Jedro

Če je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje teči po preteku primernega roka za za upnikovo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati znesek 17.956,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.2004 dalje vključno s pravdnimi stroški, hkrati pa je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.424,09 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodbi očita pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, o pomembnem delu dokazov, in sicer zapisu razgovora z dne 12.3.2004 pa sodišče sploh ni zavzelo stališča. Sodišče si tudi prihaja v nasprotja, ko ugotovi, da so zaslišane priče sicer potrdile trditve tožnice, da ji toženec dolguje vtoževani znesek, na drugi strani pa ocenjuje, da so trditve tožnice o obstoju dolga in njegovi višini preveč pavšalne. Tako so ključni razlogi med seboj v nasprotju in zaključek sodišča prve stopnje o obstoju dolga in njegove višine predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Priča Z. R. je tudi potrdila, da jo je tožnica prosila za denar ravno zato, da bi plačala ekskurzijo za toženca in je iz tega razloga prodala delnice, ob drugi priliki pa je njena mama vzela celo kredit v ta namen. Vse to pa je skladno z izjavo toženca, ki je izjavil, da so določene firme zanj plačevale strokovne ekskurzije, vendar ne v celoti, sam pa ni plačal ničesar. Iz obračuna v spisu pa izhaja, da je firma A. d.o.o. plačala le del stroškov, vse ostalo pa je krila tožnica. Prav tako ni točno, da bi kaj plačevala ministrstva, saj iz predloženih bilanc to ne izhaja. Izjava toženca tudi niso verodostojne. Sam je izjavil, da je s tožnico prekinil vse odnose že leta 1997, predloženi dokazi pa kažejo, da se je njun odnos končal spomladi leta 2003. Sodišče je tudi vpogledalo v prepis zvočnega zapisa z dne 10.3.2004, iz katerega je jasno razvidno, da je toženec dolg priznal oziroma tega ni niti enkrat zanikal. Prav tako ni zanikal obračuna, ki je priložen k tožbi in mu je bil izročen že 2.9.2003. Pred pričami je tudi izjavil, da bo denar tožnici vrnil in ni zanikal, da gre za 40.000,00 DEM. Tudi razlogovanje sodišča v delu, ko obravnava zastaranje, je brez pravne in dejanske opore. Stranki sta prijateljevali še do leta 2003, ker pa je toženec začel razmerje z drugo žensko, je tožnica zahtevala povrnitev sredstev. Toženec ji je obljubil, da bo dolg vrnil februarja 2004 in ker tega ni storil, je vložila tožbo. Od priznanja dolga in obljube plačila za februar 2004, kot tudi do izrecnega priznanja dolga v razgovoru v lokalu C. 10.3.2004 pa do vložitve tožbe ni pretekel zakonski rok za izpolnitev obveznosti, zato zahtevek ni zastaran.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnica zatrjuje obstoj posojilnega razmerja s tožencem, kateremu naj bi v obdobju od leta 1993 do 1996 posodila skupno 21.516,00 USD za plačilo potovanj oziroma strokovnih ekskurzij. Skladno z določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanašajo na posojilno pogodbo, kot izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje pa je le-to v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zaradi dveh ključnih razlogov in sicer: - vtoževani dolg ni izkazan tako po obstoju kot tudi ne po višini - zahtevek tožnice je tudi zastaran.

Pritožbeno sodišče oba ključna razloga sprejema kot materialnopravno pravilna.

Glede ugotovitve o zastaranju terjatve tožnica temu zaključku neutemeljeno očita pomanjkanje pravne in dejanske opore, saj naj bi stranki prijateljevali še do leta 2003, prav tako pa naj bi do poravnave obveznosti prišlo, ko bi toženec prišel do denarja. Sklicevanje na prijateljsko razmerje je neutemeljeno. To namreč ni tisto razmerje, ki bi povzročilo zadržanje zastaranja, tožnica pa tudi sicer ne zatrjuje, da bi šlo za takšno razmerje, ki bi ga bilo mogoče enačiti z zunajzakonsko skupnostjo, le-to pa bi lahko imelo za posledico zadržanje zastaranja (točka 4, člena 381 ZOR). Zato je sklicevanje na takšno razmerje povsem irelevantno, zato je tudi dolžina takšnega razmerja nepomembna, enako pa velja glede navedbe, da je bilo pričakovati plačilo obveznosti, ko bo toženec prišel do denarja. Tovrstne navedbe ne omajejo zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo za pasivnost tožnice kot posojilodajalke, ki v smislu določbe 2. odstavka 562. člena ZOR v primernem roku ni podala ustreznega zahtevka za vrnitev posojila. Upoštevajoč citirano določilo, ki se uporablja v primerih, ko pogodbenika nista določila zapadlosti terjatve, je sodišče pravilno štelo, da je imela pasivnost tožnice za posledico neiztožljivost zastarane terjatve. V primeru spornega materialnopravnega vprašanja, kdaj je začel teči zastaralni rok vtoževane terjatve, je potrebno upoštevati tudi splošne določbe o zastaranju, pri čemer iz določbe 1. odstavka 361. člena ZOR izhaja, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Dospelost je namreč velikokrat odvisna tudi od aktivnosti oziroma pasivnosti upnika, če je zanjo potrebno neko njegovo dejanje, kot je v tem primeru potrebna njegova zahteva za vrnitev posojila, kot to določa 2. odstavek 562. člena ZOR. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da primeren rok za dospelost terjatve ne more biti daljši kot eno leto po posojilu zadnjega obroka za strokovno ekskurzijo v letu 1996, torej s potekom leta 1997. Zakonodajalec je sprejel institut zastaranja tudi zato, ker dolžnik ne more biti v stalni nesigurnosti, pa tudi dokazovanje je s potekom časa oteženo. Če je torej dospelost odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven (pri čemer je v tem primeru sklicevanje na prijateljevanje pravno neupoštevno), dejansko že s tem ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev nastale obveznosti. V takem primeru velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizstavitve zahteve znotraj zakonskega roka) njeno zastaranje začne teči po poteku primernega roka za tovrstno upnikovo dejanje. Sodišče prve stopnje ob tem pravilno zaključuje, da bi bil v nasprotnem primeru začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali pa celo terjatev ne bi nikoli zastarala.

Ob tem gre še poudariti, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala v vlogi z dne 4.12.2007, tega ugovora pa tožnica v svojih navedbah sploh ni prerekala. Odgovornost stranke, da substancirano in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke izhaja iz določb ZPP. Neprerekana dejstva gre šteti kot priznana, kar izhaja iz člena 286 ZPP, načela resnicoljubnosti in poštene uporabe pravice (9. člen ZPP), predvsem pa iz člena 212 ZPP, da mora stranka med drugim navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika ter iz člena 287 ZPP, da se dokaz izvede le glede spornih dejstev (glej tudi sodbo VS RS II Ips 30/2006). V kolikor tožnica ob sklicevanju na zapis razgovora med strankama z dne 10.3.2004 v pritožbi smiselno meri na priznanje dolga kot način pretrganja zastaranja (čeprav niti tega izrecno ne navede), pa pritožbeno sodišče pripominja, da mora biti dolžnikova pripoznava jasna in nedvoumna. Da bi dolžnikovo dejanje ali izjava imelo veljavo pripoznave dolga z učinkov pretrganja zastaranja v smislu 387. člena ZOR, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Sama po sebi torej ne zadostuje izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal, pač pa se mora izjava nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovi konstitutivnimi elementi (glej sodbo VS RS II Ips 971/93). Kaj takšnega pa tožnica v zvezi z zapisom razgovora med strankama z dne 10.3.2004 sploh ne zatrjuje, temveč naj bi toženec le na splošno obljubljal vrnitev dolga. Iz tega razloga tudi ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče v sodbi ni navajalo razlogov o vsebini tega razgovora oziroma ga ni ocenilo. Sodišče se je dolžno izreči le o odločilnih dejstvih, kot je že navedeno, pa tožnica tudi po podaji ugovora zastaranje le-tega ni prerekala, niti se obrazloženo sklicevala na ta razgovor kot razlog za morebitno pretrganje zastaranja. Izpovedba tožnice, ki je zgolj eden od izvedenih dokazov, pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage tožbe. Trditveno breme namreč pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna bodisi za nastanek ali prenehanje pravice, zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva pa je povsem in samo v rokah strank, sodišče pa kot podlago za svojo odločitev ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo, zato je pritožbeni očitek, v kolikor meri na kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi na materialnopravno presojo zastaranja terjatve, neutemeljen.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da trditev tožnice o obstoju in višini vtoževane terjatve ni izkazana. Pritožnica sicer formalno ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a kljub temu podaja svoje vrednotenje izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja pravdnih strank in prič. Takšen pristop pritožbenemu sodišču nalaga, da po predhodni materialnopravni opredelitvi spora preizkusi dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej predvsem njeno prepričljivost. Vendar pa pritožbeno citiranje le določenih delov izjav bodisi prič ali samih pravdnih strank ne more vzbuditi dvoma v celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in je razumsko logična. Res se je sodišču prve stopnje zapisalo, da so priče potrdile trditve tožnice, da ji toženec dolguje vtoževani znesek, vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju takoj pojasni svoje razloge tako glede obstoja kot tudi višine dolga. Opredelitve in zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu (v istem odstavku na strani 5 in 6 sodbe) povsem jasni, in omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve ter hkrati potrjujejo njeno pravilnost. Dejstvo je, da nobena od prič ni neposredno potrdila obstoj vtoževanega dolga, pač pa so o njem posredno izvedele tožnice, še manj pa to velja glede same višine terjatve. Le priča Z. R. je omenjala višino 40.000 DEM, pa tudi ona ni bila prepričana, ali je tožencu dejansko omenila ta znesek ob srečanju v lokalu A. (glej list. št. 45 spisa). Tako je ocena sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja niti višine dolga, povsem ustrezna vsebini izvedenih dokazov in so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker niso podane ne v pritožbi očitane ne tiste procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 ZPP). Ker tožeča stranka tako v pritožbenem postopku ni uspela, je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).