Jedro

Pomenska odprtost v določilih splošnih pogojev določenih pogojev "medsosedske oziroma prijateljske pomoči″. Določila 83. člena OZ in varstvo potrošnikov, narekujeta razlago v korist zavarovanca, posledično pa tudi v korist poškodovane tretje osebe.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 4. 2020 razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15. dneh plača 6.448,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2018 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika; - pod točko III. izreka toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 2.230,13 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Zoper prisodilni del, torej zoper odločitev pod točko I. izreka sodbe (saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe toženka ne bi imela pravnega interesa) se je pravočasno pritožila toženka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo limita zavarovalne vsote, kot ga določajo Splošni pogoji Pg-dom/01/15-3 (v nadaljevanju SP) v drugem odstavku 15. člena, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je med tožnikom in zavarovancem toženke obstajalo zgolj bežno znanstvo in da njunega odnosa ni mogoče šteti kot sosedskega oziroma prijateljskega, kar bi narekovalo uporabo drugega odstavka 15. člena SP. Iz dokaznega postopka z gotovostjo izhaja, da sta se tožnik in zavarovanec toženke poznala in si medsebojno brezplačno pomagala. S takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na predloženo izjavo tožnika, v kateri je jasno povedano, da gre za medsosedsko pomoč, saj mu K. vrača z delom pri kolinah, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da niso izkazane trditve toženca, da je K. tožniku že prej pomagal pri kolinah. Tožnik in priča K. sta izpovedala, da sta si obljubila medsebojno pomoč. Niti iz njunih izpovedb niti iz izpovedbe J. K. pa ni mogoče zaključiti, da sta bila zgolj bežna znanca. Ugotovljena razdalja med bivališči tožnika in K. okoli 1 km na podeželju, kjer je poseljenost manjša, pomeni, da gre za sosedsko oziroma bližnje bivališče. Zato pa to, da je tožnik nudil zavarovancu pomoč v zameno za pomoč pri kolinah, v konkretnem primeru pomeni, da gre za sosedsko oziroma prijateljsko pomoč. Sicer pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so bila pričevanja tožnika ter prič medsebojno skladna. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno razlogovalo o pomenski odprtosti opredelitve medsosedske oziroma prijateljske pomoči v drugem odstavku 15. člena SP. Iz njegovega zapisa in namena same pogodbo jasno izhaja, da ta vključuje tudi pomoč med znanci.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, da toženka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi, pritožbeni očitki o neskladnosti izpovedb tožnika in prič pa nekonkretizirani. Glede na to, da sporno določilo SP ne definira sosedstva in prijateljstva, je to pomensko odprto. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev od toženke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (kot nesporno) ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je pri zavarovancu toženke K. temu pomagal pri cepljenju drv s cepilcem, ki ga je upravljal zavarovanec in ki je pri upravljanju cepilno zagozdo prehitro sprožil, ta pa je poškodovala tožnikovo roko, ki jo je tožnik takrat imel v območju cepilne zagozde.

6. V zvezi s toženkinim zatrjevanjem, da je njeno kritje zavarovančeve odgovornosti za škodo, ki jo je ta povzročil tožniku kot tretji osebi, po določbi drugega odstavka 15. člena SP1 omejeno, saj bi se naj tožnik poškodoval, ko je zavarovancu pomagal pri delu v okviru medsosedske oziroma prijateljske pomoči, obveznost v takšni omejeni višini (upoštevajoč še dogovorjeno odbitno franšizo) pa je toženka tožniku že poravnala, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da sta bila tožnik in zavarovanec toženke v času tožnikovega poškodovanja le bežna znanca, ki sta se naključno srečala v gostinskem lokalu, kjer je zavarovanec iskal pomočnika, ki bi mu lahko pomagal pri cepljenju drv in kjer sta se dogovorila, da mu bo tožnik pomagal, v zameno za plačilo pa bo zavarovanec pomagal tožniku pri kolinah. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik in zavarovanec sicer bivata več kot 1 km narazen, v različnih občinah, do dneva tožnikovega poškodovanja se nista nikoli družila, obiskovala ali si pomagala, niti se niso družile ali obiskovale njune družine, tožnik pa je tega dne prvič bil na domu zavarovanca in mu pomagal. Zato pa je glede na takšno oddaljenost njunih prebivališč in ugotovljen medsebojen odnos zaključilo, da med njima v času zavarovalnega primera ni šlo niti za (med) sosedsko pomoč, niti za prijateljsko pomoč, zato pa tudi ne za omejitev zavarovalnega jamstva po drugem odstavku 15. člena SP. Sicer pa bi takšen zaključek zaradi pomenske odprtosti navedenega določila SP narekovalo tudi določilo 83. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke, da tožnik in zavarovanec toženke pred dnevom zavarovalnega primera (škodnega dogodka) nista bila prijatelja in se nista družila, naključno sta se srečala v gostinskem lokalu, kjer je zavarovanec iskal človeka, ki bi mu pomagal pri delu cepljenja drv in je bil napoten k tožniku, tam pa sta se tudi dogovorila, da mu bo tožnik pomagal pri tem delu, zavarovanec pa mu bo v zameno za plačilo pomagal pri kolinah, sprejelo na podlagi skladnih izpovedb tožnika in priče K.. Da se tožnik in zavarovanec oziroma njuni družini pred škodnim dogodkom nista družili, tožnik in zavarovanec pa si tudi nista hodila medsebojno pomagat, je potrdila tudi zavarovančeva žena J. K., vsi trije pa so enotno izpovedali, da je oddaljenost bivališč tožnika in zavarovanca 1 do 2 km, bivališči ležita v različnih občinah, tožnik pa do škodnega dogodka tožencu (oziroma njegovi družini) ni še nikoli pomagal pri opravljanju kakšnega dela. Takšnih ugotovljenih okoliščin ne zanikajo oziroma jim ne nasprotujejo tudi pisne izjave tožnika in priče K., ki jih je zapisal po pogovoru z njima delavec toženke in jih je predložila toženka. Zato pa so na podlagi takšnih ugotovljenih okoliščin srečanja in prebivanja tožnika in zavarovanca toženke, dogovora o enkratni pomoči, ki jo bo zavarovanec toženke odplačal z enkratno pomočjo pri kolinah tožnika in njunega odnosa pred dnevom tožnikove izvedbe dela, življenjsko logični in prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da se je tožnik poškodoval med opravljanjem medsosedske oziroma prijateljske pomoči. 8. Na podlagi takšnih ugotovitev je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene okoliščine njunega odnosa pred dnevom tožnikove poškodbe ne dopuščajo zaključka o izvajanju prijateljske pomoči v času tožnikovega poškodovanja, ugotovljene okoliščine oddaljenosti njunih prebivališč (ki sta celo v različnih občinah) pa tudi ne zaključka o (med)sosedski pomoči. Pravilno je ob tem tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o vsebinski nejasnosti oziroma pomenski odprtosti v navedenih določilih SP določenih omejitvenih pogojev ″medsosedske oziroma prijateljske pomoči″. SP namreč njune vsebine določneje ne opredeljujejo2. Kot pa je s pravilno izpostavljenostjo določila 83. člena OZ in stališča sodne prakse, kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2018, pa navedeno določilo in varstvo potrošnikov, narekujeta razlago v korist zavarovanca, posledično pa tudi v korist poškodovane tretje osebe (v konkretnem primeru tožnika). Pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in o zmotni uporabi materialnega prava se tako izkažejo kot neutemeljeni.

9. Pritožbeno očitki o podanosti bistvenih kršitev iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP so premalo konkretizirani, da bi pritožbeno sodišče lahko nanje odgovorilo.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožnika predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo in znašajo 373,32 EUR. Te stroške predstavlja sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 500 točk (1. točka je 0,6 EUR oz. 300,00 EUR), izdatki za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT 10 točk oz. 6,00 EUR, 22 % DDV v znesku 67,32 EUR.

1 Ta določa, da je zavarovalno kritje toženke dodatno omejeno za škode, ki jih utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (npr. prijatelji, sorodniki) ali z namenom nudenja medsosedske oziroma prijateljske pomoči. 2 Opredelitev takoimenovane sosedske pomoči v 8. členu daje Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki pa se, kot je razvidno iz naslova zakona, nanaša na preprečevanje dela in zaposlovanja na črno. Ta določa, da se za medsebojno sosedsko pomoč šteje opravljanje dela med sosedi, kadar med njimi obstaja določena bližina v smislu prebivanja, če med njimi ni sklenjene pogodbe in je delo opravljeno brez plačila ter če ga ne opravi pravna oseba ali podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je neposredno vezana na opravljeno delo, kakor tudi druge oblike medsosedske pomoči, določene v tem zakonu. Vendar tudi slednji to opredeljuje z opravljanjem dela med sosedi, med katerimi obstaja določena bližina v smislu prebivanja, česar pa okoliščine ugotovljenega bivanja v konkretnem primeru ne izkazujejo.