Jedro

Med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo štejejo le primarne fiziološke eksistence upravičenca. Ker je bilo v zvezi s tem pri tožnici ugotovljeno, da se lahko samostojno hrani, giblje v stanovanju in izven njega s pomočjo ortopedskih pripomočkov, samostojno skrbi za osebno higieno in samostojno opravlja fiziološke potrebe, je pravilna ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 30. 9. 2010 in 9. 6. 2010 ter se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, od 12. 2. 2010 dalje.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V laični pritožbi navaja, da se je na odločbo toženke pritožila zato, ker nekatere zadeve niso bile korektno povzete kot npr., da si lahko skuha sama in, da je v izvedenskem mnenju bilo navedeno, da spodnji udi primerno funkcionirajo, čeprav ima z njimi velike težave, saj ima priznano 90 % telesno okvaro spodnjih okončin in 30 % za hrbtenico. Tudi na sodišču je pričakovala korektno obravnavo, vendar jo je razpravljajoča sodnica prekinjala tako, da naenkrat ni vedela kaj pravzaprav hoče ter se je počutila kot bi sedela na zatožni klopi. Počutila se je ponižano ter bila psihično na tleh, čeprav je vnaprej pričakovala, da bo vse skupaj stresno. Na obravnavi ni navedla, da se izven stanovanja lahko giblje sama s pomočjo ortopedskih pripomočkov. Zunaj stanovanja se ne počuti varno, saj ni stabilna, moč v nogah ima zelo slabo. Večkrat je že padla, sama pa ne more niti vstati. Doma se že splazi do postelje, vendar ima tudi v takšnih primerih težave pri vstajanju. Zunaj stanovanja pa je povsem nemočna. Ima velik strah pred padcem, zato iz stanovanja ne gre brez spremstva ter se najbolj varno počuti, če se z eno roko drži za moža, v drugi pa ima berglo. Težave ima tudi s sanitarijami na javnih mestih, saj v koliko ni invalidskega stranišča sama ne more vstati s školjke. Pomoč potrebuje tudi pri tuširanju, saj si ne more sama obrisati nog, oprati glave, ker ji ne funkcionira desna roka in je vsa leta odvisna tudi od frizerja. Iz trgovine si ne more prinesti živil, ne pospravljati stanovanja, ne zlagati perila v omare niti preobleči postelje. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Pravna podlaga za rešitev spora je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 137. členu določa pogoje za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Pravico do dodatka imajo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe potrebna stalna pomoč in postrežba drugega. V 139. členu ZPIZ-1 je določeno, kdaj je uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh in kdaj za večino osnovnih življenjskih potreb. Prvi odstavek 139. člena ZPIZ-1 določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnim za ohranjanje življenja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo lahko štejejo le primarne potrebe fiziološke eksistence upravičenca ter pri tem opisno navedlo posamezne funkcije in njihovo tolmačenje glede osnovnih življenjskih potreb ter ugotovilo, da se tožnica lahko samostojno hrani, giblje v stanovanju in izven njega s pomočjo ortopedskih pripomočkov, samostojno skrbi za osebno higieno in samostojno opravlja fiziološke potrebe, kar pomeni, da lahko tožnica od 9. v zakonu naštetih življenjskih potreb lahko tožnica samostojno opravlja 5 naštetih življenjskih potreb in torej ne izpolnjuje pogoja, da ni sposobna opravljati večine osnovnih življenjskih potreb.

Tožnica se lahko samostojno hrani, kar pomeni, da je zmožna nositi sama hrano v usta. Samostojno hranjenje ne zajema nabave in priprave hrane. Tožnica se lahko sama giblje v stanovanju. Navedeno je ugotovljeno tako s strani invalidske komisije prve in druge stopnje, kakor tudi na podlagi izpovedi tožnice same. Tožnica se lahko sama giba zunaj stanovanja, s pomočjo bergel. Navedeno je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka na glavni obravnavi, na zapisnik ni imela pripomb in ga je tudi podpisala. Tožnica, kakor izhaja iz zapisnika z glavne obravnave, je tudi sama vstopila v razpravno dvorano z dvema berglama. Tožnica sama skrbi za osebno higieno, saj se lahko sama umiva po obrazu, pomoč potrebuje le pri tuširanju. Tožnica sama opravlja fiziološke potrebe, kar je razvidno tudi iz njene izpovedi na glavni obravnavi.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, tožnica ne izpolnjuje pogojev po 139. členu ZPIZ-1, saj lahko opravlja večino življenjskih potreb, pri tem pa je opravljanje življenjskih potreb potrebno tolmačiti tako, kakor ga je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Pritožbeno sodišče verjame pritožnici, da ima veliko zdravstvenih problemov in je v vsakdanjem življenju ob navedenih omejitvah zelo prizadeta, vendar ob vsem navedenem tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.