Jedro

Višina denarne kazni je glede na dnevne zneske najprej odvisna od teže dejanja in obdolženčeve krivde, višina posameznega dnevnega zneska pa od njegovih socialnih razmer.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega V.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega V.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto zapora in denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov ali 1.116,50 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe ter po 48.a členu KZ-1 še izgon tujca iz države za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Zadnji dve kazni sta bili obdolženemu izrečeni kot stranski kazni. Po 56. členu KZ-1 je bil nato obdolženemu vštet čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 9. 7. 2019, po 73. členu KZ-1 pa so mu bili odvzeti zaseženi telefonski aparat znamke Samsung in znamke Huawei. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Navedeno je v bistvenem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 52009/2019. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče "nižjo zaporno kazen, nižjo stransko denarno sankcijo in nižjo kazen izgona tujca iz države."

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica se ne strinja z višino izrečene kazni zapora zato, ker je obdolženi storitev kaznivega dejanja priznal, do sedaj še ni bil kaznovan, dejanje je storil zgolj zaradi socialne stiske in ker ljudje v predmetnem postopku niso bili ogroženi. Gre za okoliščine, ki po pritožbeni obrazložitvi utemeljujejo celo omilitev kazni zapora do enega meseca. Podobno velja za stranski kazni, s tem da pri višini denarne kazni znova ni bila upoštevana omenjena socialna stiska, medtem ko pri izgonu tujca iz države ni bilo upoštevano, da obdolženi ne predstavlja resne grožnje za javni red oziroma javno varnost. 5. Priznanje krivde in obdolženčeve socialne razmere so bile po razumljivih razlogih sodbe pri odmeri kazni neposredno upoštevane, medtem ko pritožnica glede ogroženosti tujcev prezre že opis dejanja s prostorom, v katerem sta se tujca vozila (prtljažnik) in način (leže), ki po vrsti pomembno odstopa od običajnih in s tem varnejših načinov prevoza. Posebnih olajševalnih okoliščin iz 50. člena KZ-1 za omilitev kazni tako v danem primeru ne more biti, medtem ko je višina denarne kazni, glede na dnevne zneske najprej odvisna od teže dejanja in obdolženčeve krivde, višina posameznega dnevnega zneska pa od njegovih socialnih razmer, ki so bile po prav tako razumljivih razlogih sodbe v največji možni meri upoštevane. Končno, pritožničina ocena obdolženčeve nevarnosti za javni red ali javno varnost za primer, če bi obdolženi ostal na ozemlju Republike Slovenije, v primerjavi z istovrstno oceno sodišča prve stopnje, ni popolna. Je nekonkretizirana in brez, da bi bilo hkrati znano, zakaj se je sodišče prve stopnje motilo v ugotovitvah, ki so oceno o navedeni obdolženčevi nevarnosti utemeljevale in zaradi katere ga je z izgonom upravičeno kaznovalo.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega V.T. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Pri tem so bile upoštevane po sodišču prve stopnje ugotovljene obdolženčeve socialne razmere, kakor tudi višina izrečene denarne kazni, ki bo morala biti plačana.