih posebnih stroškov, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

(1) Primerjaj odločitve VSC 1410/2006, VLS I Cp 578/97, VSK I Cp 707/2006, VSL II Cp 2080/2005. (2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2006 in II Ips 52/2006.