11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 200/2005 z dne 20. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 299/2004 z dne 17. 3. 2005 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Pd 954/2001 z dne 22. 1. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika, da je tožena stranka (delodajalec v delovnem sporu) dolžna opraviti uskladitev oziroma valorizacijo tožniku odmerjene pokojninske osnove po odločbi Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (v nadaljevanju Skupnost) z dne 8. 1. 1993 za delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala od 8. 12. 1995 dalje in mu poračunati nastale razlike plače. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da ima delavec na podlagi 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ) pravice le ob prvi odmeri nadomestila, ne pa tudi ob poznejših razporeditvah. Po stališču Višjega sodišča bi bila nova odmera možna le tedaj, če delovni invalid pridobi pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo zaradi spremembe zdravstvenega stanja, kar pa se v pritožnikovem primeru ni zgodilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Ugotovilo je, da pritožniku z odločbo Skupnosti ni bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu po 134. členu ZPIZ. Ker tožniku nadomestilo sploh ni bilo odmerjeno, tudi ni podana zakonska podlaga za valorizacijo pokojninske osnove za njegovo odmero po 135. členu ZPIZ oziroma za usklajevanje po 136. členu ZPIZ. Poleg tega je ugotovilo, da je tudi v primeru, če bi bil pritožnik upravičen do pravic iz 135. in 136. člena ZPIZ, izpolnitev te obveznosti po 143. členu ZPIZ naložena Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavodu), ne pa delodajalcu oziroma v obravnavanem primeru toženi stranki.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 50. in 52. člena Ustave. Navaja, da je povsem nedopustno stališče, po katerem se pravica do nadomestila odmeri le enkrat, ponovna odmera pa je mogoča zgolj v primeru, ko se pri invalidu spremeni stopnja invalidnosti. Meni, da pravica do socialne varnosti poleg elementa varovanja zdravja, ki se izraža v pravici invalida do razporeditve na ustrezno delovno mesto, vsebuje tudi socialno-ekonomski element. Ta delavcu preko nadomestila iz 134. člena ZPIZ zagotavlja, da se njegov ekonomsko-socialni položaj zaradi nižje plače, ki je posledica razporeditve zaradi invalidnosti, ne bo poslabšal. Ker sodišča pritožniku niso priznala pravice do ponovne odmere pokojninske osnove, naj bi mu to pravico kršila. Kršitev pravice do enakosti pred zakonom utemeljuje z navedbo, da sodišča niso upoštevala 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. – v nadaljevanju ZTPDR), ki je določal, kdaj je mogoče delavca prerazporediti na drugo delovno mesto.

B.

3.Očitek pritožnika, da je povsem nedopustno oziroma popolnoma nesprejemljivo stališče sodišča, po katerem ima delavec na podlagi 134. člena ZPIZ pravice le ob prvi odmeri nadomestila, ob poznejših razporeditvah pa le tedaj, če delovni invalid pridobi pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo zaradi spremembe zdravstvenega stanja, po vsebini pomeni očitek o arbitrarnosti tega stališča. Ta očitek bi bil lahko ustavnopravno pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar je neutemeljen. Pritožnik namreč izpodbija stališče sodišč prve in druge stopnje, odločitev Vrhovnega sodišča pa le toliko, kolikor je zavrnilo njegovo revizijo z enako obrazložitvijo kot nižji sodišči. Vendar slednja pritožnikova ugotovitev ne drži. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da ima delavec na podlagi 134. člena ZPIZ pravice le ob prvi odmeri nadomestila, ob poznejših razporeditvah pa le tedaj, če delovni invalid pridobi pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo zaradi spremembe zdravstvenega stanja. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev nižjih sodišč, vendar je svojo odločitev utemeljilo z drugimi razlogi. Pojasnilo je, da ni podana zakonska podlaga za valorizacijo pokojninske osnove za njegovo odmero po 135. členu ZPIZ oziroma za usklajevanje po 136. členu ZPIZ, ker pritožniku z odločbo Skupnosti iz leta 1993 ni bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu po 134. členu ZPIZ. Poleg tega je ugotovilo, da je tudi v primeru, če bi bil pritožnik upravičen do pravic iz 135. in 136. člena ZPIZ, izpolnitev te obveznosti po 143. členu ZPIZ naložena Zavodu. Glede na navedeno Ustavno sodišče v obravnavanem primeru ne more več presojati očitka o arbitrarnosti stališča nižjih sodišč v izpodbijanih sodbah. Ko je namreč v isti zadevi končno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče izpodbijanih sodb ne bi moglo razveljaviti, če obenem ne bi razveljavilo tudi sodbe Vrhovnega sodišča. Da bi bilo stališče Vrhovnega sodišča arbitrarno, pa pritožnik ne zatrjuje. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave zato ni izkazana.

4.Pritožnik zatrjuje tudi, da naj bi mu sodišča s tem, ko mu niso priznala pravice do valorizacije pokojninske osnove, kršila pravici iz 50. in iz 51. člena Ustave, ki zagotavljata pravico do socialne varnosti in pravice invalidov. Za ti kršitvi bi šlo, če bi izpodbijane sodne odločbe temeljile na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 50. in 51. člena Ustave. Tega pa pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje. Zgolj to, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (načelo enakosti pred zakonom) pritožnik utemeljuje z navedbo, da mu je bila ta ustavna pravica kršena zato, ker pri odločanju ni bil upoštevan 17. člen ZTPDR. Predmet presoje v okviru obravnavane ustavne pritožbe je odločitev o zahtevku pritožnika, da je tožena stranka dolžna opraviti uskladitev oziroma valorizacijo pokojninske osnove. Zato pritožnik zatrjevane kršitve ne more utemeljiti s sklicevanjem na zakonsko določbo, ki je urejala pravila v zvezi z razporejanjem delavcev.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 2. člena Ustave. Ker ta ustavna določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanjo za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan