Jedro

Ker tožnik zoper prvostopno odločbo toženca, s katero je bil zavrnjen zahtevek za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, ni vložil pritožbe, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. Iz tega razloga se tožba s tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestila zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno bi moralo zavreči tožbo), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 10.871,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 762,44 EUR od dne 31. 12. 2005 do plačila,

2.287,32 EUR od dne 31. 12. 2006 do plačila,

2.287,32 EUR od dne 31. 12. 2007 do plačila,

2.287,32 EUR od dne 31. 12. 2008 do plačila,

1.912,46 EUR od dne 31. 12. 2009 do plačila,

1.334,27 EUR od dne 31. 8. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zavrglo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v 15-dnevnem roku.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 366. člena v zvezi s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je zahteval plačilo nadomestila za invalidnost za obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe, ker je tožena stranka v letu 1993 nadomestilo neutemeljeno prenehala izplačevati. Invalid III. kategorije invalidnosti ima pravico do nadomestila za invalidnost v primeru, ko je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če lahko še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Po 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se nadomestilo izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli ali vključi v obvezno zavarovanje. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 12. 4. 1978 razporejen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana mu je bila pravica do nadomestila za invalidnost v znesku tedanjih 1.565,90 DIN od 1. 1. 1982 dalje. Brez utemeljenega razloga je tožena stranka leta 1993 prenehala izplačevati nadomestilo. Ker mu je bila že leta 1978 priznana pravica do zaposlitve na drugem delovnem mestu, ima tožnik ves čas pravico do nadomestila za invalidnost, tudi ob izgubi zaposlitve. Na podlagi pravnomočnih odločb tožene stranke je tožniku nadomestilo pripadalo, tožena stranka mu ga neutemeljen ni izplačevala. Pravico do nadomestila je imel namreč že priznano, enako ob vložitvi zahteve, in bi tožena stranka morala nadomestilo plačevati. Dejstvo, da se zoper odločbo z dne 10. 6. 2011 (pravilno 2010) ni pritožil, ne pomeni procesne predpostavke za obravnavo zadeve. Sklicuje se ne na dve odločbi Ustavnega sodišča. Sodišče je nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek, najprej bi moralo preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost tožbe. Nejasno je, ali je sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma je ugotavljalo le obstoj procesnih predpostavk. Ravnanje sodišče pomeni bistveno kršitev določb postopka. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, kot pravilno opozarja pritožba, neutemeljeno zavrglo tožbeni zahtevek, ker bi moralo, glede na ugotovljena dejstva, po predhodnem preizkusu, zavreči tožbo, kot določa 75. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primeru, če je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno. Nesporno tožnik zoper odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 6. 7. 1993 do 30. 6. 2009, ni vložil pritožbe. Odločba mu je bila, kot izhaja iz vročilnice, vročena 14. 6. 2010, zoper odločbo se ni pritožil in je postala pravnomočna. Procesna predpostavka za sodno varstvo zato po drugem odstavku 63. člena ZDSS-1 ni izpolnjena. Formalno nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne pomeni, da gre za vsebinsko nepravilnost ter da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo pravne prednice tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 1979 na podlagi tedaj veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št. 18/78) priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače oz. osebnega dohodka na drugem delu od 1. 5. 1978 dalje. Navedeno pravico je po tožnikovih, sicer nepopolnih navedbah, užival do prenehanja delovnega razmerja dne 5. 1. 1992. Od 10. 1. 1992 je bil po potrdilu Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 30. 3. 2009, tudi priloženem v upravnem spisu, prijavljen pri zavodu in ga je zavod tudi vodil v evidenci brezposelnih oseb. V spisu ni nobenega podatka, da bi tožnik po prenehanju zaposlitve oziroma po prenehanju uživanja nadomestila za brezposelnost uveljavil pravico do denarnega nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar je v določbah 94., 124., 296. in 297. člena omogočal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je začel veljati 1. 4. 1992 in se je glede pravic delovnih invalidov, na podlagi 446. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), uporabljal do 31. 12. 2002. Nasprotno, tožnikov osebni zdravnik je z dvema predlogoma, prvič 31. 12. 2001 in drugič 22. 12. 2006, predlagal začetek postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar je bila v obeh primerih zahteva zavrnjena, v zadnjem postopku celo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3316/2007 z dne 4. 2. 2009, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 2005/2009 z dne 10. 6. 2009. Pravnomočno je bila torej zavrnjena zahteva za priznanje kakršnihkoli pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na takšne odločitve tudi ni vsebinskih razlogov za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 6. 7. 1993 do 30. 6. 2009 oziroma, kot s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnik, za obdobje petih let od vložitve tožbe za nazaj. Tožnik od dokončnosti odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 5. 2002 ni imel več priznanega statusa invalida in zato tudi ne pravice do denarnega nadomestila, od ponovne razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti z odločbo št. ... z dne 8. 7. 2009 pa mu je tožena stranka od 1. 7. 2009 dalje priznala tudi pravico do nadomestila za invalidnost v skladu z ureditvijo v sedaj veljavnem ZPIZ-1. Za priznanje bodisi pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu po določbah prej veljavnega ZPIZ, bodisi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po sedaj veljavnem ZPIZ-1 za čas pred 1. 7. 2009 ni pravne podlage in je tožnikov zahtevek za izplačilo nadomestila neutemeljen.

Tožnik se v pritožbi v potrditev svojih navedb sklicuje na dve odločbi Ustavnega sodišča, ki z obravnavano zadevo nista povezani. V odločbi opr. št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 je Ustavno sodišče odločilo, da je drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, kolikor se nanaša na zavarovance iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, torej na brezposelne osebe, ki so vpisane v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje, v neskladju z Ustavo. Navedena določba tem zavarovancem odreka pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti. V obravnavanem primeru tožniku zahteva za priznanje pravic ni bila zavrnjena iz razloga po 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 pač pa iz razloga, ker je bilo pri njem za čas pred 1. 7. 2009 pravnomočno ugotovljeno, da ni invalid in zato tudi ne more uveljaviti pravice do nadomestila. Prav tako se na povsem drugačna razmerja nanaša odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje z Ustavo glede ureditve pravice do delne pokojnine za zavarovance, ki niso zavarovani na podlagi delovnega razmerja. S tožnikovim primerom, ki zahteva izplačilo nadomestila, kot ga zakon priznava delovnim invalidom, ureditev pravice in pogojev, pod katerimi se pravica do delne pokojnine lahko prizna, nima nobene zveze.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo.

Zaradi zavrnitve pritožbe je drugostopenjsko sodišče sklenilo, da tožnik pritožbene stroške nosi sam, kot določa 154. člen ZPP.