Jedro

Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede vseh v predlogu navedenih premičnin ni izpolnjen, saj med dediči ne obstaja soglasje o lastništvu premičnin, navedenih v predlogu in kasnejših dopolnitvah.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep o dedovanju razveljavi, kolikor se nanaša na nepremičnino parc. št. 2758/2, k. o. X, rotacijsko koso 1,85 HIDR Z010 in živali, oddane v zakol, registrirane pod ID št. ... in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem L. spada poleg premoženja, ugotovljenega s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. D 231/2012-12 z dne 8. 4. 2013, še nepremičnine, parc. št. 2758/2, 2776/2, 2776/1, vse k. o. X, do 1/1, rotacijska kosa 1,85 HIDR Z010, kupljena po računu št. 316/2007 in živali, oddane v zakol, registrirane pod ID št. ... (tč. I izreka). Ob ugotovitvi, da je dedič M. po izdaji prvotnega sklepa o dedovanju dne 19.4.2013 umrl, je sodišče v postopek vključilo njegove dediče (sklep o dedovanju, opr. št. D 66/2013) ter kot zakonite dediče naknadno najdene zapuščine po pok. L. razglasilo zapustnikovo vdovo O. do 1/3, zapustnikovega sina B. do 1/3, zapustnikovo snaho U. do 1/9 ter zapustnikova mladoletna vnuka M. in N., vsakega do 1/9 (tč. II izreka), ter odredilo, da bo vknjižba v zemljiški knjigi izvedena po pravnomočnosti tega sklepa (tč. III izreka). Mladoletna M. in N. je sodišče oprostilo plačila sodne prakse (tč. IV izreka).

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo dedinja U. ter skupaj B. in O. 3. Dedinja U. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek in odločanje pred drugega sodnika. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj v spisu ni listin, ki bi dokazovale lastništvo živali oziroma sodišče teh listin sploh ni navedlo – citiralo in so zato razlogi sodišča nejasni in nerazumljivi, prav tako pa ne drži, da iz spisa D 66/2013 izhaja, da je bila predmetna živina registrirana na ime pok. L. Razlogi sklepa so po prepričanju pritožnice nejasni tudi v delu glede odmere sodne takse, sodišče je napačno ocenilo vrednost nepremičnin oz. vrednosti sploh ni pojasnilo. Navaja še, da je sodišče prezrlo izjavo B., da so živina in stroji last zapustnikove žene in njegovo izjavo, da se odpoveduje pravici do lastništva v korist svoje mame. Pritožnica očita še kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo nove zapuščinske obravnave, čeprav je bil razpis po oceni pritožnice obligatoren, saj najdeno premoženje bistveno spreminja obseg zapuščine in bi sodišče glede njega moralo pridobiti nove dedne izjave novih dedičev.

4. Dediča B. in O. se prav tako pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, predlagata spremembo izpodbijanega sklepa oz. podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavljata, da bi sodišče moralo razpisati novo zapuščinsko obravnavo. Navajata, da sodišče ni sledilo v celoti predlogu dediča B. glede obsega premičnin, ki sodijo v zapuščino in je nepravilno kot edini možni dokaz lastništva štelo račune, ni pa upoštevalo dokaznega predloga za zaslišanje prič. Prav tako je po oceni pritožnikov sodišče prve stopnje napačno odločilo, da v zapuščino sodijo živali, oddane v zakol, saj so predmet zapuščine lahko le denarna sredstva, pridobljena od zakola, ne pa sama živina, nepravilne pa so tudi identifikacijske številke živali, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prav tako ni sledilo zahtevku dedinje O. glede izločitve ½ naknadno najdenega nepremičnega premoženja parc. št. 2758/2 k. o. X in premičnega premoženja ter denarnih sredstev, saj gre za skupno premoženje (bivših)zakoncev.

5. Dedinja N. v svojem odgovoru na pritožbo sodedičev opozarja na nespecificiranost in neutemeljenost predloga dedinje O. za izločitev dela nepremičnega premoženja, saj je zapustnik nepremičnine pridobil že pred sklenitvijo zakonske zveze ter ponavlja svoje pritožbene navedbe v zvezi z živino in spornostjo nekaterih premičnin. Predlaga zavrnitev pritožbe sodedičev, upoštevajoč stroškovno posledico.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi sklepa o dedovanju, kolikor se nanaša na nepremičnini parc. št. 2776/2, 2776/1, obe k. o. X, ne izpodbijata, zato v ta del sklepa o dedovanju ni posegalo(1).

8. Glede pritožbenega očitka nepravilne ocene vrednosti naknadno ugotovljene zapuščine zaradi plačila sodne takse pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se glede na sodno prakso vrednost zapuščine zapiše v sklepu o dedovanju oz. dodatnem sklepu o dedovanju, skupaj z navedbo višine sodne takse, čeprav 214. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) izrecno ne zahteva, da bi moral sklep o dedovanju vsebovati tudi podatek o vrednosti zapuščine. Vendar pa ocenjena vrednost zapustnikovega premoženja in višina sodne takse ne predstavljata podlage za plačilo sodne prakse in ta obveznost nastane šele z vročitvijo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, proti kateremu je možen tudi ugovor iz razlogov, da je sodna taksa že plačana ali da je sodišče sodno takso napačno odmerilo (5. člen Zakona o sodnih taksah – ZST-1) Ker torej ocenitev vrednosti zapuščine in odmera sodne takse po vsebini ni predmet odločanja v postopku o dedovanju, je višje sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Zapuščinski postopek je po svoji pravni naravi nepravdni postopek, zato se v njem spornih dejstev ne razčiščuje. Kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, sodišče po 212. členu ZD prekine zapuščinsko obravnavo. Ker pa je bil v obravnavani zadevi zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, ga ni več mogoče prekiniti. Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče v skladu z 221. členom ZD ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč to premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Temeljni pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je zanesljiv izkaz dedičev, da premoženje obstaja in soglasje dedičev, da premoženje sodi v zapuščino.

10. Višje sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede vseh v predlogu navedenih premičnin ni izpolnjen, saj med dediči ne obstaja soglasje o lastništvu premičnin, navedenih v predlogu in kasnejših dopolnitvah. Dedinja U. je v svojih vlogah argumentirano oporekala lastništvu navedenih premičnin (tako npr. dopis z dne 10.7.2013 in z dne 31.7.2014). Dediča in pritožnika B. in O., ki zatrjujeta, da v zapuščino sodi tudi dodatno (premično) premoženje, pa imata v primeru spora med dediči o tem možnost svoj zahtevek uveljavljati z ustrezno tožbo v pravdnem postopku. Zapuščinski postopek je namreč že zaključen, prav tako pa se v nepravdnem postopku sporna dejstva ne dokazujejo, kot je bilo že obrazloženo. Njunemu predlogu za izdajo dodatnega sklepa glede vseh predlaganih premičnin ni mogoče slediti, kot zmotno meni pritožba. Takšna je tudi sodna praksa (npr. VSL I Cp 2966/2011 z dne 28.3.2012, VSK Cp 134/2010 z dne 25.5.2010).

11. Dediči nadalje nimajo prav, ko zatrjujejo, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti novo zapuščinsko obravnavo. Zapuščinska obravnava po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je mogoča le ob pogojih iz 221. člena ZD, ki pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih očitanih postopkovnih kršitev, ko ni razpisalo obravnave in je novo premoženje razdelilo na podlagi prejšnjega (pravnomočnega) sklepa o dedovanju. Smisel navedenega pravila je v zasledovanju ekonomičnosti postopka in upoštevanju ugotovitev sodišča ob izdaji prvega sklepa o dedovanju oziroma volje dedičev ob prvem sklepu o dedovanju, ki se izraža iz tega sklepa. Sodišče prve stopnje v danem primeru torej ni bilo dolžno opraviti zapuščinske obravnave in je lahko o novo najdenem premoženju (le) obvestilo (nove) dediče, da podajo dedne izjave. Tako ne držijo pritožbene navedbe dedinje U., da se kot nova dedinja ni imela možnosti izjaviti o novem zapustnikovem premoženju. Glede na povedano že zato ne more biti utemeljen njen predlog da se predmetna zadeva vrne v odločanje drugemu sodnika, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da pritožničino nestrinjanje s pravnimi stališči sodnice tudi sicer ni razlog za uporabo določbe 356. člena ZPP.

12. Utemeljena pa je pritožba dedičev B. in O. v delu, kjer opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo zahtevek zapustnikove vdove O. na izločitev ½ naknadno najdenega nepremičnega premoženja parc. št. 2758/2 k. o. X in spornega premičnega premoženja. Zemljiškoknjižno stanje sicer res izkazuje, da je bil izključni lastnik nepremičnin parc. št. 2758/2, 2776/2, 2776/1, vse k. o. X, ob svoji smrti zapustnik, vendar pa to, ob trditvah pritožnice, da gre za skupno premoženje zapustnika in nje same kot bivših zakoncev, ne zadostuje za zaključek, da tudi nepremičnina parc. št. 2758/2 k. o. X do celote sodi v zapustnikovo premoženje. Pri skupnem premoženju gre namreč za originaren način pridobitve lastninske pravice in zgolj vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na enega od zakoncev še ne pomeni, da nepremičnina ne more predstavljati skupnega premoženja. Zaključek sodišča prve stopnje je tako v delu glede nepremičnine parc. št. 2758/2 k. o. X najmanj preuranjen. Enako velja tudi glede rotacijske kose, ki naj bi bila kupljena v času trajanja zakonske zveze in bi tako lahko predstavljala skupno premoženje zakoncev. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo vse dediče seznaniti z izjavo dedinje O., da nepremičnina parc. št. 2758/2 k. o. X in premičnine spadajo v skupno premoženje. Če bodo sodediči pritožnici priznali, da gre za skupno premoženje in njen izločitveni zahtevek, bo sodišče izdalo dodatni sklep o dedovanju le glede ½ te nepremičnine in ½ premičnine, v primeru, da bi med dediči prišlo do spora, pa bo treba dedinjo napotiti na pravdo.

13. Obe pritožbi sta utemeljeni tudi v delu glede živali, oddanih v zakol (tretja alineja tč. 1 izreka). Poleg tega da je sodišče prve stopnje napačno povzelo ID številke živine, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, za katere živali gre, ter kdo in kdaj je bil njihov lastnik in so razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu nejasni in nepopolni, pritožnika U. in O. utemeljeno opozarjata, da živina, oddana v zakol, ne more biti predmet zapuščine, ampak le denarna sredstva, ki so bila s tem pridobljena.

14. Glede na navedeno je bilo treba dodatni sklep o dedovanju razveljaviti v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Kljub sicer pravilnemu teoretičnemu stališču sodišča prve stopnje o (ne)potrebnosti razpisa nove zapuščinske obravnave, bi bilo v okoliščinah danega primera morda smotrno razpisati narok in na njem razčistiti številna sporna vprašanja, zlasti glede izločitvenega zahtevka zapustnikove vdove in spornega obsega zapuščine. Le glede tistih premičnin (večje vrednosti), kjer bo doseženo soglasje dedičev, naj sodišče izda dodatni sklep o dedovanju. Vprašanja, ki bodo ostala sporna, naj dediči rešijo v pravdnem postopku.

Opr. št. (1): Pritožnika B. in O. v pritožbi sicer trdita tudi, da bi moralo sodišče v okoliščinah danega primera, ko je bil med dediči v prvotnem zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor, ugotavljati, kakšna je bila morebitna volja dedičev ob sklepanju dednega dogovora glede pozneje najdenega premoženja. Po presoji pritožbenega sodišča se ta trditev ne nanaša na preostali (nesporni) nepremičnini.