Jedro

Delničarjeva pravica do obveščenosti se uresničuje z ustrezno informacijsko zahtevo (vprašanjem), ki mora izpolnjevati tri predpostavke: 1) delničar jo mora uveljavljati na skupščini; 2) nanašati se mora na zadeve družbe ali na pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami; 3) zahtevana informacija mora biti potrebna za presojo dnevnega reda. Pravica do obveščenosti delničarja torej ni absolutna pravica, temveč je omejena tako glede svojega predmeta, kot časa izvrševanja. Slednje konkretno pomeni, da bo poslovodstvo delniške družbe zavezano dati informacijo posameznemu delničarju le tedaj, ko jo bo ta od nje na skupščini zahteval. Zahteva za odgovore, ki jo bo delničar dal pred skupščino ali po njej tem časovnim omejitvam ne ustreza.

Tožeča stranka je na skupščini postavila vprašanja in na njej tudi zahtevala odgovore s tem, ko je v dopisu navedla, naj poslovodstvo na pisna postavljena vprašanja odgovori na skupščini. Tako opisano ravnanje tožeče stranke, kot samo dejstvo, da je bil njen dopis priložen k zapisniku o skupščini, ne ustreza jasno izraženi zahtevi, da morajo biti vprašanja postavljena na sami skupščini. Tožeča stranka bi morala vprašanja, ki jih je pred skupščino naslovila na poslovodstvo na skupščini ponoviti ali vsaj na skupščini izrecno zahtevati, da ji poslovodstvo na vsa predhodno pisno zastavljena vprašanja odgovori.

Pojem konkludentnega ravnanja je pravni standard, katerega napolnjenost presoja sodišče glede na dejanske (ne pravne) trditve pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Razveljavita se sklepa 17. skupščine družbe A. d.d. z dne 3. 7. 2012, ki sta bila sprejeta k tretji točki dnevnega reda: „3.a Bilančna izguba družbe iz poslovnega leta 2011 znaša 156.153,00 EUR in se pokrije iz kapitalskih rezerv družbe“ in „3.b Podeli se razrešnica upravi in nadzornemu svetu družbe za poslovno leto 2011“. 2. Vsebina sodbe se vpiše v sodni register. 3. Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroke v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“ v celoti zavrne (I. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 478,85 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Delničarjeva pravica do obveščenosti je urejena v 305. členu Zakona o gospodarskih družbah-1 (ZGD-1) in se uresničuje z ustrezno informacijsko zahtevo (vprašanjem), ki mora izpolnjevati tri predpostavke: 1) delničar jo mora uveljavljati na skupščini; 2) nanašati se mora na zadeve družbe ali na pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami; 3) zahtevana informacija mora biti potrebna za presojo dnevnega reda. Pravica do obveščenosti delničarja torej ni absolutna pravica, temveč je omejena tako glede svojega predmeta, kot časa izvrševanja (1). Slednje konkretno pomeni, da bo poslovodstvo delniške družbe zavezano dati informacijo posameznemu delničarju le tedaj, ko jo bo ta od nje na skupščini zahteval. Zahteva za odgovore, ki jo bo delničar dal pred skupščino ali po njej tem časovnim omejitvam ne ustreza.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka kot delničarka tožene stranke vložila tožbo, s katero zaradi kršitve pravice do obveščenosti izpodbija sklep skupščine o bilančni izgubi iz poslovnega leta 2011 ter sklep skupščine o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2011. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je tožeča stranka 28 vprašanj zastavila poslovodstvu pisno pred skupščino (na skupščini pa teh vprašanj ni ponovila), niti ni zahtevala odgovorov v smislu določb ZGD-1 oziroma je na skupščini od svoje (predhodne) pisne zahteve za odgovore odstopila. Glede ustno postavljenega vprašanja, ki se je pravzaprav nanašalo samo na pojasnilo o manjkajočem vpisu člana nadzornega sveta P. v sodni register, pa je tožeča stranka dobila odgovor s strani predsednika skupščine, ki ga je poslovodstvo konkludentno potrdilo.

6. Tožeča stranka se v pritožbi gornjim zaključkom sodišča prve stopnje upira in vztraja, da je na skupščini postavila vprašanja in na njej tudi zahtevala odgovore s tem, ko je v dopisu navedla, naj poslovodstvo na pisno postavljena vprašanja odgovori na skupščini. Vendar tako opisano ravnanje tožeče stranke, kot samo dejstvo, da je bil njen dopis priložen k zapisniku o skupščini, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza jasno izraženi zahtevi, da morajo biti vprašanja postavljena na sami skupščini (2). Takšno postopanje tožeče stranke bi lahko kvečjemu šteli kot napoved vprašanj, ki pa delničarja samo po sebi ne odvezuje zakonske dolžnosti, da vprašanja izrecno zastavi še na sami skupščini. Tožeča stranka bi morala vprašanja, ki jih je pred skupščino naslovila na poslovodstvo na skupščini ponoviti ali vsaj na skupščini izrecno zahtevati, da ji poslovodstvo na vsa predhodno pisno zastavljena vprašanja odgovori. Česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti kaj takega ne izhaja iz notarskega zapisnika (tožeča stranka ne trdi, da bi bil v tem delu notarski zapisnik nepravilno sestavljen).

7. Strinjati se je torej s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila časovni predpostavki iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, zato se na kršitev pravice do obveščenosti ne more sklicevati. Še dodatno, ker se je tožeča stranka strinjala, da poslovodstvo na predhodno pisno postavljena vprašanja odgovori po skupščini (3).

8. V zvezi s tem pritožnica sicer poudarja, da je pooblaščenec predlagal, da se za čas, dokler se ne pridobijo odgovori, skupščina prekine. Da je pooblaščenec podal tak predlog ni sporno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Vendar poslovodstvo tej zahtevi ni ugodilo, zato bi tožeča stranka morala najmanj takrat zahtevati, da se njeno vprašanje in razlog, zaradi katerih je bilo dajanje podatkov zavrnjeno (po sklepu poslovodstva, da se skupščina ne preloži, je to postalo gotovo) vključita v zapisnik, pa tega ni storila in so nasprotne pritožbene trditve protispisne. Kaj takega namreč ne izhaja niti iz trditev pravdnih strank, niti notarskega zapisnika. Zgolj okoliščina, da je pooblaščenec na skupščini navedel, da brez odgovorov ne more glasovati o predlogih sklepov pod točko 3 dnevnega reda, pa standardom protokolacije po četrtem odstavku 305. člena ZGD-1 ne ustreza.

9. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, češ da tožeča stranka od poslovodstva ni prejela odgovora glede sestave nadzornega sveta. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je pooblaščenec takoj za tem vprašanjem pripomnil, da spremembe nadzornega sveta niso vpisane v register, dejansko želela le odgovor v zvezi z manjkajočim vpisom. Pravilnost takšnega stališča potrjuje trditvena podlaga tožeče stranke, iz katere je očitno, da ji je bila sestava nadzornega sveta znana (4) (in zato ta informacija, ki jo je uveljavljala zase tudi sicer nepotrebna za presojo predmeta dnevnega reda) oziroma je tožeča stranka izpostavljala le spornost nevpisa člana nadzornega sveta P. v sodni register. Prav slednje pa je tožeči stranki na skupščini bilo pojasnjeno. Res da s strani predsednika skupščine, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je njegov odgovor poslovodstvo konkludentno potrdilo kot svojega s tem, ko se je predsednica uprave zavezala, da bo spremembe v zvezi s sestavo nadzornega sveta vpisala v sodni register. Za takšno odločitev (sklepanje) sodišče prve stopnje ni imelo podlage le v notarskem zapisniku skupščine, temveč tudi v navedbah tožbe, iz katere izhaja, da je tudi sama tožeča stranka navedeni odgovor pripisala poslovodstvu (5). Pri tem okoliščina, da nobena od strank ni izrecno navedla, da je poslovodstvo konkludentno potrdilo dano informacijo ni relevantna in sodišče s takšnim zaključkom ni prekoračilo trditvene podlage strank. Pojem konkludentnega ravnanja je namreč pravni standard, katerega napolnjenost presoja sodišče glede na dejanske (ne pravne) trditve pravdnih strank.

10. Navedba pritožnice, da je prerekala trditev tožene stranke, da del odgovorov na vprašanja predstavlja poklicno skrivnost, drži. Vendar pritožnica ne pojasni kako oziroma na kakšen način je ta relativna kršitev (sodišče prve stopnje je to dejstvo zmotno štelo kot nesporno) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato pritožnica z njo ne more uspeti.

11. Enako velja za pritožbeno navedbo, da sodišče nepravilno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da je bilo mogoče o zahtevku odločiti že na podlagi nespornega dejanskega stanja, zato je ravnalo pravilno, ko je izvedbo ostalih predlaganih dokazov (med njimi so tudi dokazi, ki jih izpostavlja pritožba – zaslišanje tožeče stranke, pooblaščenca, izvedenca finančne stroke, vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 556/10) zavrnilo. Dokazovanje namreč obsega zgolj tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člen ZPP), zato sodišče dokazov, ki se ne nanašajo na pravnorelevantna dejstva ni dolžno izvajati. Dodatno, ker, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka dokaznega predloga za svoje lastno zaslišanje, zaslišanje pooblaščenca in izvedenca finančne stroke niti ni ustrezno substancirala (6). Ni namreč naloga sodišča, da samo iz trditev strank razbira kaj bi lahko določena priča potrdila, temveč mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, navesti, o čem konkretno naj priča, tem kriterijem pa tožeča stranka ni zadostila.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako mag. Peter Podgorelec: Pravica delničarja do obveščenosti, Podjetje in delo, št. 2, letnik 2004, str. 213 in naslednje.

(2) Ali kot piše mag. Peter Podgorelec v knjigi Informacijske pravice družbenikov, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 100: od delničarja je odvisno, v kakšni obliki bo vprašanje uveljavljal, v vsakem primeru pa ga mora postaviti na skupščini, ker bo tam tudi odgovorjeno nanj.

(3) Kadar poslovodstvu ni mogoče očitati neskrbnosti pri pripravi skupščine in poslovodstvo na zasedanju skupščine obljubi, da bo zahtevane informacije posredovalo naknadno, izpodbojne tožbe zoper sklep skupščine zaradi kršitve pravice do obveščenosti ni mogoče vložiti (tako mag. P. Podgorelec: Informacijske pravice družbenikov, str. 111).

(4) Tožeča stranka sama priznava, da je bila še pred skupščino seznanjena z letnim poročilom, v katerem so na strani 3 izrecno navedeni člani nadzornega sveta; tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke, da je bil obstoječi nadzorni svet izvoljen že na 15. skupščini in na kateri je bila tožnica osebno navzoča; tudi v pisnih vprašanjih je tožeča stranka izrecno povpraševala le o članstvu P., ker da sta v sodnem registru vpisana le ostala dva člana nadzornega sveta; tožnica ni izkoristila pravice iz 305/4 ZGD-1 po katerem lahko delničar, če mu niso dani zahtevani podatki zahteva, da se njegovo vprašanje in razlog, zaradi katerih je bilo dajanje podatkov zavrnjeno, vključita v zapisnik.

(5) Tožeča stranka že v tožbi navaja, da „glede na pojasnila poslovodstva, da naj bi bil član nadzornega sveta g. M. P.“.

(6) Tožeča stranka v zvezi z lastnim zaslišanjem ni konkretno pojasnila, katera dejstva naj bi njena izpovedba potrdila, glede pooblaščenca oziroma izvedenca finančne stroke pa je navedla le, da naj bi ta izpovedal o poteku skupščine, odločitvah skupščine in ravnanju tožeče stranke na skupščini, oziroma izvedenec o tem, kako dejavniki iz postavljenih vprašanj vplivajo na računovodske izkaze, kar je presplošno.