Jedro

Sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile v upravnem postopku ugotovljene, ne more rešiti spora in je zato izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 15.3.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini Ž. v Ljubljani, S. A 20-58, v izmeri 30 m2, ki v naravi predstavlja parcelo na pokopališču "stare" Ž., na kateri stoji rodbinska grobnica K. - B. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s sledečim: nepremičnina parc. št. 682/1 k.o. B. 1, vpisana v zk. vl. 104, ki v naravi predstavlja pokopališče, je na podlagi odločbe o začasni razglasitvi starega dela pokopališča Ž. v Ljubljani, razglašena za kulturno zgodovinsko spomeniško območje in območje oblikovane narave z odločbo Občine Ljubljana B. ter je zato podana pristojnost tožene stranke za odločanje o tem zahtevku v skladu s 5. točko 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je bilo nacionalizirano območje ljubljanskega pokopališča, individualne odločbe o podržavljenju pa se niso izdajale. Pri predmetni parceli je v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe Občina Ljubljana B.. Tožeča stranka pa ima sklenjeno najemno pogodbo z Javnim podjetjem Ž. za grobnico št. ... Predmetne nepremičnine ni mogoče vrniti na podlagi 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ker je pokopališče dejavnost posebnega družbenega pomena. Javno podjetje Ž. je gospodarska javna služba in se zanj tudi ne uporabljajo določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da zemljišče, na katerem stoji rodbinska grobnica, oddaja podjetje Ž. v najem tožeči stranki in zato ne more biti neločljivi sestavni del naprav tega podjetja. Oddajanje zemljišč ni bistvo pokopališke dejavnosti, saj lahko podjetje nudi pokopališke storitve, ne da bi bila zemlja v državni lasti ali v lasti lokalne skupnosti. Pred nacionalizacijo zemljišč je pokopališko podjetje, tako kot v drugih evropskih državah, uspešno opravljalo dejavnost, četudi so bila zemljišča grobnic v zasebni lasti. Po Ustavi so vse oblike lastnine enakopravne in ni razloga, da bi pri pokopališki dejavnosti dajali prednost državni lastnini oziroma lastnini lokalne skupnosti pred zasebno. Po 21. členu ZDen se šteje, da ovire za vrnitev nepremičnin niso podane, če je zavezanec oddal nepremičnino v najem za dejavnost, ki ni njegova dejavnost. Opozoriti je tudi na 31. in 32. člen ZDen, ki določata, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist oziroma da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vrača, razen če je na njih zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca. Rodbinska grobnica, ki stoji na parceli, ki je predmet zahteve, je v naravi stavba - kapelica, ki ni bila nikoli podržavljena in predstavlja trajen objekt v lasti upravičenca. Zato kapelica ne predstavlja neločljivega sestavnega dela omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, na katere se nanaša 2. točka 1. odstavka 19. člena ZDen. Isto velja tudi za zemljišče, na katerem stoji kapelica in ga oddaja Javno podjetje Ž. v najem. Napačna je obrazložitev tožene stranke, ki navaja, da ima Javno podjetje Ž. sklenjeno najemno pogodbo s tožečo stranko za grobnico na Ž., saj ima v resnici sklenjeno pogodbo samo za zemljišče - grobni prostor, ne pa za kapelico oziroma grobnico. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in ugodi zahtevku tožeče stranke oziroma odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodaja, da ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice v korist tožeče stranke na podlagi 31. člena ZDen, saj v spisu ni razvidno, da bi posedovala pravico uporabe oziroma tudi če bi jo imela, to ne bi bilo možno, ker je upravičenec že pokojni. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz navedenih razlogov: Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP določa v 202. členu, da organ ki je pristojen za odločanje, izda odločbo na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Ugotavljanje dejstev je opredeljeno v 7. členu ZUP z naslovom "Načelo materialne resnice", ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka tega določila ni spoštovala in ni ugotavljala dejanskih okoliščin glede upravičenca, zavezanca, odločbe in predpisa o podržavljenju. V posledici tega tudi ni mogla pravilno uporabiti materialni predpis ZDen.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile v tem upravnem postopku ugotovljene, ne more rešiti spora in je zato izpodbijano odločbo odpravilo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotoviti dejanske okoliščine, to je: s katerim aktom in na podlagi katerega predpisa je bila podržavljena predmetna parcela; v primeru, da je parcela bila podržavljena, komu je bila podržavljena glede na različnost podatkov v spisu; kakšna je bila pravna usoda predmetne parcele glede na kasnejši pravni promet oziroma pogodbe v zvezi z zemljiščem na pokopališču Ž.; ovire za morebitno vračanje predmetne parcele po ZDen oziroma drugih predpisih, ki urejajo na splošno komunalno dejavnost oziroma konkretno pokopališko in pogrebno dejavnost. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (SFRJ, št. 4/77-ZUS). Določbi ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).