Jedro

Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta oproščena plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 38323/2010 dne 3. 9. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen 3 leta zapora in stransko denarno kazen, vštelo čas pridržanja ter odločilo o izvršitvi denarne kazni in kazni zapora.

Obsojenega B. B. je spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju A. A., kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ in pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen dveh let zapora in stranska denarna kazen, sodišče pa je odločilo tudi o načinu izvršitve denarne kazni in kazni zapora.

Oba je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Vložnika premoženjskopravnega zahtevka, družbo A., d.d., je okrožno sodišče s sodbo z dne 3. 9. 2019 napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3. 9. 2019 s sodbo in sklepom II Kp 38432/2010 dne 26. 2. 2020 razveljavilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, v preostalem delu pa je sodbo potrdilo.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 3. 2021 ponovno odločilo, da se oškodovana družba A., d.d., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom (v višini 774.477,16 EUR) napoti na pravdo.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo dne 13. 10. 2021 odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da morata "obsojeni A. A. in obsojeni B. B. oškodovani gospodarski družbi B., d.o.o., nerazdelno plačati 774.477,16 EUR, glede obsojenih C. C., D. D., E. E. ml. in F. F. pa se oškodovana gospodarska družba s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo."

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2021 sta zagovornika obeh obsojencev vložila pritožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom I Kp 38432/2010 dne 5. 12. 2022 pritožbe zavrglo.

4. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obeh obsojencev, ki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter "o pravnem sredstvu obdolženca zoper odločitev Višjega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku meritorno odloči."

5. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Prvenstveno predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi zavrže, ker ne odpirata pomembnega pravnega vprašanja, ki bi terjalo vsebinsko obravnavo. Pritrjuje stališču Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu in tamkajšnji razlagi 398. člena ZKP.

6. Z odgovoroma vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena oba obsojenca in njuni zagovorniki, ki se o njima niso izjavili.

B. - I _Vsebina zahteve_

7. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da v obravnavanem primeru ni izpolnjena nobena od predpostavk, ki jih za dovoljenost pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje ureja prvi odstavek 398. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). K temu je Vrhovno sodišče dodalo, da odločitev ne temelji na drugačnem dejanskem stanju, ki bi ga sodišče ugotovilo po opravljeni obravnavi.

8. ZKP v 398. členu določa, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na vrhovno sodišče samo:

(1) če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen;

(2) če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo;

(3) če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega; ali

(4) če je sodišče druge stopnje s sodbo tretji osebi vzelo predmet ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ali če je pravni osebi s sodbo izreklo odvzem premoženjske koristi.

9. Vložnika vlagata zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavnih pravic obdolženca in kršitve določb Evropske konvencije o človekovih pravicah. Konkretneje, zatrjujeta bistvene kršitve določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), ki naj bi bila podana, ker se Vrhovno sodišče ni smiselno (analogno) oprlo na 3. točko prvega odstavka 398. člena ZKP, tj. če sodišče druge stopnje spremeni sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe, in izreče sodbo, s katero ga spozna za krivega. Vložnika zatrjujeta, da je bilo v obravnavani zadevi o premoženjskopravnem zahtevku odločeno dejansko le na eni sodni stopnji, z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pa naj bi bila prikrajšana za dvostopenjsko sojenje in s tem za (redno) pravno sredstvo, ki ga zagotavlja 25. člen Ustave.

10. Hkrati vložnika navajata, da bi moralo Vrhovno sodišče vlogo, ki jo je zavrglo kot pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, obravnavati kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjujeta, da vloženi pritožbi – ne glede na njun naslov – vsebujeta očitke, ki jih je dovoljeno, skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP, uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po navedbah vložnikov je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavrženi vlogi obravnavalo zgolj kot pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, obsojenca prikrajšalo za dostop do vsebinskega sodnega varstva.

B. – II _**Dovoljenost zahteve**_

11. ZKP v prvem odstavku 420. člena določa, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper „pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.“

12. V obravnavani zadevi je (od odločitve višjega sodišča z dne 26. 2. 2020) predmet odločanja le (še) premoženjskopravni zahtevek. Zahteva bo dovoljena le, če je pravnomočno končan tudi postopek razsoje o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom sledilo ustaljenemu stališču, da 398. člen ZKP izčrpno določa zaprti krog položajev, v katerih je dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje (npr. sodba I Ips 31636/2013-166 z dne 21. 7. 2016). Pritožbo je zavrglo zato, ker ta zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki bi prvič ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku, ni dovoljena. Sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (prvi odstavek 129. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče sprejema tudi, da vložnika s svojima zahtevama odpirata pomembni pravni vprašanji. Pričakujeta namreč, da Vrhovno sodišče o zahtevah odloči tako, da razširi dostop do pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje s predlagano razlago prvega odstavka 398. člena ZKP. Pričakujeta torej stališče, pomembno za uresničevanje dostopa do rednega pravnega sredstva v kazenskem postopku. Oba vložnika sta – sledeč pravnemu pouku v sodbi višjega sodišča z dne 13. 10. 2021 – vložila pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Če obvelja stališče v izpodbijanem sklepu, da pritožba ni dovoljena (in zato pravni pouk napačen), je zato s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa neločljivo povezano tudi vprašanje dostopa do zahteve za varstvo zakonitosti.

_**O varstvu pravice do rednega pravnega sredstva**_

14. Vložnika izhajata iz predpostavk, da je sodišče obsojencema z izpodbijanim sklepom odreklo pravico do pravnega sredstva in da je mogoče to prikrajšanje sanirati le s širšo razlago 398. člena ZKP ter razveljavitvijo sklepa.

15. Te predpostavke ne držijo. Zakonodajalec je, kot rečeno, v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.

16. Ker je postopek zoper obsojenca pravnomočno končan, je zato zaradi varstva pravice do pravnega sredstva, ki ga obsojenca pričakujeta, pomembno, ali je bil zagotovljen učinkovit dostop do pravnega sredstva, s katerim je mogoče preizkusiti zakonitost sodbe višjega sodišča z dne 13. 10. 2021. Pravno sredstvo zoper to sodbo, ki je pravnomočna, je v kazenskem postopku zahteva za varstvo zakonitosti.

Za to presojo je odločilno ravnanje sodišč, na podlagi katerega sta mogla obsojenca sklepati, da je dostop do zahteve za varstvo zakonitosti dovoljen. Višje sodišče v Mariboru je v pisni odpravek sodbe z dne 13. 10. 2021 vključilo pravni pouk o pravici do pritožbe, o kateri naj bi odločalo Vrhovno sodišče. Takšen pravni pouk je, upoštevajoč določbo 398. člena ZKP, napačen in sam prav gotovo ne vzpostavlja pravice do rednega pravnega sredstva. Vendar pa je v obravnavanem primeru napačen pravni pouk vodil do napačnih procesnih odločitev vložnikov. Ti so se odločili za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje, in – v pričakovanju meritorne odločitve – v zakonskem roku (in ob upoštevanju pravila o izčrpanju rednih pravnih sredstev; peti odstavek 420. člena ZKP) niso vložili zahteve za varstvo zakonitosti.

17. Vrhovno sodišče se je v primerljivih položajih že odzvalo tako, da je razširilo dostop do zahteve za varstvo zakonitosti. V sklepu Kp 9/2007 z dne 18. 12. 2007 je sprejelo stališče, da

1. „[O]dločitev o zavrženju pritožb ne more vplivati na pravice obtoženca, saj je bil zaveden z nepravilnim dopolnilnim sklepom sodišča druge stopnje z dodanim pravnim poukom. Iz tega razloga je obtožencu še vedno odprt rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in sicer rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ki se šteje v tem primeru od vročitve tega sklepa naprej.“ Temu stališču je treba po presoji Vrhovnega sodišča slediti tudi v tem primeru. V obravnavani zadevi sta vložnika sicer zagovornika obeh obsojencev in torej prava vešči osebi. Vendar pa je pomen napačnega pravnega pouka treba vrednotiti tudi ob upoštevanju že omenjenega pravila o izčrpanju rednih pravnih sredstev, ki je predpostavka za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti. Vložitve pritožb zoper sodbo višjega sodišča (sledeč napačnemu pravnemu pouku) ni mogoče razumeti na način, da bi obsojencema ovirali dostop do izrednega pravnega sredstva – toliko bolj, ker je prav izčrpanje pravnih sredstev predpostavka, pod katerim je to pravno sredstvo dostopno. V konkretnem primeru, v katerem vložnika pričakujeta varstvo pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pa bi takšno razumevanje posledic napačnega pravnega pouka prikrajšanje obsojencev le še poglobilo.

18. Ker Vrhovno sodišče pritožb, ki sta jih vložila zagovornika obeh obsojencev, ni obravnavalo kot zahtev za varstvo zakonitosti, niti ni dopustilo kasnejše vložitve zahteve (kot v v sklepu Kp 9/2007 z dne 18. 12. 2007), je prikrajšanje obeh obsojencev mogoče odpraviti le tako, da se jima omogoči vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo višjega sodišča z dne 13. 10. 2021 v zakonskem roku, ki pa naj se šteje od vročitve te odločbe dalje.

C.

19. Vrhovno sodišče torej ni sledilo stališčem vložnikov, da bi moralo v obravnavanem primeru biti zoper sodbo višjega sodišča z dne 13. 10. 2021 zagotovljeno redno pravno sredstvo. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrglo pritožbe zoper sodbo višjega sodišča z dne 13. 10. 2021, ne temelji na napačni razlagi 398. člena ZKP, hkrati pa je prezgodaj za presojo, ali je bilo z odločitvijo višjega sodišča z dne 13. 10. 2021 poseženo v pravico do rednega pravnega sredstva, kot jo zagotavlja 25. člen Ustave. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

20. Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo višjega sodišča ni ustrezno upoštevalo učinkov napačnega pravnega pouka, kar je vodilo v položaj, v katerem so bili obsojenca in njuna zagovornika prikrajšani za dostop do Vrhovnega sodišča z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. Nastali položaj je, iz že pojasnjenih razlogov, treba odpraviti tako, da je obsojencema in njunima zagovornikoma še vedno odprt rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ki se šteje v tem primeru od vročitve te sodbe (tretji odstavek 421. člena ZKP).

Pritožbo zoper sodbo višjega sodišča je vložil tudi vložnik premoženjskopravnega zahtevka, družba A. Tudi njeno pritožbo je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo. Vendar pa to ne pomeni, da je položaj družbe A. primerljiv s položajema obeh obsojencev. Prvič, družba A. ni upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 421. člena ZKP), in drugič, višje sodišče jo je v delu, v katerim premoženjskopravnim zahtevkom ni sledilo, napotilo na pravdo.

21. Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, upoštevajoč še vedno pomembne okoliščine, ugotovljene v pravnomočni sodbi (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2019).

22. Za odločitev so glasovali Maja Baškovič, dr. Primož Gorkič, Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo, dr. Dunja Jadek Pensa in Samo Puppis.